Izvajalec: Friedman, Marty
Založba: Mascot Records
Izid: year
Ocena: 3/5
Kar je Punk gibanje pomenilo za tekstopisje, “zvočnik” pomeni vsem kitaristom sveta. In kar boste zasledili na albumu “Loudspeaker” bo pravi pravcati kitarski “Blitzkrieg” na vaše zvočnike, ki po poslušanju zagotovo ne bodo ostali nepoškodovani. No, šalo na stran, tako hudo vsekakor ne bo. Posledica dinamičnosti in silovitosti je po vsej verjetnosti tudi sodelovanje večih poševnookih glasbenikov z Japonskega otoka in dejstvo, da Marty Friedman že dalj časa domuje v Tokiu sredi fanatične japonske družbe. Loudspeaker je na Japonskem takoj po izidu zasedel častno 20 mesto na “Japonskih Top 20”. Prvi, dan uradnega izida pa je bil dobesedno razgrabljen in prodan v 10.000 izvodih. Prva omejena izdaja je za spremembo od te, ki jo imamo danes pred seboj vsebovala vokalno izvedbo skladbe “Static Rain”, ki jo je na tej izdaji nadomestil instrumental.
Če pogledamo nazaj, hitro ugotovimo, da je bilo veliko hard rock skupin, ki so imele na japonskem status Mega zvezd in ravno na Japonskem so nastali nekateri izmed največjih live albumov. Pomislimo samo na Deep Purple, Cheap Trick, Dokken, idr. Nobena skrivnost ni, da, ko so DP izgubili Blackmorea, so za začasno zamenjavo izbrali Joe Satrianija ravno zaradi njegovega velikega statusa, ki ga je že imel v deželi vzhajajočega sonca. Veliko ex-rock gigantov pa je ravno zahvaljujoč Japonskemu tržišču v poznih osemdesetih in začetnih devetdesetih, ko je bil hard rock delno v zatonu preživela in še dandanes na njegov račun solidno živi.
Če se posvetimo samemu albumu, intro Loudspeakerja predstavlja skladba “Elixir” in pozornemu poslušalcu takoj namigne, kaj nam ponuja album. Silovite in glasne kitare z močno ritem sekcijo, ki se včasih brezsramno spogleduje s staro punk rock šolo. Uvod skladbe “Street Demon” je eden izmed takšnih skladb in zlahka bi ga primerjali s pospešeno verzijo Sex Pistolsov in njihove “God Save the Queen”. Medtem, ko bobni v skladbi “Paradise Express” držijo nekakšen plemenski ritem, Martyeva kitara zavzema Arabsko obarvano pentatoniko, ki pošteno rečeno zveni zelo mično.
Glede na svoje boljše čase, ko je Marty kot član Megadeth skupno prodal preko 10 milijonov albumov, si je fant končno zagotovo zaželel brezkompromisni glasni in agresivni rock album, kjer bi lahko predstavil nekatere izmed svojih nadudlanih kitarskih variacij. Čeprav svojega znanja že včasih ni skrival (kar potrjuje tudi serija izdanih Guitar Schools…), je Martyev veliki met na albumu Loudspeaker ob pomoči nekaterih odmevnih imen dobro uspel.
Japonsko naslovljena “Sekai ni Hitotsu Dake no Hana” je dober dokaz povedanega. In čeprav je morda “Glycerine flesh” še boljši primer in celo bolj melodična ter country obarvana skladba, je prva vsekakor bolj noro Japonska. Na njej Marty celo odigra celotne bas linije, medtem, ko se kot posebni gost na klaviaturah pojavi Jens Johanssen, bolj poznan po sodelovanju s svojim enojajčnim dvojčkom v Malmsteenovi skupini Rising Force. Trio, Friedman/Colson/Masaki skupaj deluje kot “power trio”, kar še posebej pride do izraza v brutalni skladbi “Stigmata addiction”, kjer Marty znova pokaže svoje znanje v bleščeči kitarski solaži.
Skladbo “Viper” kot duet dopolni nihče drug kot iluzionistični Steve Vai. Rezultat je nekaj magičnih eksperimentalnih kitarskih sekvenc in samo vprašanje časa je kdaj se bo Friedman poleg Vaija in Satrianija pojavil na kateri izmed (vsaj Japonskih) G3 turnej. Že predhodno v skladbi “Black orchid” zavzema mesto še eden izmed kitarskih mojstrov, ki je že sodeloval na omenjenem G3 projektu. Gre za “sanjskega” kitarista John Petruccija, ki skladbo zapolne z reci in piši 52 sekundnim neutrudnim kitarskim solom. Dolžina solaže je tudi pikolovsko omenjena v knjižni brošuri albuma.
Ena, za moj okus najbolj čudaška skladba na albumu je vsekakor, zopet poliglotna “Coloreas mi vida”. Ne samo, da jo tvori čudaškega vokala ampak je na njej odigral bas linijo nihče drug kot ex-Japan basist Mick Karn. In Mick Karn vsekakor ni fant, ki bi ga povezali v sodelovanje z Marty Friedmanov, mar ne? Čudna mešanica, vsekakor. Skladba sama zase je slogovno melodično še najbolj sorodna Santani. In, če ljubite Santana blagovno znamko, je prava za vas.
Zaključna skladba “Devil take tomorrow” vsebuje čudovit strunski aranžma, ki lepo zaobjame in zaključi album z udarno, melodično uglasitvijo, ki meni osebno predstavlja glavno noto albuma.
Z glavnim namenom, hitrih in udarnih rockerskih skladb, nam Loudspeaker v svoji osnovi postreže tudi z rahlo prikrito emocionalnostjo. Pač skladno z Japonsko kruto zadržanostjo, očitno je kulturno-folklorno izročilo dežele vzhajajočega sonca zelo nalezljiva zadeva, ki je hitro okužila tudi samega Martya. Poleg omenjenega, je Marty na Japonskem tudi član žirije v TV šova “Uta sta”, ki je Japonska različica TV šova “American Idol”. (V Sloveniji tovrstnega primerljivega TV šova še ne premoremo.) Skupaj s “Tokyo Philharmonic Orchestra” pa Marty trenutno pripravlja tudi svojo lastno uglasbitev TV muzikla. Delaven in nadarjen fant, ni kaj! In ni dvoma, da vas ne pritegne tudi kemična povezanost glasbenikov na albumu Loudspeaker, ko brezkompromisno zadane zvočne opne vaših domačih audio sistemov.
Zasedba
Marty Friedman – kitara, bas kitara
Billy Sheehan – bas kitara
Masaki – bas kitara
Mick Karn – bas kitara
Ikuo – bas kitara
Ryuichi Nishida – bobni
Jeremy Colson – bobni
Tetsu Mukaiyama – bobni
Gostujoči glasbeniki:
John Petrucci – kitara
Steve Vai – kitara
Jens Johanssen – klaviature
Produkcija
Marty Friedman
Seznam skladb
1. Elixer
2. Street Demon
3. Black Orchid
4. Paradise Express
5. Untitled
6. Glycerine Flesh
7. Stigmata Addiction
8. Viper
9. Static Rain
10. Coloreas Mi Vida
11. Devil Take Tomorrow
