Simon Collins: Becoming Human

0 73

Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 4. 9. 2020
Produkcija: Robbie Bronnimann
Dolžina albuma: 59.34 min
Zvrst: Art Pop/Progressive Rock
Ocena: 9.0/10


Simon Collins je sin slovitega Phila Collinsa. Uvodoma začnem s tem stavkom kajti gre domnevati, da slovenska publika ne spremlja veliko, če ne kar nič, aktualnih dognanj v svetu progresivnorockovskega glasbenega žanra. Nemara uvodni stavek vzbudi upanje, da bo kdo prebral vsaj dva odstavka te recenzije in za hip prenehal žalovati za nedavno preminulim basistom Riblje čorbe. Simon Philips je sin slovitega Phila in živ dokaz, da jabolko ne pade (pre)daleč od drevesa. Potem, ko se je otresel odvisnosti od substanc “diskutabilnih učinkov”, s katerimi je pretežno podpiral južnoameriško gospodarstvo in se spravil k sebi, je sklenil da posname nov album. Samostojni album. “Becoming Human” je tako četrti samostojni studijski album Simona Collinsa. Pred tem so izšli: “All Of Who You Are” (2000), “Time For Truth” (2005) in “U-Catastrophe” (2008). Sound Of Contact so izdali svoj edini studijski album “Dimensionaut” leta 2013.

Čakali smo sicer na novi Sound of Contact album, pa vendar. »Becoming Human« je naravnost povedano album, ki bo še kako prijetno in domače zvenel prav ljubiteljem očitno pokojnega benda Simona Collinsa. Če prepeva Phil v eni izmed Genesis skladb »…You’re not son of mine…«, pa Simon Collins bolj resnični Philov sin kot je, ne bi mogel biti. Način Simonove percepcije kaj je to glasbena muzikalnost in kako mora stati kompozicija da ta hipoma zgrabi, pa tudi pristop glasbenega ustvarjanja, ki na eni strani vpenja močan pop pridih, na drugi pa se brezsramno pajdaši z rockovskimi elementi, je sorodna očetovi. Le za nove čase razvojno aktualizirana. Obenem niti ni več presenečenje, da je tudi Simon bobnar in več. Njegova barva glasu je na trenutke presunljivo sorodna očetovi. Dobesedno sorodna.  

Simon je spravil za svoj novi studijski album skupaj 11 močnih točk. Če je njegov oče v osemdesetih ustvarjal fenomenalni pop rock, je sin danes to podobo aktualiziral tako, da ji je nadel izjemno močan pridih cerebralne ezoteričnosti, ki je v zagledana v aranžiranje po vzoru novotarij, kot jih ustvarja npr. Steven Wilson. Ogromno je elektronike na vsakem koraku albuma. Kup filigranskih fines programiranja, vzorčenja, zankanja. Efektiranja, če želite. Tudi kitar, ki so rade speljane skozi delay efekte. Čeprav ima Collins na albumu dva kitarista, pa produkcija albuma ne izpostavlja kitarske igre tako jedrnato, kot je to pri Sound Of Contact. Vodilna kitarska fraza je izdatneje našopirjena le v Living In Silence, kar je tem oziru osamljena lastovka albuma. Osnovni ritmi so večkrat preprosti in celo plesno naravnani, a podloženi z vzorci v funkciji dodatnih perkusij, ki v smislu »podritmov« razgibavajo takšno ritmično ogrodje. V I Will Be Waiting, se Collins sam osebno dodatno »natelovadi« na bobnih, ko z mnoštvom prehodnih rollingov razgibava izhodni del skladbe. Obenem švigajo in šelestijo mnogoteri programski vzorci na vsakem koraku aranžerskih struktur. Sintetizatorske zavese, ki so sorodne zvoku Sound of Contact, dajejo zvočni krajini briljantno globino. Ezoterični vokal, efektiran, kot bi prihajal iz onostranstva, pa razvija na točkah tudi izjemno lep falzet. Metafizična besedila poglabljajo grabežljivo privlačnost vibrantnih vzdušij, ki nagovarjajo tudi hipnotično. Album nosi tudi elemente industriala (Thoughts Become Matter, I Will Be Waiting).

Kar godi na tem albumu je njegova izrazita muzikalnost, pa obenem spretno ponotranjena srž zvočnega eksperimentiranja, ki bo navduševala tako glasbene gurmane, kot manj zahtevno publiko brez afinitet do glasbenega kompliciranja. V grabežljivih refrenih uvodne Becoming Human in za njo The Universe Inside Me, ki sta izjemno močni uvodni kompoziciji, uspe albumu razviti atmosferično intenziteto. Kombinacija visoke muzikalne vrednosti in intenzivnih razpoloženj razvija v takšni visoko spravljivi navezi do poslušalca magnetno privlačnost. Zato je z lahkoto vztrajati v poslušanju. Vse do njegovega konca. Sploh je prvi del albuma izredno nalezljiv. V drugi polovici albuma si privošči Collins več eksperimentiranja, ki ga krona najdaljša kompozicija postavljena na rep albuma. To je devetminutna Dead Ends. Pred njo se odvrti izredno lepa in čutna skladba So Real. V melanholičnem koprnenju dosega nivo kantavtorske izpovedi Raya Wilsona (zanimivo – še enega nekdanjega Genesis pevca).

Skladbe, kot so Becoming Human, So Real, No Love ali This is the Time, bi se brez težav vrtele na radijskih frekvencah. So primeri briljantnega združevanja estetike pop glasbe in zvočnega eksperimentiranja in izrazite artrockovske karizme, jim, ob siceršnji muzikalni privlačnosti, ne gre oporekati. Simon Collins je zbral v studiu odlično ekipo glasbenikov. Od sebe je spravil izjemno lep in poseben album. Dovolj je soroden z Sound of Contact albumom, da bi bil lahko tudi nov Sound of Contact album, a je Simon ocenil drugače. Pomen in domet osebno izpovedne poezije sta to pot pretehtala.

Avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Into The Fray
2. Becoming Human
3. The Universe Inside Of Me
4. Man Made Man
5. This Is The Time
6. Thoughts Become Matter
7. I Will Be Waiting
8. No Love
9. Living In Silence
10. 40 Years
11. So Real
12. Dead Ends

Zasedba:
Simon Collins – vokal, bobni, klaviature
Robbie Bronnimann – klaviature, programiranje, oblikovanje zvoka
Gaz Williams – bas kitara
Kelly Avril Nordstrom – električne & akustične kitare
Robin Boult – električne & akustične kitare

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki