Izvajalec: Zbogom, Ajda
Založba: Samozaložba
Izid: year
Trajanje: 33:11
Ocena: 3.9/5
Zbogom, Ajda, najbrž celo prva slovenska post-rock skupina, do tega trenutka še vedno ostaja skrita, neznana, namerno odstranjena in brez asociacij s slovensko glasbeno sceno. Prvenec Statika (RockLine recenzija TUKAJ) je naše območje preletel popolnoma neslišno. Neobstoječi fani koncertov niso dobili, kakršnihkoli drugih besed o zasedbi pa prav tako ne. In spet je v bistvu iz niča lani, torej leta 2012, izšla druga plata benda – Med Zarjo. Ta je imela še manj samopromocije kot prva – 4chanov /mu/ ni bil ekstenzivno »spamman«, obstoj plate je bil zabeležen le na nekem popolnoma odmaknjenem tujem forumu, kasneje pa še bendovemu profilu na popularni glasbeni spletni strani last.fm. Je pa ta obskurnost praktično edina omembe vredna stvar, ki se od prvenca ni spremenila (poleg zasedbe, čeprav tudi to ni jasno).
Če je bila Statika nekakšen poskus posnemanja sence bržkone največjega benda post-rocka Godspeed You! Black Emperor, je bendov drugi album Med Zarjo korak, ki sem ga želel, da ga bend opravi – korak v ustvarjalno osamosvojitev. Med Zarjo se namreč losi (očitnejših) vplivov, ki jih na naslovnici nosi Statika, s tem pa celo izstopi iz svetovnega post-rockovskega povprečja v celosten unikat. Med Zarjo namreč vzame in močneje izpostavi en element, ki se z nekakšno bizarno ljudskostjo že pojavlja na Statiki – vpliv folk glasbe. Prav folk močno prevlada na drugem albumu oz. bolje rečeno – folk se odlično spoji z že obstoječim post-rockovskim zvokom, z atmosfero, ki jo je bend že postavil na prvencu. Ampak seveda celotna zadeva ni tako preprosta, saj bend vsekakor ni napredoval oz. se predrugačil le v tem smislu.
Že prva skladba na albumu, imenovana »Moj oče«, odpre novo poglavje benda v povsem eksperimentalni, drzni in svojevrstni luči. Evin sanjski vokal, podkrepljen s tono efektov, z ozadjem sicer tipične post-rockovske reverbirane atmosfere, stopnjuje intro do nekakšne razgradnje, do skorajšnje samooscilacije; spet je tu izpostavljen element, za katerega sem upal, da ga bo več – torej Evin vokal. Že pri Statiki je bil njen vokal tisti, ki je delal presežek, prej kot Andijev, ki se žal za Med Zarjo ni bistveno popravil. V glavnem – že intro prve skladbe postavi Med Zarjo na eno čisto drugačno pot od tiste, na kateri je bila Statika, na neko skrivnostno, nepričakovano in zato veliko bolj zanimivo in vznemirljivo. To seveda ne pomeni, da se bend ne drži več nekih značilnih post-rockovskih form, so pa te rabljene sebi v prid, ne proti sebi, kot morda na prvencu. Med Zarjo izgubi tudi tisto bolj umirjeno plat prvenca, saj ima več trših delov, kar gre pripisati rabi bobnov, česar prej ni bilo. Morda zato na trenutke deluje, da je bend skočil iz enega klišeja (prevelik vpliv nekega benda na ustvarjanje) v drugega (tipične post-rockovske tiho-glasno-tiho forme), ampak to v veliki večini ne velja, vsaj ne do te mere, da bi bilo očitno ali da bi motilo poslušalca.
Eksperimentalnost je (velik) del novega albuma, a hkrati je bend ubral, vsaj po eni strani, bolj konvencionalno pot. Album velikokrat krasi skorajda popovska melodičnost, predvsem skozi vokal. Tu se vseeno ne morem znebiti občutka, da bi vse skupaj bolje izpadlo, če Andi ne bi pel, saj preprosto nima pevskega talenta; tega bi lahko izrabil za neko ozadje, ga pokopal z efekti in nato pričaral nek shoegazerski ekvivalent vokalu. Ampak kot stvari stojijo, Andijev vokal prevečkrat dobi glavno vlogo, kar zadeve naredi, no, nekoliko neprijetne ušesom. Nasprotno stori Evin vokal, ki je še bolj zmaterializiran kot na Statiki. V vokalnih delih izstopi ta nekoliko unikaten folkovski pristop k ritmični podlagi akordov oz. ubiranja posameznih strun, kar je zavito v značilno post-rockovsko atmosfero, s čimer se bend vsaj nekoliko distancira od večjih žanrskih značilnosti (oz. kar klišejev). V trših delih (in tudi v ambientalnih) je več orkestracije, večji zvok, kot na Statiki, kar je zagotovo dobrodošla sprememba.
Med Zarjo je zato zagotovo napredek od bendovega prvenca, a daleč od neke ohole odličnosti. Ne vem, kaj se bo zgodilo z vokalom Andija, a žal tak, kot je, ne deluje, predvsem ne v takšni podobi, kot je ustvarjena na Med Zarjo (in tudi na Statiki). Album prav tako krasijo določeni eksperimentalni prijemi, ki mu dajejo potencial za večkratno poslušanje in odkrivanje njegove večplastnosti, ampak morda je pravi forté skladb prav v neki na novo odkriti melodičnosti, na nekih »catchy« linijah, ki preprosto gredo v uho. In tu se že pokaže prvi utrinek potencialnega genija – popolno razmerje med konvencionalnim in nekonvencionalnim, med znanim in neznanim, med popom in alternativo ter nenazadnje med statično neizkušenostjo in Med Zarjo.
Zasedba
Andi Koglot – kitara, klavir, vokal, bobni, ambientalni zvoki, besedila
Eva – vokal
Produkcija
Andi Koglot
Seznam skladb
1. Moj oče
2. Slutnja
3. Vodnjak
4. Pesem o zvezdah
