Magnum s solidnim nabojem, Saga v epskem stilu (2014)

0 44

Lokacija: München / Cirkus Krone / Nemčija
Datum: 22.05.2014


Na nemških tleh, natančneje v bavarski prestolnici München, sta se v sklopu skupne turneje oglasili skupini Magnum in Saga, kar je še posebno razveselilo vse ljubitelje progresivnega melodičnega rocka z različnimi oblikami eksperimentalnih nians. Naravnost fantastičen občutek je prisostvovati nastopu dveh tako velikih skupin med katerima je moč najti več vzporednic kot pa bi marsikdo utegnil pomisliti. Oboji so svoj prvi studijski album izdali leta 1978, največjo popularnost doživeli v osemdesetih in imeli težave z bobnarji, medtem ko je žanrska kategorizacija njihove glasbe še vedno precej težavna naloga, čeprav oboji izhajajo iz progresivnorockovskega glasbenega gibanja. Razen tega oboji tudi danes uživajo največje spoštovanje ravno v nemško govorečih deželah o čemer smo se lahko dodobra prepričali že na naših prejšnjih koncertnih srečanjih z obema bandoma. Gostovanje obeh legend, Magnum in Saga-e, v dvorani Circus Krone je bil nedvomno eden največjih letošnjih koncertnih dogodkov, kar se tiče ljubiteljev progresivnega in melodičnega rocka.

Angleži Magnum, ki so v tem večeru nastopili prvi, so na tej turneji predstavljali svoj najnovejši studijski dosežek z naslovom »Escape From the Shadow Garden« (2014), kar pomeni da je bil njihov koncertni repertoar večinoma zaznamovan s skladbami z omenjenega albuma. V prvi polovici nastopa so torej prevladovale izvedbe nekaterih favoritov iz obdobja med letoma 2009 in 2014, medtem ko so dolgoletne klasike prišle na vrsto šele na polovici. Magnum so svoj nastop odprli z »Live ’til You Die«, otvoritveno skladbo z novega albuma in že takoj potrdili sijajno uigranost med posameznimi inštrumentalisti, kar vse dobre poznavalce njihovega odrskega pristopa ni niti najmanj presenetilo. Vselej resni, če že ne skorajda strogi kitarist in glavni skladatelj Tony Clarkin je vseskozi ohranjal statično odrsko držo, medtem ko je bilo njegovo pestro ubiranje kitarskih fraz vnovič prava paša za ušesa. Dolgoletni klaviaturist Mark Stanway je, kljub temu da so njegovi podočnjaki z vsakim letom nekoliko težji, pridno gradil mogočne simfonične aranžmaje in bil pogostokrat ključni faktor značilne Magnum epskosti in pompoznosti.

Dinamična ritem linija med basistom Alom Barrowom in bobnarjem Harryem Jamesom, najmlajšima članoma banda, je tudi tokrat delovala kot dobro naoljen stroj in še posebej razveseljevala med tršimi trenutki posameznih izvedb. Najšibkejši člen Magnum je z leti postal pevec Bob Catley, poleg Clarkina edini preostali ustanovni član, saj ga vokal nikakor več ne uboga tako kot nekoč, zato je imel med svojim nastopom kar precej težav. Najbolj ga je pokronal med izvedbo epske »On A Storyteller’s Night« (1985) klasike »Les Morts Dansant«, ko je pri enem od verzov pozabil besedilo in se pri tem upravičeno prijel za glavo. Še sreča, da sta mu zlasti med refreni s spremljevalnimi vokalnimi harmonijami pomagala Barrow in James, kajti Catley v živo žal ne more več prikriti, da je njegov vokalni register v zadnjih nekaj letih postal krepko opešan. Nekaterih višjih vokalnih leg enostavno ne more več odpeti, če pa že poskusi, njegov pristop izpade precej grleno.

Sredi izvedbe zimzelena »How Far Jerusalem« si je moral vzeti celo daljši predah, med katerim je preostala četverica razvila inštrumentalni jam, ki je trajal malenkost predolgo. Kljub vsemu je Catley še vedno navdušil s svojo odrsko karizmo in energičnostjo ter v nadaljevanju nastopa celo nekoliko popravil in prikril šepavo vokalno formo. Eno večjih presenečenj večera je predstavljala izvedba skladbe »All England’s Eyes«, medtem ko je pompozna klasika »Vigilante« za številne obiskovalce tega koncertnega dogodka predstavljala vrhunec regularnega dela nastopa. Tudi izvedba kultnega standarda »Kingdom of Madness« se jim je precej dobro posrečila s čimer smo skorajda pozabili na Bobove vokalne težave. V dodatku so presenetili z daljšo, akustično rearanžirano verzijo »Chase The Dragon« (1982) klasike »The Spirit«, katero so v nadaljevanju prelili v standardne, naelektrene vode. Vrhunec Magnum nastopa pa je nastopil ob samem koncu, ko so izvedli epsko mojstrovino »Sacred Hour«, katere ne izvajajo ob sleherni priložnosti, čeprav bi si to zaslužila, saj gre za eno izmed najboljših stvaritev njihove kariere.

Med njeno izvedbo se je še posebno izkazal Stanway, ki je simfonične aranžmaje odigral tako kot se šika in v skladu z originalno verzijo, glede na to, da je v preteklosti pri njeni izvedbi pogostokrat rad improviziral z raznimi ‘bližnjicami’ in na tak način hitro odigral bolj zahtevne teksture. Tudi Catley se je to pot kar dobro držal, čeprav so Magnum privrženci lahko upravičeno zaskrbljeni nad prihodnostjo njegovega petja. V celoti gledano so Magnum uspeli izpolniti pričakovanja in pokazali zelo dober nastop, še posebno v inštrumentalnem oziru, čeprav bi lahko odigrali nekaj več dolgoletnih zimzelenov in manj novejših del. Vendar je po eni strani potrebno razumeti njihovo potrebo, da enakomerno zastopajo nov in star material, še posebno potem, ko je »Escape From the Shadow Garden« doživel nepričakovan komercialni uspeh z visokim prebojem na lestvici celo na domačih, britanskih tleh, kar se ni zgodilo vse od konca osemdesetih.

Pred prihodom Sage so se odrski tehniki med pospravljanjem in postavljanjem odrske opreme zabavali z vrtenjem enega najšibkejših albumov skupine Yes z naslovom »Union« (1991), kar je bil tudi najbolj bizaren trenutek tega večera, morda pa je bila to celo posebna glasbena želja ‘čudaških’ Kanadčanov. Kanadske legende progresivnega rocka Saga so že takoj na začetku postregli s tremi najbolj priljubljenimi klasikami iz svoje bogate kariere, se pravi skladbami »Don’t Be Late«, »You’re Not Alone« ter »On The Loose«, kar je vse privržence v trenutku spravilo v nepopisen delirij. Stopnja uigranosti med vsemi člani te kultne kanadske skupine je naravnost neverjetna, kar sicer ugotovimo ob vsakem vnovičnem srečanju, pa vendar je le malo skupin z njihovo kilometrino, kjer bi člani banda tako očitno uživali ob izvajanju svojih preteklih del.

Ian Crichton, eden najbolj spregledanih kitaristov našega časa, je bil v tem večeru zares fantastično razpoložen in je užival v sleherni solaži. Po začetnih grdih pogledih proti tehniku zaradi težavah z zvokom njegove električne kitare, kar je bilo hitro fiksirano, se je popolnoma predal svojim značilnim solističnim improvizacijam in ponudil zvrhano malho raznobarvnih kitarskih fraz ob katerih je popeljal privržence v ‘sedma nebesa’. Njegov brat Jim Crichton na basu in pomožnih klaviaturah je v tem večeru deloval popolnoma ‘pootročeno’, saj je poleg nevsakdanje poskočnosti presenetil tudi z bizarnim imidžem s katerim je spominjal na kakšnega teksaškega tovornjakarja. Vsekakor nenavadna poteza za tradicionalno precej resnega basista in producenta.

Precej bolj zadržano je deloval klaviaturist in spremljevalni pevec Jim Gilmour, ki je po zahtevni operaciji oči pridobil nekaj odvečnih kil, kar pa ga ni oviralo, da ne bi navdušil s svojim virtuoznim polaganjem mavričnih sintetizatorskih tekstur. Njegov zvezdniški trenutek je predstavljala sanjska izvedba skladbe »Scratching The Surface«, katero je odpel z izjemnim žarom in vnovič navdušil s svojo specifično barvo glasu. Posebno poglavje zase je bil tudi legendarni pevec Michael Sadler, ki se je v band vrnil leta 2011 in poje na tako zavidljivi ravni kot v svojih najboljših časih, ko je bil njegov band še mlad in so bili v srednji Evropi veliko ime tudi v komercialnem smislu. Poleg tega je še vedno eden najbolj karizmatičnih progresivnorockovskih vokalistov, ki s svojimi izdelanimi gestami in odrsko mimiko vselej ponazori ključne verze posameznih besedil.

Razen »Anywhere You Wanna Go« z albuma »20/20« (2012) ter inštrumentala »Corkentellis« s »10,000 Days« (2007) so v tem večeru, na veselje večine privržencev, vladale dolgoletne Saga klasike. Po »Too Much To Lose« je imel bobnar Mike Thorne, najnovejši član banda, svojo solo točko s katero je vnovič dokazal, da je po utrujenemu in bolehnemu Brianu Doernerju v band vnesel svežo, mladostniško energijo, katere v tem večeru res ni primanjkovalo, predvsem na račun Sadlerja in obeh bratov Crichton. Z izvedbo inštrumentala »Corkentellis« so Saga vnovič demonstrirali, da lahko pod skrbno Gilmourjevo taktirko brez problema igrajo tudi simfonični progresivni rock, če se jim to zahoče.

Temu je sledila zaporedna izvedba štirih skladb, ki izvirajo iz istoimenskega Saga prvenca iz leta 1978, ki so v tem večeru zvenele kot, da bi jih posneli včeraj, saj so odlično prestale test časa in jih band še vedno lahko igra tako kot nekoč. Med »Humble Stance« je Sadler po stari navadi na bas kitari učinkovito zamenjal Jima Crichtona, ki se je tedaj znašel za pomožnim sintetizatorjem. Z briljantno verzijo »Careful Where You Step«, kjer so navdušili predvsem z igranjem sintetizatorskih multi-harmonij, so Saga okronali zaključek rednega dela svojega nastopa. V dodatku so nas presenetili s »Heads Or Tales« (1983) standardom »The Pitchman«, kateri v zadnjih letih redkokdaj zaide na njihovo set listo. Nekateri smo po tihem upali, da bod v set listo vrnili tudi skladbo »The Flyer«, najbolj znani dosežek s prej omenjenega albuma, vendar se to ni zgodilo v tem večeru. Za veliki finale pa niso pozabili na izvedbo nepozabne klasike o kompulzivnem kockarju, »Wind Him Up«, ki je zaokrožila seznam njihovih najbolj priljubljenih skladb. Noro vzdušje v dvorani je doseglo klimaks in občinstvo se je le stežka sprijaznilo, da so se člani banda vendarle morali posloviti z odra.

Resnici na ljubo so bili Saga absolutni zmagovalci, če se primerja koncertna nastopa obeh skupin, saj je bil, poleg fascinantne set liste, celoten band ves čas v fenomenalni formi in so bili temu ustrezno tudi nagrajeni z daljšim aplavzom kot Magnum. Slednji nas še zdaleč niso pustili ravnodušne, vendar bodo morali nujno nekaj ukreniti glede Bobovega utrujenega vokala, saj bi bilo zatiskanje oči pred očitnim problemom povsem nesmiselno. Dve odlični skupini, ki sta največje uspehe doživeli v nekem veliko bolj romantičnem glasbenem obdobju, sta nas vnovič navdušili z izjemno profesionalnostjo in nas dodobra napolnili s pozitivno energijo, kakršna kronično primanjkuje večini sodobnih rockovskih zasedb. Saga pa se bodo na turnejo vsekakor odpravili tudi v drugi polovici tega leta, saj bodo na njej prvič predstavljali skladbe s prihajajočega studijskega albuma »Sagacity« za katerega že zdaj ne bi bilo pretirano napovedati, da bo eden njihovih najboljših dosežkov v zadnjih desetih, morda celo dvajsetih letih, saj band po Sadlerjevi vrnitvi in prihodu Thornea še vedno doživlja pravcato infuzijo mladostniške energije, ki zna ključno vplivati na kreativni proces.

avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setliste:
SAGA
1. Don’t Be Late (Chapter 2) 
2. You’re Not Alone 
3. On The Loose 
4. Anywhere You Wanna Go 
5. Too Much to Lose (Chapter 7) 
6. Drum Solo 
7. Corkentellis 
8. Ice Nice 
9. How Long 
10. Humble Stance 
11. Tired World (Chapter 6) 
12. Scratching the Surface 
13. Careful Where You Step 
—dodatek—
14. Pitchman
15. Wind Him Up

MAGNUM:
1. Live ’til You Die 
2. Black Skies 
3. Freedom Day 
4. Dance of the Black Tattoo 
5. Blood Red Laughter 
6. Unwritten Sacrifice 
7. How Far Jerusalem 
8. Les Morts Dansant 
9. Falling for the Big Plan 
10. All England’s Eyes 
11. Vigilante 
12. Kingdom of Madness 
—dodatek—
13. The Spirit
14. Sacred Hour



Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki