Mary Rose : Feniks

0 12

“Mary Rose se s ploščo “Feniks” v velikem slogu zmagoslavno vračajo. Lahko trdim, da gre z rojstvom “Feniks” po zatonu z Martin Krpan, končno za povrnitev slave in časti zdravemu melodičnemu hard rocku na slovenskem. “

Samozaložba
Produkcija: Toni Jurij
Leto izida: 2006
Dolžina albuma: 54.09 min.
Zvrst: Hard Rock


No, no, no! Pa je le privekal na svet! “Feniks” – drugi album legendarnih slovenskih hard rockerjev Mary Rose, doma iz Postojne. Preden preidemo na podrobno analizo albuma, preletimo nekaj osnovnih dejstev. Ta album je nastajal dolgo, zelo dolgo. Je naslednik prvenca skupine z naslovom “Rocks Off” iz leta 1990. Na njem sta med ostalim materialom tudi dve ponovno aranžirani skladbi iz tega albuma (Akcija, Vse in malo več), ki po novem nosita v celoti slovenske verze, tako kot ves preostali material na “Feniks”. K dvanajstim skladbam je dodana še skladba Farewell kot bonus pesem, ki je bila posneta leta 1993, le nekaj mesecev preden je zgorel Studio Tivoli in z njim vred, za več kot desetletje tudi sanje Mary Rose, ki pa s “Feniks” doživljajo novo rojstvo na svojem pogorišču. Komadi so bili posneti že letos spomladi, a je skupina vztrajala v svojem lastnem perfekcionizmu ter poslala celoten material skozi ponoven miks in mastering.

Mary Rose ponujajo hard rock ki je slečen do kosti! Zelje in pečenica. Po Slovensko! Hard rock zrasel na šoli Deep Purple in Rainbow v moderni preobleki (Kralj za eno noč, Sam, Križ je s tabo, “funky goove” Krivda – pozor v knjižici manjka v besedilu slednje skladbe ena kitica (kdaj se žal prikrade tiskarski škrat): “Pometel sem vse črepinje, svojih norih sanj, odslej bi rad se brez strahu, zbujal v novi dan”). Zakaj sem dodal Rainbow? Da ne bo kdo zmotno iskal smernice z drugim pomembnim otrokom Deep Purple – Whitesnake namreč. V Mary Rose ni praktično ščepca bluesa. Izredno jim godi epskost in bombastičnost klasicizma velikih melodij, ki jih gradijo, kar je zaznamovalo tudi omenjene Rainbow. 

Rifi odprti, izdelani, zlezejo s prve pod kožo, osnovni fokus skupine je vselej melodija, kompaktnost skladb izdelanih “repov in glav” in udarnost z roko v roki! Kitara je v riffingu enakovredna podprta z Hammond orglami, ki tako skupaj ustvarjata glavnino zvočne podobe skupine. Vokal je čist, eksploziven v sleherni legi, kjer ohranja svojo moč praktično nedotaknjeno. Mestoma potegne na B.Dickinsona (Iron Maiden) in ko mu v artikulaciji doda malo rezke hrapavosti, na Dickinsona iz obdobja Seventh Son Of A Seventh Son. Žak je idealna solucija za Mary Rose. Njegov melodični vokal vnaša epskost in pomp, hkrati pa je v mirnih pasažah tako spretno izdelan, da je sposoben vnosa soul pridiha. 

Kitara nosi ščepec skandinavske šole soliranja. Solaže so čiste, natančne, soliranje je na trenutke ekstremno hitro, a vseskozi v objemu jasne klasične melodije, bluesa ni najti nikjer, Alilovski spretno krmili s toni in jih ne troši vsevprek, solaže nosijo prepoznavno gradnjo in niso zbite gomile na hitro potresenih rafalov z notnih črtovij (Petrucci, ali me slišiš!!!). Mestoma se Hammond in kitara poigravata v tercetih, tipični Rainbow / Purple trik, ki pa pretkano razbija potencialno monotonijo, ki bi jo lahko prinesla repeticija osnovnega riffa in razpenja dinamiko tako komadov kot plošče na višji rang, s tem pa vnaša na “Feniks” kanček nepredvidljivost. Možakarji skrbjo za to dinamiko v srednjih instrumentalnih pasažah. Denimo Izgubljen v času nosi klasičen eksplozivni riff, srednji instrumentalni del, pa je prelomljen v rahli jazzy liniji. Ti deli so le dokaz mojstrstva celotne peterke, ki z izrednim občutkom združuje svoje znanje s prirojenim čutom za melodijo. Mary Rose so v postavi, ki je posnela ploščo definitvno našli pravšnjo delovno kemijo. Skupina nosi velika “angleška” jajca, ki jih rock izraz mora imeti, tako da po tej plati resnično lahko govorimo o presežku na Slovenski rock sceni. 

Nekaj je tudi AOR odklonov! Skladba “Vse in malo več” sledi duhu Journey, v produkciji in pristopu igranja je skladba mnogo bolj surova v primerjavi s spoliranostjo in mehkobo Journey, nekakšna Evropska različica Journey, zelo, zelo blizu tistemu kar počnejo Skandinavci House Of Shakira, zgrajeno celo na zapuščini starih dobrih Europe. Tem smernicam sledi v veliki meri tudi skladba “Zvezda”. 

Glavnina Mary Rose, ki tvori melodijo je seveda naveza Kastelec / Alilovski. Čuti se dotik največjih tovrstnih dvojcev – Lord / Blackmore (čeprav Alilovski nima veze z Blackmoreom, prej z Rhoadsem, če že iščem dlako v jajcu), ki jo nadgrajuje unikaten in vražje eksploziven Žakov vokal. Slednji preprosto v izvedbi ob poslušanju jemlje sapo, kajti težko res težko, človek najde danes pevca na polju melodičnega hard rocka, ki bi v slovenskem jeziku uspel pristopati s takšno izdelano popolnostjo. Bonus skladba Farewell, ki nosi angleške verze dokazuje, kakšen izjemen potencial še skriva Žak tako, da če iluzorno navržem potencialni preboj v svet (ki obstaja!) za Mary Rose, jim prav v ničemer ni treba skrbeti glede tega. Kot pravim maksimalno izdelan rock pevec, ki bi ga na zahodu hard rock skupine “pojedle”. 

Vrhunec plošče je srednji del! V redosledju treh skladb “Strah pred užitkom”, “Zven tišine”, “Želja”! “Strah pred užitkom”, opozarja na dovršenost komunikacije klaviatur in riffinga in poseduje dodatne okusne simfonične aranžmaje, ki so ulito vpeti v osnovno strukturo skladbe ter v funkciji nadgradnje omenjene atmosferičnosti. Ta komad se odpre celo na tipično Dream Theater vižo, torej Mary Rose se tu stikajo s prog metalom. Komad nosi progresivni predrefren in rockovsko navit epski refren. Čista perfekcija kar se dodelave tiče, vanj so mestoma vpeti rafali hitro odigranih lestvic in dvojnih tercetnih harmonij. Sledi “Zven tišine”, kjer zažari Žakov občutek za subtilnost in uvodni mirni del nosi rahlo sapico soula, zlasti tudi zato, ker komad plove na nežni melodiji klasičnega klavirja, preden eksplodira v klasičen rockovski refren, vokal pa se tu znova s polno sapo spoprime z vnosom epske melodike. Skratka komad dinamično valovi. Kontrasti med refreni in predrefreni so dobesedno zmagoviti na tej točki. Izredna power balada! Sedma skladba “Želja” nosi mistični pridih srednje do pozno romantičnih Led Zeppelin v otvoritvenem glavnem riffu, a sofisticirano in brez kančka črnine. Mary Rose mojstrsko nadaljujejo tu v slogu duhovite izmenjave dinamičnega valovanja skozi subtilnejše – na klaviaturah ležeče dele, katere sunkovito izmenjujejo z riffovsko bombastiko. Še en komad, ki mu preprosto nimaš več kaj dodati in nič odvzeti. 

Sedaj se fantje zakotalijo skozi zlobnikavo in razvratno Akcija, ki se najbolj očitno spogleduje s sleaze/glam hard rock smernicami, nič čudnega če pomislimo, da gre za predelavo avtorskega komada, ki je bil prvič izdan leta 1990 na plošči “Rocks Off”. Subtilno plat pevca Žaka pa je ob skladbi “Zven tišine” poudarjena še enkrat v “udarnem šansonu” “Najdražja”. Kombinacija klasičnega klavirja in njegovega vokala je očitno zmagovita kombinacija. Zgradba skladbe znova dokazuje kako visoka je profiliranost glasbenikov Mary Rose. 

Fantje v verzih ne skrivajo preganjavic za ženskimi telesi, kar vsekakor sodi k rock and rollu. Vendar pa besedila nikakor niso plehka, oguljeno neposredna in nikakor ne sodijo v pivsko beznico. Izražajo zrelost v kateri je fantom moško ženski princip popolnoma jasen, upajmo tudi, da z njim uspešno izobražujejo ženske. 

Spodnja verza skladbe “Želja” poosebljata tipični moško ženski princip našega stvarstva:

“Vse je lažje, zdaj ko veš, da sanje čuvam ti. 
Ni strahu več, zdaj ko tu sem, lahko mirno spiš.”
 
(moški ima jasno vizijo skozi katero bo ustvaril cilj, ženska se mu polno prepušča, ker je našla varnost ob moškemu) 

Mary Rose se s ploščo “Feniks” v velikem slogu zmagoslavno vračajo. Lahko trdim, da gre z rojstvom “Feniks” po zatonu z Martin Krpan, končno za povrnitev slave in časti zdravemu melodičnemu hard rocku na slovenskem. Kot enota se Mary Rose s “Feniks” vračajo kot pojem in zgled čvrste kohezivnosti, z jasno glasbeno vizijo in usmeritvijo, ob tem pa ponujajo album, ki ob primerjavi s podobnimi deli slovenskih rock skupin vidno izstopa in s katerim se lahko uspešno kosa le peščica. Hkrati je padla kocka in izziv, za njegovo nadgradnjo. Skratka album, ki v Sloveniji ne sme in ne zmore ostati spregledan. Tokrat nič več!

avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10

Seznam skladb:
1. Kralj za eno noč 
2. Sam 
3. Izgubljen v času 
4. Vse in malo več 
5. Strah pred užitkom 
6. Zven tišine 
7. Želja 
8. Akcija 
9. Krivda 
10. Zvezda 
11. Najdražja 
12. Križ je s tabo 
13. Farewell (dodatna skladba)

Zasedba:
Žanil Tataj Žak – vokal, spremljevalni vokal, akustična kitara, viola, violina na Farewell 
Eki Alilovski – kitara, spremljevalni vokal
Mitja Kobal- bas kitara, spremljevalni vokal
Davor Kastelec – klaviature, spremljevalni vokal
Jure Doles – bobni, tolkala

Gostujoči glasbeniki:
Klemen Ogrizek – bobni
Cveto Polak – bas kitara
Davor Klarič – klaviature
Sašo Gačnik – klaviature
Primož Ogrizek – klaviature
Jernej Pahor – spremljevalni vokal

Mary Rose – Sam (uradni video)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X