Kraj: Klub Gromka (Metelkova) / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 03.03.2008
Število obiskovalcev: 40
Cena karte: 5,00€
Postava Miusow Quartet:
Marko Brdnik – harmonika
Andrej Čopar – saksofoni (sopran, tenor, bariton), prečna flavta
Blaž Grm – bobni
Tibor Mihelič Syed – električna bas kitara, glas
Miusow Quartet je bolj ali manj neznano ime na slovenski glasbeni sceni, vendar pa ne gre za rosno mlade in neizkušene može. Vsi člani so sodelovali in še sodelujejo v bolj znanih zasedbah (le nekaj imen – Katalena, Leteči Potepuhi, Nieowt,…). Skratka, njihove sposobnosti so več kot očitne in izjemno raznolike, tako da se je bilo v torek v klubu Gromka nadejati dobremu nastopu.
Že ko sem prebral njihovo sporočilo javnosti, sem vedel, da si to skupino želim ogledati. Predstavili so se na nekonvencionalen način, ki me je pritegnil. Niso se pretirano hvalili, srž njihovega teksta pa je bil, da igrajo glasbo, ki jo želijo igrati in ne takšno, da bi jih poslušalo čim več ljudi. Hvale vredno, ni kaj. Kljub temu pa sem do takšnih poskusov vedno skeptičen. Mnogokrat se je že zgodilo, da me je skupina s sampli ali predstavitvenim besedilom pošteno navdušila, potem sem pa po koncertu ostal razočaran.
Nastopi na Metelkovi se tradicionalno začnejo z vsaj enourno zamudo in nič drugače ni bilo tudi tokrat. Koncert, ki je bil predviden za deseto uro zvečer, se je začel šele ob enajstih. Stalni obiskovalci Metelkove (počasi se bom tudi sam lahko štel mednje) so se tega že navadili in ni bilo nobenih pouličnih izgredov.
Koncert se je začel dramatično, s stvaritvijo japonskega skladatelja Hosokawe z imenom Melodija. Šlo je za demonski in temačen uvod, kjer je igral le harmonikaš, ki je izkoriščal najnižje lege svoje klavirske harmonike in s počasnim tempom morda prestrašil kakšnega poslušalca. Osebno mi je bila skladba izredno pri srcu, na trenutke me je morečo ozračje spominjalo celo na Univers Zero. A vendarle ne bi bilo pošteno do ostalih obiskovalcev, če bi ves koncert bil odigran v takšnem tempu in vzdušju. Sledilo je pravo razigravanje vseh slogov glasbe – od divjega fusiona, tanga, balkanskih melodij, popa, bluesa, rocka, avantgarde. Možje niso pozabili skoraj ničesar. Proti koncu koncerta sta oder zapustila basist in harmonikaš in tako sta solo točko dobila bobnar in saksofonist, ki sta pokazala vse svoje solistične zmogljivosti.
Glasba zasedbe je zares barvita. Prav nič jim ni tuje. Znajo igrati avantgardo, kjer prevladuje disonanca, domači so jim tudi jazz ritmi, znajdejo se v popu, rocku in bluesu. Glede na to, da smo na področju bivše Jugoslavije, ni presenetilo dejstvo, da uporabljajo motive iz balkanske glasbe. A ne pretiravajo. Ta stil igranja vpletajo ravno dovolj, da je še učinkovito. Po mojem pa je največji adut Miusow Quarteta enakovrednost vseh primesi v njihovi glasbi. Če bi se že moral odločiti, bi verjetno rekel, da je jazz še najbolj v ospredju. A vsekakor ne improvizacijski, saj gre za dodelane kompozicije z minimalno mero improvizacije. V glavnem je vse predvideno in skomponirano. Na trenutke se morda kakšen del zdi kaotičen, a ko se poglobiš, vidiš, da pravzaprav gre le za neverjetno uigranost in ne kaos. Vsak dela nekaj svojega, a vseeno zvenijo kot tekoča celota.
Težko bi izbral kateri posameznik me je najbolj impresioniral. Vsi so namreč bili tako izvrstni. Vendarle pa se mi nekaj posebnega zdi vključitev klavirske harmonike. Ta instrument preprosto tako dobro zveni v jazzu, klasiki in avantgardi (ne pa v narodno-zabavni glasbi). Navdušil me je tudi basist, ki je s svojimi donečimi linijami brez težav vodil predstavo. Tu pa tam je na basu odigral tudi akorde in nasploh je odigral vlogo tako basa kot kitare. Parkrat se je prelevil tudi v vokalista in tudi v tem je bil več kot uspešen. Drugi iz ritem sekcije, bobnar Blaž Grm, je že izkušen glasbenik, ki lahko odigra praktično katerikoli stil. Nekaj izjemnih prehodov me je popolnoma prepričalo, da gre za vrhunskega bobnarja. Najbolje je bilo, ko je vklopil jazz stil, saj se mi zdi, da mu je ta najbolj pisan na kožo. Drugi solist (poleg harmonike) je bil Andrej Čopar, ki je z lahkoto preklapljal med raznimi saksofoni in flavto. Prav vsak član Miusow Quarteta bi lahko igral pri katerikoli zasedbi. Gre za odlične glasbenike, ki pa z glasbo dihajo. In ravno zato ne igrajo pri največjih imenih. Ker imajo do glasbe in sebe spoštovanje.
Ozvočenje je bilo prav tako vrhunsko, morda so se le pihala tu ali tam preslabo slišala. A ni bilo nič strašnega. V glavnem je bil nastop v vseh pogledih na visokem nivoju. Tudi ljudje (koliko jih je pač bilo) so v glasbi očitno uživali. Skupina bi to lahko bila nekoliko bolje izkoristila in po koncertu prodajala zgoščenke. Gotovo bi se našlo nekaj navdušencev, ki bi odšteli denar za glasbo takšnega kova.
Ne glede na to kako kdo želi definirati njihovo glasbo – ali je to progresiva, jazz, avantgarda? – je na koncu koncev pomembna le kvaliteta. In te imajo možje več kot dovolj. Znajo mešati zvrsti iz vseh koncev sveta, seveda pa ne pozabijo tudi na svoje izročilo. Dobro, morda res ni bilo prisotne veliko slovenske narodne glasbe (kot na primer pri Begnagrad), so pa zato v svoja dela vključili veliko balkanskega melosa, ki lahko v pravih merah izvrstno poživi nastop.Ni več kaj drugega reči kot pa kapo dol. Miusow Quartet so morda res relativno neznani (tudi v Sloveniji), a zame so veliki. Še več takšnih skupin s svojo glavo in svojim srcem in še več takšnih večerov.
Besedilo: Rok Podgrajšek
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1. Melodija (T. Hosokawa)
2. Skandiranje Skandinavev (Mihelič Syed)
3. Vrvež v mestu (Čopar)
4. Alma Mater (Čopar)
5. Cynical (Mihelič Syed)
6. Amn ha (Čopar)
7. Konfrontacija (Čopar)
8. Šuti bolan (Mihelič Syed)
9. Njene razprte platnice (Mihelič Syed)
10. Bluz zaprtih barov (Mihelič Syed)
—dodatek—
11. Vrvež v mestu (Čopar)
Galerija slik
