Lords Of Black: Alchemy Of Souls, pt. 1

0 103

Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 6. 11. 2020
Produkcija: Roland Grapow
Dolžina albuma: 60.21 min
Zvrst: Power Metal
Ocena: 9.5/10


Lords Of Black so španski kvartet, ki sta ga leta 2014 ustanovila kitarist Tony Hernandez in čilski vokalist Ronnie Romero, ki je od leta 2009 nastanjen v španskem Madridu. Tako kot Hernandez. Lords of Black so s prvimi tremi albumi utrdili svojo pozicijo ene najbolj obetavnih zasedb, ki hodi po zapuščini power metala. S svojimi talenti je žanr senzacionalno aktualizirala v zmes strupeno nalezljivega melodičnega metala z nastavki v pobeg proti sferam progresivnega metala. Komadi gredo tudi na novi plošči malo počasneje v ušesa, kot pri povprečni klišejski power metal plošči.

Tretji studijski album skupine »Icons of the New Days« (2018) je kronal oba predhodnika po zrelosti. Lords of Black so z njim izkazali veliko marljivost in angažiranost, da se prebijejo v fokus najbolj cenjenih novih skupin, vendar pa z njim še zdaleč niso postreljali vseh razpoložljivih nabojev. No potem pa je prišel tisti lanskoletni junij in z njim šok, ko se je Ronnie Romero odločil, da skupino zapusti. Romero je eden najboljših pevcev v svoji generaciji in zato je zelo iskan ter zaželen. Prepeva pri CoreLeoni (stranski projekt Gotthard kitarista Lea Leonija), obnovljenih Vandenberg, sodeluje v projektu Ferrymen in kaj je že tista krona vseh kron njegove kariere? izbran je bil v postavo obnovljenih Rainbow. S strani samega moža v črnem Richieja Blackmorea.  Zato ne čudi, da se je Hernandez znašel v hudi zagati, kajti Ronnieja težko kdo nadomesti. Nemara le s tistim Ronnie-jem, ki ga od leta 2010 vsi tako zelo pogrešamo. Šalo na stran. Hernandez je v lanskem letu skušal držati pri življenju Lords of Black z brazilskim pevcem Hugom Valdezom (Dream Child), pa tudi s hrvaškim vokalnim odkritjem Dinom Jeulisićem (Animal Drive). Obenem je trdo delal na materialu za novi album.

Ko ga je v začetku letošnjega leta poslal Romeru v pokušino, je bil ta tako navdušen nad kvaliteto in novimi idejami, da je preklical svojo odločitev in se vrnil k Lords Of Black. Gre za eno najlepših novic tega leta.  Dejansko si Lords of Black brez Ronnieja ne gre predstavljati. To namreč potrjuje četrti album »Alchemy Of Souls, pt. 1.« ki prekaša vse tri predhodne albume. Zrelostno! Bend je zadržal ob sebi produkcijske vrline Rolanda Grapowa (Masterplan, ex-Hellwoeen) in legendarni Roland je znova opravil svoje delo vrhunsko. Mnogim se kolca za tistimi »Dark Ride« časi, ki se brez Grapowa ne vrnejo za Helloween nikoli in nikdar več.

Vrnimo se k Lords of Black! S povratkom Romera v ekipo je izdatno ohrabreni Hernandez dejansko iztisnil iz sebe najboljše kar zna in zmore ta hip. Album je nasršen, izrazito mračen. Da. Mračen celo v sferi power metala, ki mu izvorno pripada, čeprav je zvočno izjemno spretno aktualiziran in stiliziran. Lord of Black so znotraj predvidljivih žanrskih šablon še vedno samosvoja zgodba, glavna akterja tega pa sta Tony Hernandez, izjemni neo-klasično izbrušeni kitarski briljant in komponist, in vokal vseh vokalov svoje generacije – edinstveni Ronnie Romero. Hernandez je power metalski šreder novih časov. Ko mu prisluhneš, se prikradejo v misli kitaristi, kot sta mdr. Kiko Loureiro in Timo Tolkki. Dejansko sta Romero in Hernandez v devetdesetih kot teenagerja veliko poslušala takratna dognanja zasedb tipa Stratovarius, Rhapsody in Angra, pa tudi Savatage, kajti to se čuti v pisanju materiala. Tudi na novem albumu. Čeprav so seveda španska izpeljanka powermetalskih prvin. S svojim temperamentom, svojo karizmo, samosvojo kreativno in izpovedno avro.

Komadi so drug za drugim zabeljeni z vrhunskimi solažami in neverjetnim vokalnim iztržkom, ki ga dostavlja briljantni Ronnie Romero. Dinamita in visoko oktanske voltaže vrhunske mešanice prevzetnega fraziranja, genialnih modulacij znotraj mid-eight pasaž, ki dramatizirajo točke, eksplozivnega petja, ki te živega odere iz kože, iskrivega prasketanja prehodnih vložkov ter atmosferičnega stopnjevanja vhodnih delov v skladbe, kjer je vselej zagotovljen vrhunski bombastični drama teater, je v izobilju. Vse je natanko tam, kjer mora biti. Power metal bolje skoraj ne more učinkovati. Smo v letu 2020 in roko na srce. Ko imajo škarje in platno v rokah Lords of Black, postane power metal, iz katerega se rad danes kdo ponorčuje, češ da gre za navidezno zastarel in arhaičen žanr, pravzaprav aktualiziran, obnovljen, prerojen. Dejansko so Lords of Black prinašalci njegove obnove.

Skladbe so resnično mračne. Kot je mračno ime skupine. Skoraj izključno stojijo na molih. V komponiranju se čuti velika Hernandezova naklonjenost klasičnim glasbenim prvinam. Produkcija zagotavlja izjemno nasršenost, blago hreščavo konturo v kitarskem fraziranju, skratka izrazito našobljenost, kar seveda asociiran na zvok Rolandovih Masterplan, fraze pa bi lahko bile uporabljene tudi v kakšni zgodbi o Symphony X.

Otvoritvena Die to Live Again je perfektna kompozicija za odpiranje takšnih albumov kot je »Alchemy of Souls, pt. 1«. Poslušalca priklene v hipu k sebi. Adrenalinska naglica je rojena v trenutku. Na albumu ni ene baladne stvaritve in album brezgrajno grmi na vsej črti. Nebrzdano. Rušilno. Ne pušča preživelih za seboj. Treba je dodati da imajo Lords of Black tudi novega bobnarja. To je Johan Nunez, ki sicer sodeluje s Kamelot, igral pa je mdr. tudi v Nightrage in Firewind. Tudi po tej plati so se Lords of Black za novi album predhodno izdatneje »naostrili«. Dokler bodo fantje pisali takšne skladbe, kot je briljantna mini epska suita Shadows Kill Twice, ali tako ambiciozno in slikovito razgibano delo, ki jo uteleša naslovna skladba albuma »Alchemy of Souls, pt. 1« s prelepim flamenko uvodom, se za prihodnost Lords of Black ni treba bati. Potem je tu tudi tip skladbe, kot je Tales of Blood, ki je namerno Sabbathovsko nastavljena, da razkaže Romero kako z lahkoto hodi v orjaškem obuvalu Ronnie James Dia. Genialni dražljivec. Mračen in popadljiv. Kot Sabbath v »Heaven And Hell« eri in enim najboljših rifov, ki ga je Iommi pozabil napisati.  

»Alchemy of Souls Pt. 1« je verjetni kreativni zenit skupine, a nikoli ne reci nikoli. Preprosto trenutek v karieri, kjer se je seštelo in združilo vse skupaj v perfekten studijski album. Ne bom pretiraval, če rečem, da bi si zaslužil da ga Lords of Black na koncertih kar v celoti izvajajo. Od glave do pete. Upajmo, da do koncertov pride znova čimprej. Takšna mojstrovina mora nujno zaživeti na odru. Kemija v kvartetu funkcionira. Da. Kljub pogojem socialnega distanciranja (kako neumno in kvazi-dramatično se tole bere). Metal bo obstal. Vedno je. In iz vseh bitk je izšel kvečjemu močnejši! In tudi tokrat bo tako ostalo. Tega ne zlomi nič! Ko ljubitelj takšne glasbe že obupano sklene: “Ostale so samo zasedbe iz osemdesetih in devetdesetih.”, potem pa ga demantirajo Lords of Black z »Alchemy of Souls pt.1«. Novim poglavjem svoje zgodbe in novim listom, ki se je na začetku nove postmilenijske dekade odprl za power metal. No, pri vsej tej zgodbi, pa je ostal zamolčan še en pomemben detajl. Prvemu delu sledi tudi drugi.

Avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Dying To Live Again
2. Into The Black
3. Deliverance Lost
4. Sacrifice
5. Brightest Star
6. Closer To Your Fall
7. Shadows Kill Twice
8. Disease In Disguise
9. Tides Of Blood
10. Alchemy Of Souls
11. You Came To Me (Piano Version)

Zasedba:
Ronnie Romero – vokal
Tony Hernando – kitara
Dani Criado – bas kitara
Jo Nunez – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki