Avtor: Urban Bolta
Kraj: Lokal Patriot / Novo mesto / Slovenija
Datum intervjuja: 16.12.2011
Mary Rose je postojnska hard rock/heavy metal skupina, ki si kljub dolgim letom delovanja ni uspela zagotoviti širše prepoznavnosti ali celo predvajanja na radijskih valovih, zaradi česar bi jih lahko proglasili kot najskrbneje varovano skrivnost slovenskega hard rocka. A skupina se požvižga na tovrstno promocijo in drvi novemu, tretjemu albumu naproti. Izšel naj bi tekom prihodnjega leta. Da bo čakanje do izida krajše, je Rockline pripravil intervju s člani zasedbe o prihajajočemu albumu in ostalih rednih zadevah, ki se tičejo Mary Rose.
V deževno Novo mesto sem prišel ob pol osmih zvečer in ob mojem prvem obisku dotičnega kluba v prvo našel Lokal Patriot, ki se nahaja v samem centru dolenjske prestolnice. Mary Rose so v tem času ravno opravljali tonsko vajo, zato sem počakal še dodatno uro, nakar sem za rokav pocukal kitarista Ekija, ki je v zaodrju zbral celotno ekipo, in nastal je naslednji pogovor.
Živijo! Nahajamo se na Dolenjskem, natančneje v Novem mestu. Zanimivo, da smo se srečali prav tu, glede na to da v teh koncih nikoli niste želi neke obče popularnosti, vaša baza je namreč domača Primorska..?
Eki Alilovski: Ni res, parkrat smo že igrali v Krškem in okolici in mislim, da imamo kar nekaj privržencev tudi v teh koncih. Odigrali smo nekaj res pristnih, dobrih žurk, tako da mislim, da nas ljudje tukaj dobro sprejemajo. Resda smo igrali večinoma po študentskih žurkah, ampak vedno smo se tu dobro počutili. Recimo za današnji koncert smo prejeli veliko elektronskih sporočil, v katerih so nas ljudje spraševali, če bomo igrali kaj več svojih komadov. Kar nas je vse zelo zelo presenetilo, to je ena velika potrditev za celoten bend.
Super, saj tudi sam sem ravno zaradi tega prišel.
Žanil Tataj Žak: Odlično! (smeh)
Kako ste prišli do današnjega nastopa?
Eki: Že nekaj let smo se dogovarjali za ta nastop, zdaj pa smo se končno vzajemno dogovorili.
Zdaj pa lahko rečemo še kakšno o vašem prihajajočem albumu. Že kar dolgo ga obljubljate, mislim da že dve ali tri leta?
Eki: Ne, ni še minilo toliko časa. V studio smo šli aprila 2010. V studio smo bili 8 ali 10 dni, da smo stvari konkretno posneli. Recimo David je posnel bobne v enem dnevu, potem sva jaz in Žak stvari še dodelavala. Veš kje se je ustavilo, ustavilo se je pri tekstih. Vmes so prišli tudi drugi projekti, Žak je delal eno svojo zadevo, jaz sem imel zdravstvene težave… Zgodilo se je tudi, da ko smo posneli material, smo se zmenili, da ga bomo pol leta “pustili v kotu” in ga šele nato preposlušali. Dogovor je pravil, da če se nam bo dopadel, bomo šli naprej, v nadsprotnem primeru pa bomo šli stvari popravljat. Material se nam je že v štartu dopadel, in tudi po enem letu smo z njim sila zadovoljni. Veš, velikokrat je tako, da ko po nekem času poslušaš izdelek, si rečeš, škoda da ni tole malo drugače. Tokrat pa material res stoji. Tako bom rekel. Pri tej plati ki jo zdaj delamo, mi je najbolj pomembno da bo vsak član benda maksimalno zadovoljen z njo. Najbolj pomembno je, da bo bend zadovoljen z njo, če bo pa še kdo drug, bomo pa sploh veseli.
Eki, po razpadu Šank Rockerjev si se pridružil Matjažu v njegovem Jelen bandu. Morda tudi tukaj tiči razlog dolgega nastajanja Mary Rose albuma?
Eki: Ne, nikakor. K Jelenu sem šel zaradi ljudi, s katerimi se dobro razumemo. Tudi drugi Mary Rose člani so zaposleni z drugimi projekti, David recimo bobna pri Leeloojamais, Žak ima nek svoj projekt, zato sem se tudi sam odločil za projekt Jelen benda, ker je v tem trenutku to izvedljivo in lahko oboje tudi časovno uskladim. Vedno pa bo moje srce v prvi vrsti pripadalo imenu Mary Rose.
Žak: Vsak od nas dela različne stvari, ampak Mary Rose so pa Mary Rose. Ko bomo album dokončali, ga bomo izdali in vse bo v najlepšem redu.
Eki: V isti sapi tudi obljubljano, da bo plata dobra. Mi smo z njo zelo zadovoljni.
Morda tudi že natančneje veste, kdaj bo album zagledal luč sveta?
Eki: Pred izidom bomo izdali še singel, drugače pa nevem, težko je napovedati točen datum. Recimo, da bo album izšel enkrat v letu 2012. Bolj kot točen izid je na dolgi rok važna kvaliteta, zato se ne obremenjujemo s samim datumom izida. Zanimivo pri albumu je tudi, da je nastal kot plod celotne ekipe, plata “Feniks” (2005) je bila bolj kot ne moje in Žakovo delo.
Se pravi so pri ” Feniksu” v fazi snemanja pomagali studijski glasbeniki?
Eki: Bolj kot ne je šlo za prijatelje. Igrali so denimo Cveto Polak, pa Davor Klarič, Mitja Kobal.
Pri nastajanju novega albuma praviš, da je vsak glasbenik prispeval svoj košček v mozaik?
Eki: Da, in moram reči, da je to zelo dobro slišno.
Kakšen pa bo album slogovno? Bo sledil predhodnjiku, ki je bil glede na davno tega izdan prvenec bolj hard rockerski in je težil k melodičnosti?
Žak: Melodika je pri nas zelo pomembna, tudi moj vokal je zelo melodičen, ne osredotočam se samo na šolske, ritmične fore.
Eki: Cel bend funkcionira tako, da vsak posluša svoj stil glasbe, imamo pa veliko stičišč, na katerih delamo in jih nadgrajujemo. Poslušamo tako Zeppeline, Purple, kot Mr. Big in Dream Theater. Težko pa bi zdaj določil smer, v katero plujemo, enostavno delamo kar nam paše.
Žak: Vedno naredimo tako, kot nam v tistem trenutku najbolj zapaše. Zdaj kako to doživi poslušalec, je že druga zgodba. Je pa album zelo trd, trši od “Feniska”.
Žak, zdaj ko imam priložnost, bi te vprašal, kakšno je trenutno stanje okoli Divljih Jagod, še vedno nastopaš kot občasen gost na njihovih koncertih?
Žak: Načeloma ne več. Jagode imajo novega frontmana, zato mi je neumno, da bi še naprej gostoval pri njih.
Da, to razumem, vendar, če imate Mary Rose in Jagode skupni koncert, še vedno odpoješ kakšen komad pri Jagodah?
Žak: Dobro, za žurko kdaj naredimo tudi to. Z Zeletom Lipovačo dobro shajava, sva si ok, ampak najino medsebojno sodelovanje kot tako pa je zaključena zgodba.
Eki: Konec koncev smo vsi samo glasbeniki, ki moramo držati skupaj.
David (bobnar, op.), ti si član z najkrajšim stažem pri Mary Rose. Kje ste se našli, kako je prišlo do medsebojnega sodelovanja?
David Debevec: Bolj so oni našli mene kot jaz njih. Eki je enkrat prišel na naš nastop, ko sem igral še pri Lunaparkih, malo smo se pogovarjali, že kmalu pa me je poklical in smo se domenili, da pridem na vajo, kjer smo se takoj ujeli. Zadaj ni nobene posebne zgodbe ali višje filozofije. (smeh)
Žak: To je tako, enkrat na vaji pri Mary Rose, in takoj si notri! (smeh)
Sandi Trojner: Jaz sem moral pa dve leti hoditi, da so me vzeli za člana. (smeh)
Eki, kako bi ocenil današnjo hard rock situacijo v Sloveniji? Requiem so pred kratkim napolnili Kino Šiško, vrnile so se Lene kosti, Chateau, Cveto Polak je izdal solo ploščo, prav tako Franc Zabukovec…
Eki: Ja, na tisti Cvetotovi plati sem igral tudi jaz. Mislim, da se hard rock scena počasi vrača. Vse kar se dela v tej smeri je en velik plus, ker konec konec bomo s tem profitirali tudi sami. Opazno je, da so ljudje še vedno naklonjeni tej zvrsti glasbe.
Kakšni so vaši dolgoročni plani, sta se z mislimi omejili na slovenski trg, ali se spogledujete tudi s tujino – predvsem imam v mislih trg nekdanje skupne države.
Eki: Težko je to. Ko sem bil star dvajset let, sem sanjal, kako bom igral v Kaliforniji… Ta ekipa igra, ker se ji dopade to kar dela. Vse kar bo prišli zraven, bo samo en velik plus. Da bi v prostoru za vaje sedeli in jokali, tako pač to ne gre. Igramo ker se nam to dopade, pri tem uživamo. Ne rečem, tudi sam bi rad z igranjem zaslužil milijon dolarjev, ampak ne zaradi te gore denarja, pač pa zaradi vsega truda, ki ga vlagam v glasbo. Če bi imeli denar bi posneli še več plat, odprli bi svoj studijo, v tem oziru bi nam milijon dolarjev prišlo prav, še aktivneje bi se lahko glasbeno udejstvovali, medtem ko bi mi bilo za samo materialnost tega denarja malo mar. Celo življenje namreč že vlagamo v muziko, ne samo jaz, cela ekipa. Sandi je recimo dolgo igral pri Tabujih, to je bil relativno velik bend, veliko denarja je zaslužil, ampak ni vse v tem.
Še zadnje vprašanje. Standardno vprašanje, ko se intervju opravlja pred samim nastopom: kaj lahko pričakujemo danes, imate pripravljenega kaj posebnega?
Sandi: Ja, Križ je s tabo, danes igramo ta komad! Še nikoli ga nismo.
Žak: Danes bomo album “Feniks” odigrali skoraj v celoti.
Eki: Kaj lahko pričakujemo? Mi gremo na oder in odigramo svoje, ti si tisti, ki boš nato povedal, kako je bilo. Mary Rose je bend trenutkov. Če je trenutek pravi, potem bo koncert odličen.
Sandi: Meni je bilo že na tonski vaji super!
Zdaj bo pa sploh super, ker je trenutek pravi, pa še klub bo poln… (smeh)
Eki: Nima veze, eden, sto, dvesto obiskovalcev…
Žak: Ima veze, ima! Zaradi energije, če ljudje dihajo s tabo, ti dajo zagona in te ponesejo naprej.
Hvala za pogovor!
Fotografije: Karin Zelko
Galerija slik
