Lucidno brencljanje Brencl Banda teatra v Cerknem (2018)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 411

“Brencl Banda so v Cerknem prevzeli z neverjetno prepričljivo  ponotranjenim čutom za spretno hojo po nevidni tanki črti, ki staplja na eni strani improvizacijsko senzitivnost kvarteta, po drugi pa vseskozi mojstrsko zadržuje visoko invazivno muzikalično privlačnost, ki pravzaprav vseskozi ostaja v fokusu glasbenega izrazoslovja skupine.”

lokacija: Cerkno / Bar Gabrijel / Slovenija
datum: petek, 14.12.2018

Brencl Banda je slovenska zasedba, ki se naslanja na izročilo slovenskega ljudskega melosa, pri tem pa seveda dodaja svoj lastni avtorski izraz in zahtevano dozo karakterne glasbene samobitnost. Na sceni deluje od leta 2007 dalje, v žepu pa ima tri studijske albume. V letošnjem novembru so Brencl Banda izdali svežega, to je njihov tretji album »Korenine svetlobe« (RockLine recenzija TUKAJ) in tako znova intenzivirali koncertno aktivnost, saj je treba novi album tudi konkretneje spromovirati.

Novi album dokazuje izrazno in artistično rast skupine. Deluje silno razgibano in v nekaterih novo ubranih komponističnih in aranžerskih potezah, kot drugačna zgodba, ko ga primerjaš s preteklim opusom skupine. Gre za močan album,  doslej najbolj zrel izdelek skupine, bend pa je očitno komaj čakal, da ga lahko ponese tudi na odre in predstavi publiki. Tako so se zložile zvezde v pravo konštalacijo in napočil je tisti idealni petek  za postanek skupine v Cerknem ter tamkajšnjem famoznem Baru Gabrijel, ki prinaša na Cerkljansko vselej skalovit masiv obče kulturnega utripa. Idealna lokacija za avtorjev vmesni postanek na njegovi vsakotedenski petkovi vožnji iz Ljubljane  v Breginjski kot torej.

Brencl Banda so šli pred časom skozi korenito rokado v svoji postavi. Tako ob dveh originalnih članih Andreju Boštjančiču »Rudi« (vokal, kitara) in Roku Šinkovcu (vokal, harmonika), po novem igrata v skupini še Ana Mezgec na violini, medtem ko skrbi za kontrastni poudarek na nizkih tonih, s kontrabasom oboroženi Matjaž Bajc. Obisk je bil v Gabrijelu to pot nekoliko skromnejši, mogoče se je zbral največ kakih 40. glav, prej kakšna manj, kot več.  Bend je odigral dobro uro repertoarja in seveda na bogato predstavil album »Korenine svetlobe«, s katerega je zaigral glavnino vseh točk, koncert pa je sklenil z adaptacijo slovenske ljudske Igraj kolo jabuko. Odlična uigranost. Svojevrstna kemija, pečatna naveza med Mezgečevo na violini ter Šinkovcem na harmoniki, ki sta vešče in spretno zapolnjevala razpoložljiv prostor v mid-eight pasažah ter drugih delih kompozicij, kjer se pač ponuja prostor za vpenjanje solo vložkov, medtem ko sta Bajc in vselej vročični Ruda skrbela za barvanje srednjih, do nizkih tonov ter narekovala ritem. Dualnost vokalov med Rokom in Andrejem je izredno všečna. Vlogi sta si spretno porazdelila glede na sporočila skladb in potrebo po rekreaciji strasti in emocij, glede na posamezna sporočila skladb. Tako je jasno, da bo Ruda zapel  izjemno posrečeno lucidno in zbadljivo Vila, kar se ujema tudi z njegovim  navihanim, zvedavim in odprtim karakterjem, medtem ko je karakterno nekoliko »previdnejši« Rok, skrbel zlasti za skladbe, ki zahtevajo izdatno vokalno subtilnost in sofisticiranost. Tako je denimo vskočil v vokalno obuvalo manjkajoče Eve Moškon v izvrstni baladi Srca gospodar in vokalno (s pretežno z zaprtimi očmi) zelo dobro reševal situacijo. Nasploh je moral bend nekoliko adaptirati vokalne linije, glede na studijske verzije novih skladb in to je zvozil zelo spretno.

Če se vrnemo na skladbo Vila, je pravzaprav zlasti ta skladba spravila v posebej židano voljo publiko, ki je takoj vzela verze za svoje in se aktivneje pričela vključevati v sam odrski špas skupine ter tako izdatneje spodbujati vražjo godbo štirih “muzičistov” v Gabrijelu.  Šegave lucidnosti in črnih humoresk skupini ne primanjkuje, za glavnino le tega pa skrbi v premorih med skladbami s svojo duhovitostjo iskrivi Andrej Boštjančič “Ruda”. Vedro in zabavno razpoloženje je vseskozi kraljevalo na prizorišču. Koncert je minil v hipu, tako zgoščen je bil. Z vsemi informacijami in dogodki.

Brencl Banda so v Cerknem prevzeli z neverjetno prepričljivo  ponotranjenim čutom za spretno hojo po nevidni tanki črti, ki staplja na eni strani improvizacijsko senzitivnost kvarteta, po drugi pa vseskozi mojstrsko zadržuje visoko invazivno muzikalično privlačnost, ki pravzaprav vseskozi ostaja v fokusu glasbenega izrazoslovja skupine. Album »Korenine svetlobe« je nov izvrsten dosežek, ki si torej zasluži v polnokrvnem zamahu  interpretacijo na odrih ter maksimalno pozornost s strani kritične javnosti.  Od začetka do konca funkcionira album odlično, tako je funkcioniral tega radostnega večera na decembrski  dan tudi bend v Cerknem.  Kdor je Brencl Bando zgrešil v Cerknem, lahko ujame skupino na Silvestrovo nedaleč stran od Cerknega, to je v Spodnji Idriji. Nastop v Cerknem je pokazal, kako močna ekipa so Brencl Banda v živo, zlasti prevzetna, prepričljiva, nadvse všečno oprtana z elementom šegave utrganosti, kar ji daje teatralni moment občasnega občutka spontanosti. Sama prisotnost Rude v ekipi dostavlja že v iztočnici vsaj polovico vsega hudomušja, s katerim te skupina  lahko, na še tako črn dan, vselej spravi v dobro voljo.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X