Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Air
Založba: Virgin Records
Izid: year
Trajanje: 46:06
Ocena: 4/5
“Love 2” je najnovejši in za marsikoga težko pričakovani izdelek v režiji svetovno priznanega francoskega glasbenega dueta Air, katerega že petnajst let tvorita elektronska navdušenca Nicolas Godin in Jean Benoit Dunckel. Tokrat sta se mojstra ambientalnih poljan odločila za nekoliko bolj eksperimentalen pristop v primerjavi z lahkotnejšim predhodnikom “Pocket Symphony” (2007), ki pa v osnovi ohranja isti recept. Ta temelji predvsem na obširni uporabi prostranih zvočnih zaves ter sintetično obarvanih tekstur s katerima počasi gradita raznovrstna vzdušja. Ta večinoma blagodejno in pomirjujoče vplivajo na vsakega poslušalca, ki se jim je pripravljen dovolj predati.
Večina kompozicij na albumu v njuni pustolovski tradiciji vsebuje izobilje raznovrstnih glasbenih elementov, kateri segajo od elektronske glasbe, tehna, psihadeličnega rocka do krautrocka, kar pomeni, da tudi tokrat največ dolgujeta sintetizatorski tehnologiji sedemdesetih na čelu s pionirji kot sta Vangelis in Jean Michael Jarre. Ljubitelji inštrumentov s tipkami bodo zlahka zaznali pestro rabo “arheoloških izkopanin” kot so Korg MS20, Wurlitzer in Vocoder s katerimi Dunckel nikakor ne skopari. Ponekod vnovič vpletata tudi elemente jazza, čeprav brez kakega posebnega poudarka na improvizacijah.
Navkljub poudarjeni eksperimentalni naravi albuma je, nekoliko ironično, na njem moč najti tudi nekaj njunih najbolj dostopnih stvaritev na čelu s “Sing Sang Sung”. Tovrstna v pop vode usmerjena presenečenja vsekakor poskrbijo za prijeten kontrast znotraj pestre, a smiselno in z občutkom odigrane zbirke elektronskih zvokov in širokih sintetičnih zaves ob katerih posamezni kitarski izbruhi igrajo večinoma spremljevalno vlogo. Kar je najbolj zanimivo pri “Love 2” je to, da je druga polovica albuma zaznavno boljša od prve. Vsekakor je to veliko boljše kot pa v primeru, če bi bilo ravno obratno. Vse skladbe so med seboj popolnoma raznolike ter se obenem ponašajo tudi s popolnoma raznovrstnimi vzdušji, kar je v primeru glasbene tradicije Air tudi najbolj pomembno.
“Do The Joy” je kar malce nenavadna otvoritev albuma z raztresenimi sintetizatorskimi teksturami in distorziranimi kitarskimi efekti. Zaradi ne preveč osredotočene izgradnje nekega učinkovitega ambienta spada med manj zanimive trenutke albuma. “Love” po drugi strani počasi in uspešno gradi na polaganju ambientalnih tekstur. Po daljši izgradnji se razvije nadvse prijetna melodija. Svoje pa k vzdušju vsekakor pripomore inteligentna raba glocksenspiela. To je ena izmed tistih skladb, ki počasi raste s slehernim novim poslušanjem. “So Light Is Her Footfall”, katera je bila izbrana za prvi single albuma, je prva skladba za katero se lahko reče, da se ponaša z izrazito lirično dinamiko. Njena struktura temelji na podlagi klavirja in rabi širokih simfoničnih aranžmajev, medtem ko kitarske finese vnašajo rahel funky prizvok.
“Be A Bee” je eden od manj posrečenih eksperimentov, ki zveni kot nekaj kar ravno ne bi pričakoval od Air, saj bolj spominja na glasbo za TV dokumentarec ali uvodno špico kake akcijske nanizanke. Osrednji motiv je sicer zanimiv, a kompoziciji kot celoti nekoliko primanjkuje na variabilnosti. “Missing the Light of the Day” je še ena zanimiva skladba za katero se lahko reče, da se ponaša z nekaterimi povsem unikatnimi zvoki in pestro rabo pentatoničnih lestvic. Tu so vnovič izraziti vplivi funka pa tudi svetovne glasbe, medtem ko vokalne harmonije prek vokoderja zvenijo izjemno romantično. Tovrstna kombinacija še najbolj spominja na zgodnje albume legendarnega Briana Ena. Seveda nič takega, kar bi poslušalca spravilo v nirvano, a vsekakor nekaj, čemur je vredno prisluhniti.
“Tropical Disease” na kateri je prvič zaznati tudi elemente jazza je najdaljša skladba na albumu in obenem tudi ena najboljših. Za stvaritev takega tipa kompozicije je vsekakor potrebna visoka stopnja kompozicijskega znanja in glasbene integritete, kar pomeni da se tu najboljše pokaže izjemni ustvarjalni potencial tega kultnega dueta. Ustvariti skladbo, ki lahko hkrati navduši ljubitelje glasbene eksperimentiranja ter širšo publiko z zanašanjem na dinamiko med posameznimi inštrumenti, inovativno rabo vokoderja in prefinjenega polaganja sintetizatorskih zaves namreč ni mačji kašelj. Kompozicija v osnovi zveni kot dve skladbi združeni v eno. Prvi del je skorajda poskočen, sčasoma pa se prelevi v hipnotično-ambientalen kolaž.
“Heaven’s Light” je po kakovosti definitivno ena izmed izstopajočih skladb na albumu. Obenem je verjetno tudi njegov najbolj pomirjujoč trenutek s široko rabo tolkal, naprednim razvojem ambienta (zlasti v srednji sekciji) ter božanskimi vokalizacijami. To je primer odlične ambientalne skladbe za sleherno priložnost. “Night Hunter” je še ena zanimiva inštrumentalna stvaritev s posrečenim utripom in vplivi svetovne glasbe. Za njeno uspešnost je bilo odločilno predvsem križanje elektronskih soundscapov ter klavirskih začimb. Številni klavirski aranžmaji in uporaba tradicionalnega japonskega glasbila Kota (ali po domače – ležeče harfe) nekoliko spominja na inštrumentalno prakso, ki je prevladovala na predhodniku “Pocket Symphony”. S kombiniranjem vedrega ambienta in umirjenega tempa se Air vnovič priklonijo svoji lahkotnejši strani.
Pop bonbonček “Sing Sang Sung” je nedvomno najbolj dostopna skladba v povesti skupine. Tu je treba še posebno pohvaliti prepričljiv prispevek gostujoče ženske pevke. Sila preprosta, a s pomočjo nalezljivega refrena in elegantnih, večinoma akustično-kitarskih okraskov še kako učinkovita struktura jo dela za eno najbolj zanimivih stvaritev na albumu. “Eat My Beat” je najkrajša stvaritev na albumu. Ta skladba je dober in še kako zaželen premor znotraj ambientalno-inštrumentalno naravnane druge polovice albuma. Razposajena uporaba Wurlitzerja, pomešana z agresivnimi kitarskimi pasažami, predstavi Air v enem izmed eksperimentalno pa tudi rockersko najbolj navdahnjenih trenutkov. Obenem pa predstavi prijetno melodijo na sintetizatorju.
“You Can Tell It To Everybody” je čudovit trenutek popolne ambientalne razbremenitve, kateri lahko poslušalca zlahka zaziblje v stanje prijetne zamaknjenosti. Akustično-kitarski okraski se odlično priležejo ob pomirjujočem vokalu ter ustvarijo vzdušje, ki je še najbolj primerno za romantično-nočna idila. Osrednja melodija ublaži sleherna žalostna ali negativna občutja ter poslušalca prevesi v nek povsem pomirjujoči prostor. “African Velvet” je s številnimi kitarskimi segmenti, prefinjenimi bas linijami ter uporabo roga, kateri doda nekaj jazzovskega šarma, kar primeren zaključek tega posebnega albuma, ki se bo vsekakor zapisal med ene izmed boljših dosežkov tega nadebudnega francoskega glasbenega dueta.
“Love 2” je navdušujoč dosežek, ki pa potrebuje nekoliko več poslušanj preden se lahko zares uleže v poslušalčevih ušesih, saj ni tako dostopen na “prvo žogo” kot zgodnji albumi iz laboratorija kultnega francoskega dueta. Vsi tisti, ki so želeli nekoliko drugačen pristop od francoskih mojstrov elektronsko naravnane ambientale, bodo tokrat v vseh ozirih bogato poplačani, saj tolikšne eksperimentalne navdahnjenosti kot tokrat že dolgo nista pokazala. “Love 2” ima vsekakor lepe možnosti, da med ljubitelje Air privabi še kake nove poslušalce s celotnega glasbenega globusa.
Zasedba
JB Dunckel – sintetizator, klavir, glockenspiel, vokal
Nicolas Godin – kitara, bas kitara, koto, ritem mašina, tamburin, glockenspiel, vokal Joey Waronker – bobni, tolkala
Produkcija
Air
Seznam skladb
1. Do the Joy
2. Love
3. So Light Is Her Footfall
4. Be a Bee
5. Missing the Light of the Day
6. Tropical Disease
7. Heaven’s Light
8. Night Hunter
9. Sing Sang Sung
10. Eat My Beat
11. You Can Tell It to Everybody
12. African Velvet
