Izvajalec: Moonstone Project
Založba: Majestic Rock Records
Izid: year
Veličastni pevci Glenn Hughes (Deep Purple, Trapeze, Black Sabbath), Kelly Keeling (Blue Murder, Baton Rogue, MSG, Carmine Appice’s Guitar Zeus in več,…) Eric Bloom (Blue Oyser Cult), Steve Walsh (Kansas), Paul Shortino (Rough Cutt/The Cutt, Quiet Riot, Bad Boyz, Shortino in več,…), Graham Bonnet (Rainbow, Alcatrazz, Forcefield, MSG in več,…) in James Christian (House Of Lords). Potem pa imamo tu še legendi na bobnih Iana Paicea (Deep Purlpe) in Carmine Appice (Vanilla Fudge)!
Takole vas ne bi nagovarjal, če vsa stvar ne bi tako posrečeno izpadla. Moonstone Project je kreacija odličnega italijanskega kitarista Matta Filippinija, ki je eden redkih srečnežev, da mu je uspelo pritegniti k sodelovanju nekatera imena, ki so za vselej pustila neizbrisen pečat v rock glasbi, saj so živele to kulturo in jo soustvarjale.
Album se odpre z vročim rockerjem Slave Of Time s Keelingom, skladba nosi “snakeovski” do “zeppelinski” erotični naboj in tako Plant kot Coverdale, bi bila na tej točki idealni alternativi, a to sploh ni potrebno, saj je Keelling perfektno in polno izražen v svoji eksekuciji vokala. Not Dead Yet opozori že s samimi naslovom, da je naš stari dobri Rainbow znanec Graham Bonnet, še vedno živ ter živahno pobrcavajoč, njegov zdajšni Alcatrazz kolega Howie Simon (JSSB, Talisman,…), pa doprinese celo kitarsko solažo – hudimana in reč pravzaprav izpade “mavrično”. Na albumu je še posebej zanimiva ponovna združitev članov Mk. III. in IV. postave Deep Purple – Glenna Hughesa in Iana Paicea namreč. Zlasti pol balada Where Do You Hide The Blues You’ve Got, ki je gotovo eden vrhuncev tega albuma. Soul dotik Glenna Hughesa pač še posebej v tej skaldbi tako vražje odstopa od vseh znanih standardov hard rocka, če smem pretiravati – kot bi se Stevie Wonder rodil v koži belca. Še posebej na tej skladbi zasije Hughesova veščina v vsej polnosti – hkrati preprosto in nedostopno! Filippini je uspešno izvlekel iz obeh legend bistvo! To pa je uspela ekspresija kvalitet obeh možakarjev, ki realno tako niti ni kdo ve kako več daleč utripu Deep Purple plošče “Come Taste The Band” (1976). Album zabeli odlična priredba klasike Free z naslovom Fire & Water, kjer izstopa v vlogi Rodgersa italijanski pevec Enrico Madidini – brez napake!
Zelo zanimiva je skladba City Of Lites, s Kansas veljakom Steveom Walshom na vokalu. Hecno je, ker Stevea poznamo večinma le iz prispevkov pri skupini Kansas. No njegov tanjši in rahlo “šmirkavi” vokal, kateri daje tako posebno noto glasbi Kansas, pa je briljantno vgrajen tudi v ta klasični hard rocker, šokantno pa izpade ravno refern, kjer Walsh prekodira skladbo na način, ki neverjetno potegne na njegov matični bend. City Of Lites izpade najbolj klasično, z najmanj blues note, praktično nič, neverjetno pa je, da po drugi plati skladba pridobi ravno na elemetnu Kansas. Si lahko mar drznem reči, da je najbolj prog rockersko usmerjena? To le potrjuje kako odličen menedžer je Matt Filippini. Stvari postavi nazaj na pravo bluesy rock mesto Pictures Of My Lonely Days z Appicejem na bobnih in Paulom Shortinom na vokalu. Najbolj čvrst rockerski utripač plošče pa je dejansko Beggar Of Love z Jamesom Christianom na vokalu, kjer stopnjevanje funk elementa zapeljuje iz sekunde v sekunde bolj nevarno, še posebej mična pa je v njej nabrušeno mojstrska komunikacija navzkrižnega soliranja srednjega interludija med hammond orglami in kitaro!
Kvaliteta Matta Filippinija je v tem, da pusti dihati gostujočim glasbenikom v polni meri, sam se pridno prilagaja in ne skuša utrujati z izbruhi egomanifestacije znanja lastne kitarske veščine, kar je mnogokrat rak rana tovrstnih solo projektov. Mimogerde eden takšnih popolnoma zavoženih poizkusov je podobni lansko letni album MSG, s kopico legendarnih gostujočih imen. Prekašati veličanstvo Michaela Schenkerja v tem pristopu, pa tudi nekaj šteje. Prav tako Filippini, kateri se je nedvomno marsikaj naučil od Blackmorea, kar se čuti, v soliranju nikakor ne poizkuša oponašati legende, pač pa opravlja to veščino popolnoma po svoje. V fokusu albuma “Time To Take A Stand” namreč ni kitarist, čeprav je to njegov projekt, pač pa je kitaristu uspelo tako v produkciji posameznih skladb, kot v izvedbi oživiti občutek, kot da bi album odigrala čvrsta enotnost, ki jo lahko polno izrazijo v največji meri le skupine (s pevcem v centralni vlogi)!
Filippini je skrbno razdelil vloge sodelujočim! S tem je uspel pričarati izredne kontraste med skladbami. Iz specifik slehernega pevca je izvlekel maksimum, tako, da ga je skrbno postavil v izraznostni rang, v katerem se iskrijo lahko te kvalitete na najlepši možni način in po katerih ti pevci danes po svojem opusu pravzaprav veljajo za največje v rock obrti. Torej vsakemu pevcu je bil dodeljen širok spektralni rang svobodnjaštva za soul improviziranje, brez česar bi ta album prav gotovo zvodenel.
“Time To Take A Stand” ne prinaša nobene glasbene senzacije! Le devet zabeljenih skladb za vse sladokusce zapuščine hard rock velikanov in seveda nostalgike. Blues nota je torej vseskozi močno prisotna. Funk blues, R&B drive in seveda plazovitost hammond/kitarske sočnosti Rainbow ter Deep Purple. Ma ni ga lepšega dragi kameradi! Filippinja spremlja klena druščina italijanskih instrumentalistov, ki tvorijo jedro Moonstone Project, posebni “renomirani” gostje pa prinašajo na album esencielne začimbe. Filippini se je tako izkazal za veščega dirigenta, ki je dejansko uspel izvleči maksimum sodelujočih in s tem maksimalno vnovčil svoj poker asov. “Time To Take A Stand” je odličen “seventies” hard rock album. Komaj čakam na njegov drugi del!
Zasedba
Matt Filippini – kitara (vse skladbe)
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Kelly Keeling – vokal na #1
Graham Bonnet – vokal na #2
Glenn Hughes – vokal na #4 in #6
Steve Walsh – vokal na #7
James Christian – vokal na #5
Paul Shortino – vokal na #8
Eric Bloom – vokal na #9
Enrico Madidini – vokal na #3, spremljevalni vokal
Howie Simon – kitara na #2
Carmine Appice – bobni na #8
Ian Paice – bobni na #4 in #6
Chris Catena – spremljevalni vokal na #9
Moira Raineri – spermljevalni vokal na #1
Max Numa – kitara na #6 in #8
Gianluca Tagliavini – Hammond orgle
Alessandro Del Vecchio – klaviature na #7
Nik Mazzucconi – bas kitara (vse skladbe razen #2,#6,#9)
Johan Niemann – bas kitara na #9
Maurizio Corriga – bas kitara na #2, #6
Alex Mori – bobni (vse skladbe razen #4,#6,#8)
Daniel Flores – bobni na #9
Matt Norberg – aranžmaji za tolkala, godalni aranžmaji, klaviature na #9
Produkcija
Matt Filippini & Max Numa
Seznam skladb
1. Slave of Time
2. Not Dead Yet
3. Fire & Water
4. Rose in Hell
5. Beggar of Love
6. Where Do You Hide the Blues You’ve Got
7. City of Lites
8. Pictures of My Lonely Days
9. On the Way to Moonstone
Trajanje albuma: 49.21
