Minus the Herd

 Nedavno so bili celo pri nas v Sloveniji. Natančneje: slišali ste jih lahko v Laškem in dvomim, da vam je bilo karkoli jasnega. Založba jih namreč zelo prepričljivo predstavlja nekako takole: predstavljajte si najhujšo nesrečo, iztirjenje vlaka in vi ste edini preživeli. Nemi, dezorientirani, izgubljeni v kaotičnem razdejanju zvite pločevine, krvi ter žgočega mesa. In edino, kar vas lahko iztrga jeklenemu primežu kaosa v realnost je stotina glasov, ki družno kričijo in hropejo. Pravzaprav ni niti malo elementa presenečenja več v tem, da je naslednji podatek sledeči: kvintet ekstremnih death coreovcov, ki v brutalno godbo vpletejo elemente math corea in metal corea, prihaja s skrajnega severa severnoameriške celine- iz Montreala v Kanadi. Presenečenje so ublažili že sorojaki kot so Strapping Young Lad, Despised Icon in še bi lahko naštevali, nedvomno pa gre za skupino zelo nadarjenih in preciznih glasbenikov, ki burijo duhove že od časov prvih izidov iz leta 2003. Ime pove mnogo: skupini zanesenjakov, glasbenih ekstremistov ter audioteroristom je ime Ion Dissonance. Po albumih Breathing Is Irrelevant (2003) in Solace (2005) je nastopil čas za popolni nihilizem in uničenje. Čas je za slušni masaker na deseto potenco, s katero bi zredčili čredo odvečnih in neverujočih ovac. Čas je za Minus The Herd.

Problem večine skupin in albumov, ki jih prištevamo v žanr metalcorea in math – corea s primesmi death metala je v tem, da so bodisi preveč zlajnani in melodični na isto noto bodisi domala neposlušljivi ter razpacani ter prisiljeno “umetniški”. Recept, po katerem so, po dveh bolj preciznih in tehnično briljantnih, a malo manj prepričljivih albumih posegli Ion Dissonance je bil preprost- poiskali so novega mikrofonskega guruja, ki bi osvežil žvepleni zadah zveri, ki bruha ogenj. Kevin McCaughey premore grobe in ekstremno zveneče grlene vokale. Kot bi imel v grlu dodaten par glasilk, ki jih ne namerava hraniti na varnem. Naporni posel opravi z odliko in kohezija napalmske kopeli je začinjena ravno prav za vse ljubitelje skupin Meshuggah, Converge, A Life Once Lost ali pa, denimo, Dillinger Escape Plan. Potrebujete še kaj več, da se prepustite toku zastajajočega ritma in si v žile vbrizgate nov odmerek propena?

Glavno orodje obračuna je precizen odmerek visokonapetostnega šoka za celoten organizem. Uničujočo kombinacijo tvorijo vratolomne bobnarske akrobacije, disonantni kitarski riffi, zelo raskavi in nasilni vokali, prelivajoči ritmi, oglate in robate strukture skladb. Nikakor niso primerni za tiste nežne dušice, ki potrebujejo instant odmerek milozvočnih pop vokalov ter licemersko prazen koš stereotipnih nakladanj, v katere ne verjame več nihče- tudi skupine ne- pa se še vedno prodaja kot vroče žemljice … Album vam začinijo od prvega riffa dalje. Pesem ‘The Surge’ se začne nenapovedano in stopnjujoče – kot orkan. Kevinov vokal se lepo zlije v kompaktno gmoto matematiziranega kaosa, ki ga stopnjujeta kitarista Sebastian Chaput in Tony Lussier, prelivko malo manj opaznih, a zato nič manj pomembnih elementov nizkozvočnega barvanja pa pričarata basist Xavier St. Laurent in manični bobnarski stroj z imenom Jean-Francois Richard. Perpetuum mobile nagonskega krča se po prvem grmenju nekoliko poleže ter vas spravi v stanje slušne dojemljivosti. Domala užitka. Če ste vsaj za malenkost mazohistični in naveličani ritmičnega reda in discipline. Ion Dissonance pogosto prestavljajo iz prestave v prestavo, pacajo čiste forme in cefrajo gladke robove. Namenoma. Zato, da Minus The Herd zazveni kot zlovešča serenada apokalipse in pogube. ‘The Evidence’ ne zmehča občutja popolnega soničnega razvrata, priznati pa je potrebno, da je le malo elementov ugodja ter opornih točkah, po katerih bi bila orientacija po kompoziciji nekoliko lažja in preglednejša. Ni refrenov, kitice so nizanje motivov, ki kaotično prehajajo iz skrajnosti v skrajnost. ‘Kneel’ z naslovom izkaže tendenco, s katero nas hočejo že od prvega riffa dalje Ion Dissonance spraviti na tla, potolči z granitnimi tlakovci ter pustiti krvaveti do smrti. Plošča zaide v edini shematski okvir, ki vam je na voljo. Kakafonija brutalnosti in ritma, na katerega težko koherentno čupate ter dajate duška notranjemu besu. Pravzaprav so Ion Dissonance mojstri tega, da vas vodijo iz plitvin izpitega razpoloženja globlje in globlje – v brezna shizofrenije in mentalnega izpitja. Po podobnosti ‘Shunned Redeemerja’, v katerem vas parazitirajo do faze popolne omaganosti, sledi še en under statement- ‘You Shouldn’t Be Alive’. Ni zavetja v katerem bi bilo varnosti. Ni zavetja, v katerem bi lahko dihali na polna pljuča. Ni tolažbe. “You shouldn’t be alive!” To je edini refren na plošči. Nekrolog magmatskig brizgov iz razpokanega obličja planeta teme in norosti, prebujenje v novo moro, je pesem ‘Scorn Haven’. Negativni diskurz je hardcoreovsko našpičen. Kitare prehajajo poliritmičnost ter postanejo orodje oranja, s katerim se osti zarivajo vse globlje v možganski korteks. ‘Of Me… Nobody’s Safe’. Presežni element je v tem, da je vsega preveč. Ritma. Drvenja. Brutalnosti. In ravno v tem svetu disonance se, z nesinhronim bitjem srca, ki trga spone življenja ter pretvarja celoto v mehansko gmoto, hrani zver montrealskega kvinteta. ‘Untitled’ s sempliranjem brnenja ter zastajajočim bobnanjem spominja na statično motnjo. Slišati je melodijo. Slišati je fragmente lepote ter mehčanja. Oddaljeni spomini na življenje. Pritrkavanje zvonov pekla. Nato pa povrnitev v stanje kaosa. ‘Void Of Conscience’ pelje proti žrelom dokončnega obračuna. Milostni strel za nepotrpežljive po malo več kot polurnem maratonu je ‘Tarnished Trepidation’. Malodušje je postalo motno. Strahovi so odgnani. Petminutni post festum. Obračun je dokončan. Pločevino zravnajo ter vas nagradijo s simfonijo zvočne katarze. Madeži uničenja so odstranjeni. Trupla pospravljena. Na vaših ustnicah pa je moč razbrati le dvoje: bodisi zadovoljstvo, da je vsega konec bodisi neustavljiva želja po še.

Priznati je potrebno, da je po Hatebreedih, skupini Shadow’s Fall in podobnih pred nami en najmasivnejših izdelkov, ki jih je kdajkoli sproduciral legendarni producent Zeuss. Minus The Herd zveni tehnično dovršeno, brutalno ter težko. Kot bi se na vašo dušo v pol ure dokončno usul plaz granita. Nedvomno novo odkritje za vse ljubitelje ekstremne metalske godbe, ki ga le-ti nikakor ne smejo izpustiti. Prej so skupine, kot so Emmure ali denimo, po navedbah tiska, The Acacia Strain trdile, da so prekosile vse, kar je bilo poprej priznanega kot najtežje, najbolj brutalno in najbolj ekstremno. Z razliko od teh samooklicanih Guinessovih rekorderjev so Ion Dissonance ta cilj nedvomno dosegli in le stežka boste v vaši zbirki našli album, ki bi po brezkompromisnosti ter želji po kaznovanju neverujočih lahko galantno, enostavno prekosil ploščo Minus The Herd. Črede neverujočih pa so tokrat uspešno zredčene. Si kdo drzne oporekati?