Avtor: Urban Bolta
Kraj: Piazza Napoleone / Lucca / Italija
Datum koncerta: 03.07.2014
Število obiskovalcev: 10 000
Cena karte: 60€ (stojišče) / 108€ (sedišče zadaj) / 158€ (sedišče spredaj)
Vstop v poletne dni praviloma na koncertne odre privabi največje svetovne glasbene zvezde, ta trend pa se je v zadnjem desetletju še potenciral, saj so glasbeniki zaradi vratolomnega padca prodaje njihove glasbe zaslužek začeli iskati z obširnejšimi in pogostejšimi koncertnimi turnejami. V praksi to pomeni, da sta junij in julij leto za letom natrpana s koncerti velikih zvezd, če že ne v deželi pod Triglavom, pa vsaj pri naših severnih in zahodnih sosedih, kjer je rock kultura kot taka mnogo bolj razvita kot pri nas.
Svojevrstno srečo imajo prebivalci Toskane oziroma natančneje mesteca Lucca, kjer se vsako poletje odvija glasbeni festival, na katerem so v zadnjih letih gostovala tako eminenta imena kot so BB King, Eric Clapton, Roger Waters, David Bowie, Santana in številni drugi. Letošnja edicija festivala je (in še bo) v juliju v to idilično zgodovinsko mestece znova privabila silno zanimiva imena, eden izmed njenih vrhuncev pa je prišel že kar z otvoritvenim nastopom, saj so v Lucci gostovali legendarni ameriški Orli.
Ni jih malo (predvsem onkraj Atlantika), ki Eaglese uvrščajo na sam vrh največjih rock kolektivov kdajkoli. Take in drugačne lestvice so kakopak plod osebnih glasbenih preferenc, nekaj pa je gotovo: Eaglesi spadajo med največja glasbena imena svojega časa in še danes na domačih ameriških tleh ostajajo najbolje prodajani ameriški rock bend vseh časov. Lansko leto so Eaglesi izdali dokumentarni film z naslovom »History of the Eagles« in se odpravili na spremljajočo obsežno svetovno turnejo, ki bi po besedah bobnarja Dona Henleya utegnila biti celo njihova poslednja. Večina turnejskih datumov se nanaša na njihovo domovino, preostali pa na britansko otočje – ostalo je vsega skupaj pet terminov za kontinentalno Evropo, od tega nam najbližji v več kot 500 kilometrov oddaljeni Lucci.
Lucca je slikovito mestece z bogato kulturno dediščino, nenazadnje ga še vedno v celoti obdaja srednjeveški obrambni zid, zato se brez težav najde tisoč in en način za prebroditev prostega dneva. V popoldanskih urah se je okoli centra po tankih uličicah in številnih lokalih začela nabirati vse večja masa ljudi, dokler niso ob pol osmi uri zvečer organizatorji odprli Napoleonov trg, kjer je bilo že vse pripravljeno za koncertni spektakel. Pred odrom so bila nameščena sedišča za tiste z najdebelejšo denarnico, preostali obiskovalci pa smo se zgnetli kar vse naokoli po trgu. Kot se je izkazalo kasneje, se je moja izbira lokacija nedaleč stran od mešalne mize izkazala za odlično, saj sem užival v dobrih zvočnih pogojih, medtem ko so se tisti spredaj pritoževali nad popolnim kolapsom zvočne slike.
Eaglesi so se že z uvodno skladbo How Long predstavili kot silno uigran kolektiv, katerega punčica se skriva v harmoničnih vokalnih linijah, ko so v sprednjo linijo za refren stopili kar štirje kitaristi in ob vokalni spremljavi še ostalih članov nakazali, kako se bo odvijal večer. Člani skupine so se v začetku sedemdesetih spoznali, ko so bili spremljevalni glasbeniki pevke Linde Ronstadt. Kot izkušeni studijski glasbeniki niso nikoli ničesar prepuščali naključju, ampak so vedno sledili idealnim linijam, stare recepture pa se držijo še danes. Seveda so Eaglesi danes sami v položaju, ko lahko najemajo studijske glasbenike, tako je na odru za harmonično polnost zvočne zavese skrbelo kar devetero glasbenikov. Med njimi je bil na mendolini, klaviaturah in back vokalu tudi nekdanji član Bernie Leadon, sicer pa si razen klasične četverice preostala ekipa ni prislužila podrobne odrske predstavitve.
Nastop je bil kljub umirjenejšemu soft rockerskemu izročilu skupine nabit z dinamiko, saj si Orli na odru ves čas podajajo štafetno palico vodilnih akterjev na odru. V prvi fazi koncerta je tako večina vodilnih vokalnih zadložitev padla na pleča Glenna Freya, enega od dveh preostalih originalnih članov, skladbo I Can’t Tell You Why je v značilno visoki legi odpel basist Timothy B. Schmidt, medtem ko se je v osrednjem delu koncerta soj žarometov največkrat ustavil na 66-letnem Joe-ju Walshu, sodeč po slišanem vokalno najšibkejšem členu klasične postave.
Eaglesi v svojem izrazu združujejo osebno izpovedno intimo tipične ameriške šole, ki temelji na izročilu rhythm & bluesa ter predvsem countryja, ki je ni omajal niti njihov megalomanski uspeh sredi sedemdesetih. Vsaka igrana skladba je kipela od prepoznavnega melosa Orlov, najsi je šlo za countryjevsko zvenečo popevko Lyin’ Eyes, poskočnejšo rock’n’roll vižo Heartache Tonight ali eksperimentalnejšo Those Shoes. V slednji se je s kitarskim talk boxom proslavil Joe Walsh, ki je k Eaglesom prišel leta 1975, v obdobju pred nastankom njihovega najbolj znamenitega albuma »Hotel California«. Mehkobnost zvoka in predvsem vokalnih harmonij je negovala tudi skladba One of These Nights, pri kateri se je uvodoma v vlogi vokalista predstavil še bobnar Don Henley, »najboljši ameriški skladbopisec kdajkoli«, kakor mu je nič kaj skromno ob poimenski predstavitvi na dušo pihnil Glenn Frey. Koncerti Eaglesov kljub silovitemu uspehu in temu pripadajoči finančni pogači ostajajo brez spektakularnih odrskih kulis in ostale navlake sodobne koncertne industrije, tako da stik s publiko iščejo izključno preko svoje primarne umetniške note – glasbe! Po trojčku priredb, natančneje koncertnih izvedbah dveh Walshejevih in Henleyeve skladbe, se je redni del (mnogo prehitro!) končal s skladbo Life in the fast Line.
https://www.youtube.com/watch?v=jAe9tQ5HD74
Čeprav je med obiskovalci prevladovala starejša koncertna garnitura, se tudi na Eaglesih ni bilo moč ogniti motečega soja zaslonov tisočerih telefonov v trenutku, ko so Orli povratek na oder kronali z otvoritvenimi takti nesmrtne rockerske klasike Hotel California. Sila moteč faktor na koncertih zadnjih let, ki pa sem ga spričo čarobne melodije in ene najlepših dvokitarskih iger v povesti rock glasbe izpod prstov dvojice Walsh / Frey v izhodu iz komada uspel postaviti na stranski tir. Sledila je še ena radijskim valovom prijazna himna Take It Easy, z bluesovsko ognjenim zubljem Rocky Mountain Way so Eaglesi še zadnjič tega večera podelili konkretnejši rock’n’roll kroše, za poslednje razgaljenje izvedbene briljance pa so prihranili ambientalni Desperado.
Nastop Eaglesov je trajal vsega uro in petinštirideset minut. Seveda cela plejada (tudi pol mlajših!) izvajalcev ne dosega niti tolikšne časovnice, a glede na pripovedovanja iz zadnjih turnej, ko so znali pripravljati tri ure dolga potovanja po lastni zakladnici hitov, je po dokončnem slovesu iz odra v grlu ostal velik cmok. Sploh glede na dejstvo, da (poslovilna) turneja že z imenom History of the Eagles nakazuje, da naj bi njeni večeri na svetovne odre ponesli celotno zgodovino Orlov. Kljub temu potegnjena črta pod novim velikim koncertnim večerom prinaša neopisljivo zadovoljstvo, saj je srečanje z eno največjih ameriških rock institucij kdajkoli na izvedbeni ravni več kot navdušilo. Kdor se z magijo Eaglesov nikoli ni uspel srečati v živo, je morda iz rok izpustil zadnjo priložnost, da se z veterani zvočnega perfekcionizma sreča še pred (njihovim) odhodom v onstranstvo.
Fotografije: Laura Casotti (Lucca Summer festival)
Setlista
1. How Long
2. Take It to the Limit
3. Tequila Sunrise
4. I Can’t Tell You Why basist
5. Lyin’ Eyes
6. Heartache Tonight
7. Those Shoes
8. In the City
9. One of These Nights
10. Life’s Been Good
11. Dirty Laundry
12. Funk #49
13. Life in the Fast Lane
———-
14. Hotel California
15. Take It Easy
16. Rocky Mountain Way
17. Desperado
Galerija slik
