Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Beck
Založba: Capitol Records
Izid: year
Trajanje: 47:00
Ocena: 4.5/5
Dvanajsti studijski album ameriškega kantavtorja, skladatelja, multi-inistrumentalista, aranžerja in producenta Becka Hansena naslovljen »Morning Phase« sklepa krog. Sklepa dejanje v zavidljivi glasbeni povesti tega cenjenega izvajalca. Gre za nov osebno izpoveden dokument, kjer mojster zvočne in slogovne fuzije postreže z 11. sproščenimi skladbami izdatneje podprtih z zvokom akustike, kar ga zvočno (in celo slogovno!) vrača v čase enega njegovih najboljših del kariere »Sea Change« (2002). Medtem, ko zaznamuje pretekla Beckova dela serija albumov, na katerih je umetnik vselej izzivano in z elementom šoka navduševal občinstvo, ko se je loteval samosvojega združevanja glasbenih žanrov, je novi album zlasti previden, lahkotno odmerjen korak njegovega ustvarjanja! Z njim Beck ne prestavlja svojega glasbenega izrazoslovja nenehne spremembe na novo razvojno stopničko, pač pa pluje varno v preverjenih, nekoč že podanih vodah. Z novim produkcijskimi in aranžerskimi vzvodi in prijemi, ki po zrelostni plati definitivno presegajo domet albuma »Sea Change«.
To ne pomeni, da bi prinašal »Morning Phase« slučajno za Becka kakršnekoli artistični samomor. Daleč od tega. Album »Morning Phase« je, kot že namiguje samo ime albuma, spisan in ustvarjan »iz postelje«. Dejansko deluje »Morning Phase« kot osveženi, revitalizirani »Sea Change« za nove čase. Z Beckom sodeluje cela kopica glasbenikov na novem albumu, zanimivo pa je, ko že omenjamo »Sea Change«, da so v ekipi tudi štirje glasbeniki, ki so sodelovali z Beckom že na albumu »Sea Change« in sicer: Justin Meldal-Johnsen, Joey Waronker, Roger Joseph Manning Jr in Smokey Hormel. Ti so sicer tudi vrsto let člani spremljevalne ekipe na Beckovih turnejah. Smiselne vzporednice in priključek k »Sea Change« dopolnjuje tudi dejstvo, da je Beck uporabil na novem albumu skladbe, ki jih je napisal že leta 2005 v Nashvilleu! Stare posnetke je uporabil za trii skladbe, ki so kasneje postale Blackbird Chain, Country Down in Waking Light. Večino albuma je Beck posnel že v začetku leta 2013 in to v vsega treh dneh, potem pa je material v naslednji polovici istega leta doživljal zvočno in aranžersko finaliziranje ter nadgradnjo.
Na novem albumu ni nikakršnega občutka depresije ali žalovanja. Oboje nadomešča občutek melanholije, ki ga atmosferično intenzificira melos spremljave, kot Beckova vokalna ekspresija. Novi album ponuja nekatere (za Becka ne več nove) trike združevanja country in folk elementov v glasbenem značaju, kar izražajo denimo skladbe Say Goodbye, uvodni del skladbe Blue Moon in Country Down. Na albumu izstopajo trenutki, ujeti v skladbah Morning (z instrumerntalnim uvodom Cycle), pa Unforgiven, Don’t Let It Go, Wave, Blackbird Chain in Waking Light, k dobesedno lebdijo na mehkosučnih zavesah združevanja zvočnih plasti drugo na drugo. V to bogato definirano zvočno kuliso spremljave je vpet Beckov vokal, ki je to pot izdatno sproduciran skozi »echo« efekte. Občutek je kot bi njegov vokal prihajal iz onostranstva, ali kot glas blaženosti, ki ti nagovarja v sanjah. Prav naštete skladbe nosijo v teh trenutkih dotik psihedeličnosti, cerebralnosti, silno hvaležno pa učinkujejo, če se jim prepustite, da vas one vodijo in sicer tako, da odklopite svoj ratio (takrat vas iskrenost sporočilne vrednosti glasbe lahko pripravi tudi do tega, da boste čutili gomazenje mravljincev po telesu). Ker pa gradi Beck zvočno krajino tokrat na povsem naravnem tenu zvočnih temper, ki jih uporablja, je mogoče posamezne trenutke albuma celo vezati na pionirske skupine iz časa preloma šestdesetih v sedemdeseta. Takšna trenutka sta denimo Blackbird Chain in Waking Light, ki ju je moč navezati na zasedbo Pink Floyd v obdobju ustvarjanja glasbe za film »Obscured By Clouds«.
Ne glede na to, da so skladbe v osnovi defnirane zelo preprosto, pa je strukturiranje celokupne zvočne strukture izredno poglobljeno. Kot sem omenil prej, nalaga Beck tokrat zelo rad skozi repeticije danega motiva novo zvočno plast na obstoječo zvočno plast in postopno zgošča glasbeno sliko. Gre za postopno vključevanje mnogih zvokov, kot so sintetizatorji, Hammond orgle, dulcimer, nadalje godal. Ker pa so v centralni legi še vedno Beckovi vokalni napevi, učinkuje ta element glasbenega aranžiranja »iz ozadja«, vendar pa je obenem sila pomemben, saj dosega Beck s tem elementom izrazito zvočno dinamiko albuma in izrazito kontrastiranje posameznih razpoloženjskih stanj! Posebno deviacijo albuma ponuja skladba Turn Away, kjer se prikrade kanček melosa in načina komponiranja (vokalne harmonije, melos napevov, raba akustičnih kitar) Simona & Garfunkla, medtem, ko je Country Down moč navezati z nežnejšimi trenutki Neil Youngovega glasbenega evangelija. Celoten zvočni dosje albuma pretrga vsega en »grob« zvok. Ta je umeščen na rep albuma! V izhodnem tonu skladbe Waking Light. Nanj položi Beck surovo nadistorziran zvok električne kitare, ki sklene album. Dejansko gre za revitalizacijo albuma »Sea Change«, vezi med obema albumoma nikakor ne gre preslišati, Beck pa dokazuje, da se je s svojo samoniklo artistično rastjo, z leti razvil tudi v enega najbolj pretanjenih zvočnih mojstrov oziroma producentov, s čimer je, ko primerjamo album »Sea Change«, pustil za seboj tudi Nigela Godricha.
Gre za album, ki je izredno poslušljiv, globoko izpovedno čuteč in navkljub občutjem psihadeličnosti nadvse stvaren in prizemljen. Organske zvočne strukture, ki ga gradijo so mile, krhke, »mehke«. Ne glede na to, da je melos albuma obtežen z občutjem melanholije, pa učinkuje album, kot vrsta Beckove osebne odrešitve, razsvetljenja. Na njem ni moč začutiti niti kančka depresije ali osebnostne potrtosti. Gre za lahkoten album, relaksiranih, a zvočno jedrnato ubranih potez aranžiranja, pri čemer Beck vseskozi koncizno in z veliko eleganco sledi finomehaniki kompatibilnega zgoščanja zvočnih pastel. Čeprav ne gre za album, ki bi po pričakovanjih moral poslušalca znova »stresti« in »šokirati« po vzvodih znane Beckove formule eklektičnega fuziranja, je to pot dostavil Beck sproščen a muzikalično bogat album, poln sanjave psihadelične atmosfere, zapopran občasno s country in folk elementi. Dokument, ki nemara preseneča prav zato, ker za razliko od vseh preteklih Beckovih albumov, ne preseneča.
Zasedba
Beck Hansen – vokal, akustična kitara (skladbe št. 2, 3, 4, 5, 8, 9, 11 in 12), električna kitara (skladbi št. 9 in 13), klaviature (skladba št. 2), klavir (skladbe 3, 5, 6 in 13), sintetizator (skladba št. 13), orgle (skladba št. 13), bas kitara (skladbi št. 5 in 11), zvočni kolaž (skladba št 3), tamburin (skladba št. 4), ukulele (skladba št 5), charango (skladba št. 5), celeste (skladba št 9), dulcimer (skladba št. 11), orglice (skladba št. 12), ksilofon (skladba št. 13)
SODELUJOČI GLASBENIKI:
Joey Waronker – bobni (skladbe št. 2, 3, 5, 8, 12 in 13), tolkala (skladbe št. 2, 3, 5 in 9)
Roger Joseph Manning, Jr. – klavir, sintetizatorji, rhodes klavir, klavinet, Hammond B3 orgle, spremljevalni vokal
Stanley Clarke – kontrabas (skladba št. 2), bas kitara (skladba št. 3)
James Gadson – bobni (skladba št. 4 in 6)
Cody Kilby – kitara (skladba št. 4)
Bram Inscore – bas kitara (skladba št. 4)
Fats Kaplin – banjo (skladba št. 4)
Justin Meldal-Johnsen – bas kitara (skladbe št. 6, 8, 9 in 13)
Smokey Hormel – akustična kitara (skladbe št. 6 in 8), električna kitara (skladbi št. 9 in 12), elektronski lok (skladba št. 6)
Stephanie Bennett – harfa (skladbi št. 6 in 11)
Steve Richards – čelo (skladbi št. 7 in 8)
Roger Waronker – klavir (skladba št. 8)
Jason Falkner – kitara (skladbe št. 9, 12 in 13)
Matt Mahaffey – orgle (skladbi št. 9 in 13)
Greg Liesz – “pedal steel” kitara (skladbi št. 9 in 12)
Matt Sherrod – bobni (skladba št. 9)
Produkcija
Beck
Seznam skladb
1. Cycle (0:40)
2. Morning (5:19)
3. Heart Is a Drum (4:31)
4. Say Goodbye (3:29)
5. Blue Moon (4:02)
6. Unforgiven (4:34)
7. Wave (3:40)
8. Don’t Let It Go (3:09)
9. Blackbird Chain (4:26)
10. Phase (1:03)
11. Turn Away (3:05)
12. Country Down (4:00)
13. Waking Light (5:02)
