Lusterdam : Lepo mi godrnjaš

0 170

“Album, ki godrnja s stilom.”

Založba: Samozaložba
Leto izida: 2018
Produkcija: Hieronim Vilar & Mirko Medved
Dolžina: 34:48

Skupina Lustedam je nemara sveže ime na slovenski rock (in pop) sceni, vendar pa stojijo za njo kilometrina, znoj, številna odrekanja in še kaj kar sodi, k trnovi poti, ki jo je bend do izdaje prvenca torej prehodil. Skratka lepa era nabiranja izkušenj in zorenja. Prvenec »Lepo mi godrnjaš« je izdelek, ki se je kalil torej zelo dolgo in je evolucijsko gledano dokument, ki potrjuje, da so Lusterdam skupina, ki nosi že v samem štartu izdelan temeljni glasbeni karakter. To je tisto nekaj, kar »zelene«, to je manj izkušene skupine, lahko na svoji poti iščejo dolgo časa in za to porabijo več izdanih albumov. No Lusterdam pač to dosegajo to že s prvencem, kar je, glede na dolgo fazo njegove evolucije,  dokaj logično. Zato ni iz tega treba ustvarjati prav nobene drame, saj prinaša takšno dejstvo, v kolikor govorimo seveda o zdravem artizmu, kup pozitivnih stvari. Skladbe so šle skozi različne faze transformacije, da bi jih kvartet, ki je očitno zapisan perfekcionizmu, naposled le »izpustil« iz rok ter tako zabeležil na svoj prvi, uradni in že kar težko pričakovani, nosilec zvoka.

Lusterdam niso nikakršni prinašalci nove glasbene revolucije. V svojem izrazoslovju so silno dobro, spretno ter ne nazadnje premišljeno, prilagodili svoje vizionarstvo občemu dognanju slovenskega glasbenega rocka in popa. Glasbeni zapuščini in tradiciji rock in popa slovenskega geografskega porekla in prostora torej.  »Lepo mi godrnjaš« je torej album poln res starih skladb, koliko pa je ostalo v arhivih ostalih idej in osnutkov, pa bo seveda povedala skupina sama v prihodnje. Prav mogoče je da je materiala že sedaj dovolj za recimo naslednje tri studijske albume.

Okej, da ne filozofiram preveč in predolgo. Po tem kar slišimo na albumu »Lepo mi godrnjaš« gre skleniti, da morajo biti fantje skupine Lusterdam letniki EMŠO, ki se jih je teenagerskih časih dotaknil zlasti  grunge, ujel pa jih je deloma tisti post-grungeski val. Vsekakor šinejo skozi asociacijski korteks tudi kakšni kantavtorji stare šole, od Johnyja Casha, boba Dylana, nadalje celo kakšni estetski alternativci tipa R.E.M. V produkcijskem oziru štrlijo kitare iz zvočne slike odločno. Nosijo izrzaito organsko karizmo in »koncertno«, to je živo, toplino. Nekatere točke, kot je še posebej naslovna skladba albuma, silno dobro in hitro »primejo« in tako ustvarjajo artistični razkorak, ko primerjaš kompozicije med seboj.

Sicer pa staplja album večkrat sanjavo, hrepeneče žuborenje, koprnenje po tistih trenutkih, ki jin živi in si jih želi srce, a ostajajo večkrat neizpeti, jih redko doživimo in če že jih, tudi zelo hitro minejo (Sonce). Kar dodatno opozarja na zrelostno obtesanost in umsko pronicljivost kvarteta, so tudi besedila, ki ne skrivajo pikrosti nad zablodami človeštva, kar izrazi skupina brez dlake na jeziku v družbeno kritični Amerika. Gre za buditeljsko skladbo, ki s sporočili ter brez nalepke »parental advisory« neposredno »pikira« na poljubnega glasbenega konzumenta.

Album nosi izredno akustično podporo in organsko zvočno vzmetnico. V tem oziru je produkcijsko izredno dobro rešen, saj nosi obenem tudi izjemno močno in prodorno bas nogo, ki zapolnjuje orjaški zvočni prostor, kakršen se bas kitari dejansko na albumu tudi vseskozi odpira. Zato deluje album »Lepo mi godrnjaš« obenem groovy, ter nagovarja s privlačno kinetično karizmo ritmike, ki kar samodejno  vabi poslušalca v gibanje.

»Lepo mi godrnjaš« je album, ki tolče naravnost na valove radijskih frekvenc. Bolj adaptiran za obči domet slovenskega popa in rock , skoraj ne more biti. Prostor za negovanje in rast artistične biti je odprt za skupino v prihodnosti, kar pomeni, da je na zalogi še kar nekaj ekspresionistične rezerve. Sedaj je le vprašanje kam se bo skupina artistično v prihodnje usmerila oziroma zavihtela. skupina s svojim karakterjem, svojo identiteto, ki je nalezljiva, a obenem na trenutke tudi »sladko zajebana«, ji prinaša ravno tisto, kar mnogim manjka. Neposrednost in iskrenost. Glasbena substanca torej, ki nagovarja povsem naravno in zategadelj, toliko bolj všečno. Brez slehernega občutka, da bi bila slučajno prisiljena, kaj šele prirejeno osladna. Zato stoji za njo čvrsta art, pop in rock vzmetnica glasbene izraznosti.  Album, ki godrnja s stilom.

avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 8.0 / 10

Seznam skladb:
1. S kolesom sem prišel
2. Bele miši
3. Lepo mi godrnjaš
4. Dan
5. Moram
6. Mesec
7. Sonce
8. Amerika
9. Brki
10. Modro je nebo

Zasedba:
Hieronim Vilar – vokal, akustična kitara
Mirko Medved – električna kitara, harmonika, klavir, buzuki, spremljevalni vokal
Ven Jemeršič – bas kitara
Jure Volgemut – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X