Motörcity festival 2017 – prvi dan!

0 32

Lokacija: Tolmin / Sotočje / Slovenija
Datum: 24.08.2017


Ni kaj. Ekipa, ki organizira festivale Metaldays, PunkRock Holiday, Overjam, ima zares veliko srce. Potem ko se preizkuša po novem z zimsko verzijo famoznega tolminskega festivala Metaldays, se ji je porodila tudi ideja o festivalu, ki bi zastopal bolj bluesovske barve in barve rock’n’rolla. Tako se je rodil Motorcity festival! Trije dnevi, skupno deset izvajalcev. Pričetek malo pred sedmo zvečer in zaključek ob pol noči ali malo čez.

Kot vedno. Ekipa je mislila znova na vse. To povem uvodoma. Varnost, odrska razsvetljava, zvok, vse. Seveda v znatno skrčeni režiji, kot smo vajeni npr. na Metaldays festivalu. Previdnost je mati modrosti, pa skromnost tudi. Tu je treba začeti. Upajmo torej, da reč steče!  In da ne prehitevam. Velika hvala pogumu vseh udeleženih pri organizaciji festivala. To napišem v naprej.

Sedaj pa gremo kar k prvemu dnevu. Prva skupina prvega dne torej. Četrtek pozno popoldan. Pred odrom komaj trideset ljudi. No vseskupaj jih je bilo razpršenih na platoju famoznega gozdiča pred sotočjem Tolminke in Soče, kjer je stal oder poimenovan »B.B. King«, kakih sto, številak pa se do sklepnega dejanja prvega dne festivala, ni mnogo spremenila. Edini oder, ki je zastopal prvi Motörcity festival v zgodovini, sicer velja na Metaldays festivalu za second stage. No na njem so pričeli ob napovedani uri, to je petnajst minut pred sedmo zvečer s svojim programom veterani slovenskega blues rocka EMŠO Blues Band. Modreci, izkušeni in seveda izvrstni oponašalci The Allman Brothers Band. Resnično zvočno in izvedbeno doterani v nulo. Skupino sem prvič videl v živo, kar je prava mala sramota, a tako so se odvijali dnevi  in leta in nikakor se nisem uspel srečati z njimi že prej v živo.  Bend nastopa v postavi Emil ‘Jimi’ Pock (vokal, akustična kitara), Edo Sušnik (kitara), Janc Galič (kitara), Slavc Žust (bas kitara), Andrej Konjajev (orgle, klaviature), Marko Avanzo (bobni), David Kobe (tolkala), ob tej priložnosti pa jim je na nastopu v Tolminu pomagal vsestranski in izpiljeni bobnarski mojster Sergej Ranđelović »RunJoe«. V slogu Allmanov. Dva bobnarja na odru torej! 

Skupina ima res izjemno kilometrino in zategadelj v ekipi ni skrivalnic. Zvok je popedenan. Bend razvija izjemno kompaktnost in koherenco med nastopom. Od neverjetno impozantnega in pronicljivega vokala Jimija Pocka, ki zna biti na trenutke grleno robat in možat, v naslednjem hipu pa mehak in žametasto pozibavajoč, do izredne naveze Hammond orgel ter kitar, do debele basovske noge ter celotne tolkalsko bobnarske sekcije, ki kot lepilo veže gradnike zvočne slike med seboj. Bend je odprl koncert v svojem slogu. S svojo prvo ljubeznijo. The Allman Brothers Band skladbo Don’t Want You No More. Pri tem je tudi ostalo v nadaljevanju z It’s Not My Cross To Bear. Izostala ni niti One Way Out (orig Marshall Sehor, znana je tudi izvedba v režiji The Allman Brothers Band), pa nepozabna Whipping Post . Skupina se je lotila strupeno nalezljivega in erotičnega blues valcerja z Get On With Your Life, pa naprej You Don’t Love Me (orig. Willie Cobbs), Firing Line, Good Clean Fun, Black Hearted Woman, Gambler’s Roll in sklepna End of the Line. Bend je ob skoraj izključnem preigravanju “Allmanov”, začinil svoj repertoar na sredini tudi z skladbo Soundbound Mamma, ki jo v originalu izvaja Dickey Betts.

EMŠO Blues Band so vidno uživali v nastopu. Večinoma vsi na svojih sediščih (barskih stolih), igrajo pretanjeno, povsem predano pristopajo k stvari. Ko postaneta duša in srce eno in 100% zlita z magijo bluesa in rocka!

Na oder sta se povzpela Terry Evans in Hans Theessink. Dva izjemna glasbenika, ki sta že pred leti našla skupno kemijo in tako združila moči v akustični duet. V Tolmin sta prispela iz Celovca, kjer sta nastopala en dan prej. Njuna esenca je narekovala izkustvo, kot da vsak izmed njiju prinaša esencialne kosce v popolno glasbeno sestavljanko. Kar eden nima, ima pač drugi in obratno. Torej. Vsega dva glasbenika, z akustičnima kitarama, pomožnimi naprstniki in orglicami ter? Vokaloma. Izjemnima vokaloma, ki znata še kako prijetno božati in izvabljati emocije tudi iz najbolj črnih kotičkov naših duš. Lahko rečemo, da je šlo za popolnoma poseben koncert celotnega festivala. Kako lahko minimalizem ob vsej intimnosti ukroti prav vsak megalomanski kičeraj in lišp za katerim se “rada skriva” glasbena produkcija. Bolj globje od tega ne gre. Ura in petnajst minut popolne dušebrižne naslade, dveh izjemnih bluesovskih pastorjev. Terry Evans je pravi vokalni kameleon, kadarkoli je odprl usta je njegova sofisticiranost in neverjetna pretanjenost sprožala kurjo polt, njegovi vokalni manevri, pa so se lesketali v mnogoterih barvnih niansah. Če iščeš primarno kaj je to pravi in prvinski “temnopolti” vokal, potem se oglasi pri Evansu. Theessink je na drugi strani polno imponiral s svojim nizkim baritonom. Neverjetni vokalni kontrast obeh glasbenikov je držal maloštevilno publiko na vzdražnem pragu emocij in strasti. Nenehno v polni »napetosti« torej.  Možakarja sta urezala sledeče skladbe: How Come People Act Like That, Don’t Let The Green Grass Fool You (Wilson Pickett), Mother Earth (Memphis Slim), Talk To Your Daughter (J. B. Lenoir), Demons, izvrstno ragtime točko imenovano Glory Of Love. Poseben poudarek sta glasbenika namenila svojemu skupnemu albumu »Delta Time« (na njem je sodeloval tudi famozni Ry Cooder) in sicer s skladbami Gotta Keep Movin’, Shelter From The Storm, I  Need Money in Delta Time. Duet je pripeljal koncert k svojemu koncu tako, da se je sprva lotil šegave Theessinkove Minnibelle, temu je sledila razvratna You Can’t Judge A Book by The Cover (orig. Bo Diddley) ter prvi Chuck Berryjev hit Maybeline. Ob srčnih ovacijah maloštevilne publike, sta Evans in Theessink zaigrala še Tears Are Rollin’ in se dokončno poslovila. Nepozabno.

Kot zadnji so na oder stopili obalni Bluesback. Dolgoživa koprska skupina oziroma kvartet, ki jo zastopajo Peter Orlič, Marko Stropnik, Willy DeMattia, Mitja Stropnik, velja za neverjetno izkušeno in tehnično izvedbeno silno izpiljeno ekipo. Skozi leta nastopajo v nespremenjeni postavi in to se je odražalo znova. Na še enem njihovem nastopu polnem drznih solističnih eskapad in vročične adrenalinske zabele. Bend, ki ga RockLine ni gledal v živo od tistega davnega nastopa pred legendarnimi Nine Below Zero v Piranu, dne 01.03.2008, se je znova predstavil kot neverjetno naoljen stroj pri katerem funkcionirajo prav vse malenkosti. Izreden pletež enakovredno razporejenih kitarskih solaž na relaciji obeh kitaristov, vodilni vokal, pa je skozi leta dobil na prodornosti ter širini. Izjemna je bila tudi ritmična kinetika skupine, pri kateri izstopa izrazita funky vzmetnica toplega in silno aktivnega ter muzikaličnega basa. Bend izvaja material intenzivno in izjemno zavzeto. Svoj in avtorske priredbe. In tak je bil tudi koncert. Nekje na sredini nastopa je skupina povabila na oder tudi pihalno sekcijo (trobenta, saksofon, pozavna) in udarila v Buddy Guyevo skladbo Midnight Train, v tej formaciji pa izvedla še Love Sneakin Up On You (Bonnie Ratt). Med drugim so se zvrstil še I Want All My Money Back (Lonnie Brooks), I Don’t Believe (Joe Bonamassa), Walk In My Shadow (Free).

Bluesback igrajo vse priredbe na svoj način. S svojim duhom, esenco, zato da občutiš pravo bit in plat skupine. Bila je pozna ura in znaki dnevne energetske skrhanosti so se že polagoma čutili na naših plečih. O Blusback velja skleniti to, da ostajajo izvrsten bend, ki zori iz leta v leto, kot staro dobro vino in ta rast se ne ustavlja.

Prvi dan je dostavil torej tri izvrstne koncerte. Vse vpete v žanr bluesa, vsak izmed izvajalcev, pa je pristopal do tega žanra drugače. Tako z interpretacijo, kot predstavo. Vsekakor so naložili vsi trije izvajalci kup dela glasbenim gurmanom.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki