Metaljot raspaljot Open Air 2018!

0 7

“Če torej potegnem pod črto; prva open air edicija Metaljot raspaljot bo ostala zapisana v izredno toplem spominu. Organizacija festivala je bila na zelo visoki ravni in večjih pomanjkljivosti pravzaprav sploh ni bilo. Nabor bendov je bil opravljen odlično, prizorišče je vrhunsko za pijačo in jedačo pa je bilo prav tako poskrbljeno. “

Nastopajoči: Valuk, Sarcom, Panikk, KAOZ, Paragoria, Noctiferia, Interceptor, Decapitated
Lokacija: Laško / Graščinsko dvorišče / Slovenija
Datum: petek, 06.07.2018


Na kaj pomislite ob omembi Laškega? Gotovo na pivo, festival Pivo in cvetje, morda še topliški turizem, potem pa se počasi konča, gotovo pa Laško ni nekaj, kar bi ravno povezali z metalom. No, to se bo očitno spremenilo. Že zadnjih nekaj let namreč ekipa Šmocla pridno organizira metal dogodke pod imenom Metaljot raspaljot, ki je tokrat doživel prvo »open air« edicijo na čudovitem prizorišču graščinskega dvorišča v samem jedru Laškega. Poleg tega pa je na festivalu v Laškem prvič igralo tudi veliko tuje ime (ekstremnega) metala, nihče drug kot poljski Decapitated. Že ob vstopu na prizorišče pa je to presenetilo z urejenostjo in domačnostjo, ki sta spomnili na najlepša leta komenske Metal Manie.  

Festival se je zaradi kar osmih nastopajočih začel že zgodaj popoldne. Ob petih popoldne so tako kot prvi na oder, še pred napol praznim prizoriščem, stopili idrijski pagan/black metalci Valuk, ki so lani izdali svoj dolgometražni prvenec Kri gotove smrti. Idrijci so na oder prikorakali zakriti s kapucami in odeti v meniške kute, nato pa je za dobre pol ure v Laškem zavel veter kuge, smrti in uničenja. Valuk so nanizali nekaj zares nalezljivih kitarskih melodij, ki so se hitro zasidrale v ušesa, v plus pa gre fantom šteti tudi besedila v slovenščini. Valuk so tako po Srd še drugi dokaz, da lahko slovenščina v black metalu zveni fantastično. V minus gre idrijski peterki šteti nekoliko pretirano statičnost, saj so bili na odru prav vsi pribiti kot na mestu, res pa je, da plesnih korakov v black metalu ni za pričakovati. So pa Valuk ponudili točno to, kar se je od njih pričakovalo; konkretno dozo surovega in pogansko obarvanega black metala.  

Iz Idrije v Metliko, od black metala h groove metalu in k Sarcom. Belokranjski veterani so lani obeležili dvajset let delovanja (minus nekaj vmesnih let nekativnosti), osebno pa sem jih tokrat uspel ujeti prvič in zato tudi povsem brez pričakovanj. Danes v bendu kot edini še originalni član kruli vokalist Dejan »Crni« Mihajlović, ki pa je okrog sebe po reunionu leta 2015 zbral prekaljene mačke dolenjske metal scene, predvsem iz bendov Mordenom, Mephistophelian in Necrotik. Fantje so v dobre pol ure odigrali kaotičen in jezen set groove metala pomešanega z vplivi hardcora, pa tudi death metala, odraženega predvsem v kitarski rifaži. Sarcom so v svoji glasbi združili agresivnost bendov a la Pantera, Sepultura in celo kakšnih Pro-Pain, dodobra razmigali vratove, malenkost pa je proti koncu zmotila le nekoliko ponavljajoča se struktura komadov in rahlo enoličen Crnijev lajež. Sicer pa škoda, da Sarcom pod pasom nimajo kakšnega konkretnega »nedemo« posnetka in upam, da to še nadoknadijo.  

Ljubljanski thrasherji Panikk so bili že mnogo bolj poznano ime, točno se je vedelo kaj od njih pričakovati in to so tudi dostavili. Tornado thrash metala, ki je kljub slabšemu zvoku opustošil vse pred seboj in publiko kot prvi zares spravil v gibanje. Fantje so Laško pozdravili z žagajočim uvodom Instigator of War, ki podre kot nekaj tonska vlakovna kompozicija, v nadaljevanju pa v zelo dobri luči predstavili rušilce s prvenca Unbearable Conditions in njegovega naslednika Discarded Existence. Panikk so v dobre pol ure dodobra zalomastili s svojim Vio-Lence-srečajo-Forbidden-srečajo Power Trip-srečajo Demolition Hammer thrash metalom, ki ga odlikujejo predvsem kitarski dvojec Flere/Črešnar, ki s svojima sekiricama žaga kot horda kanadskih gozdarjev, ubijalska ritem sekcija in unikatni Gapin vokalni lajež. Odlično pozno popoldansko ogrevanje!   

Ki so ga še bolj brezkompromisno nadaljevale velenjske legende Kaoz in po Sarcom pripravile še drugo dozo masivnega gruva pred katerim se je lahko skrila tudi mastnoča burgerjev iz prikolice v levem kotu trga. Kaoz po odrih po večletni pavzi lomastijo že slaba štiri leta in po do sedaj videnem vsak koncert jemljejo, kot da je njihov zadnji. Tudi tokrat so namreč pripravili popoln, brezkompromisen, F.O.A.D. šus brutalnega gruva in surovega Đokovega vokala, ki v moshu pušča le trupla. Sepulturoidno drvenje moderno zvenečega thrasha na steroidih je tokrat še posebej obrodilo sadove, saj so podporniki benda že lepo napolnili prizorišče in bendu dali vsaj toliko kot energije kot jo je ta dajal na odru. Fantje so dokazali, da so v vrhunski formi in upam, da se odrska energija prenese tudi na nov studijski izdelek, ki bi bil prvi po kar petnajstih letih.   

V podobno modernih zvokih, a mnogo bolj kompleksno in tehnično zahtevno so nadaljevali rečiški metalci Paragoria, ki so se letos po (pre)dolgem oddihu končno vrnili na koncertne odre, napovedujejo pa tudi novi album. Glede na kar dolgo koncertno pavzo so fantje pokazali, da se jim ta pravzaprav sploh ne pozna, saj je bila njihova uigranost na zelo visokem nivoju. Komadi s prvenca Decomposition of Mind so se tako znova čudovito ulegli v ušesa, novi komadi pa prav tako obetajo še en odličen izdelek. Fantje so tako v strogo odmerjenem času znova poskrbeli za orkan pestrih, razgibanih in kompleksnih rifov, neusmiljeni dvojni vokalni napad ter potresno ritem sekcijo. Nestrpno in odprtih rok torej čakamo novi album! 

Noctiferia se je po zmagoslavni obeležitvi kultnega prvenca Baptism At Savica Fall vrnila na stare tirnice hrumenja osem strunskih kitar in mehanskega industrial zvoka albumov od Slovenske morbide naprej. Avditorij se je do nastopa Noctiferie že kar lepo napolnila tako, da je publika štela kakih tristo, štiristo glav, kar je za premierno izvedbo festivala zavidljiva številka. Bend je imel tako dobro podporo publike, ki se ji je oddolžil s prav tako dobrim nastop, kar pa pri daleč najbolj izkušenih domači metal zasedbi tako ali tako ni vprašanje. Fantje so se tokrat večinoma zadrževali v vodah aktualnega albuma Pax in ružili tako močno, da je med enim izmed komadov zmanjkalo tudi štroma. Škoda sicer, da niso fantje glede na nedavni koncert pokukali še malo dlje v svojo preteklost in ponudili vsaj kultni Fond of Lies. A nič ne de, s firbcem že čakam, kako bodo zveneli Laibach v Noctiferia preobleki! 

Kultni žalski Interceptor so pred dobrima dvema mesecema v Šeščah obeležili trideseto obletnico Fuck Off Commercial festivala, ki naj bi bil hkrati tudi njihov sploh zadnji koncert. Na prigovarjanje organizatorja Metaljot raspaljot so si k sreči premislili in še enkrat stopili na koncertni oder, tokrat bojda zares zadnjič (če gre temu seveda verjeti). Interceptor so Laško pozdravili z (zaenkrat) komadom najnovejšega datuma, Homo Stupidus, v nadaljevanju pa se z zelo slastno setlisto dotaknili predvsem prvih dveh albumov The Beginning ter Fade. Fantje so se na povratniški koncert v Šeščah več kot očitno zelo dobro pripravili, saj so bili tudi v Laškem izredno dobro uigrani, Interceptor je tako tekel kot dobro naoljena mašina Mad Maxovega cestnega bojevnika, zato upravičeno dvomim v to, da so Interceptor, sploh glede na topel sprejem in suvereno odrsko energijo, zares rekli zadnjo.  

Po Interceptor pa je bil čas, da publika iz sebe iztisne še zadnje atome moči in pozdravi velike in težko pričakovane headlinerje festivala, poljske velikane tehničnega death metala Decapitated. Koliko je ta bend v svojih dvajsetih delovanja že prestal! Najprej tragično smrt originalnega bobnarja Viteka, ki je življen v hudi prometni nesreči izgubil pri komaj triindvajsetih. Ista nesreča je hude posledice pustila tudi na vokalistu Covanu. Kitarist Vogg je kljub smrti svojega brata zbral dovolj moči, da je z bendom nadaljeval, bil z njim udeležen celo v nesreči potniškega letala, pred nekaj meseci pa so Decapitated zaradi obtožb posilstva kar nekaj tednov preživeli v ameriških zaporih. Vseh obtožb so bili nazadnje oproščeni. Priznam, sam se zaradi zadnjih dogodkov močno dvomil, da se bodo pobrali in že napovedal konec benda, a so dokazali nasprotno in se znova vrnili močni kot poprej. Točno takšen je bil tudi njihov nastop v Laškem. Jezen, mogočen, a strasten in Poljaki so željo po igranju metala izžarevali na daleč. Kljub nekoliko slabšemu zvoku in ne ravno zgovornemu vokalistu Rafalu so svoj set odigrali vrhunsko in rušilno, pod odrom povzročili pravi mosh kaos, ki mu ni bilo videti konca, naslednje jutro pa je gotovo nemalo vratov čutilo posledice viharnega seta. Jasno so Decapitated največje navdušenje poželi z železno klasiko tehničnega death metala Spheres of Madness, prepričali pa tudi s komadi z aktualnega albuma Anticult, predvsem spevnim Kill the Cult. Decapitated si zaslužijo vse poklone, da po vseh preprekah z neomajno vero nadaljujejo svoje poslanstvo igranje hudičevo dobrega death metala! 

Če torej potegnem pod črto; prva open air edicija Metaljot raspaljot bo ostala zapisana v izredno toplem spominu. Organizacija festivala je bila na zelo visoki ravni in večjih pomanjkljivosti pravzaprav sploh ni bilo. Nabor bendov je bil opravljen odlično, prizorišče je vrhunsko za pijačo in jedačo pa je bilo prav tako poskrbljeno. Edini pripombi sta le nekoliko slabši zvok, ki je pač žrtev prizorišča, ki ga je težko optimalno ozvočiti ter vsaj eno ali dve prenosni stranišči premalo. Vsekakor pa si ekipa za odlično izvedbo zasluži pohvale in vsekakor upam, da uspešno zgodbo nadaljuje tudi v prihodnje.

avtor: Rok Klemše
fotografije: Nina Grad


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X