Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Zenith Halle / Muenchen / Nemčija
Datum koncerta: 27.11.2007
Število obiskovalcev: 4500
Cena karte: 37,00€
Potikanje po obskurnih malih klubih že lep čas, na lokacijah s povprečnim obiskom po 100 do 150 ljudi na koncert, gotovo sčasoma zapusti duševne rane. Pravijo, da se klin s klinom zbija in zato v stanju apatije takšnega primera, vselej koristi obisk koncerta, za katerega veš, da bo ponudil rušilni sunek, ki ti dodobra prešteje kosti in prečisti slušne kanale. Koncert Motorhead – bolj ustrezen naslov za tak izvirni greh res težko najdeš.
OVERKILL: 20.10 – 20.50
V dvorano Zenith Halle, na katero me vežejo vselej lepi spomini, kadar se spomnim obiska Black Sabbath leta 1999, smo vskočili krepko preko 20.00 ure, z enormno časovno zamudo pod malho. Seveda smo predskupini Valiant Thorr in Skew Siskin zamudili, na odru pa so ob našem vstopu že maltretirali množico s svojo “thrash metal” pridigo New Yorčani Overkill. Legendarni razgrajači niso bili tega večera ravno naša iskana tarča. Prav premižal in preslišal bi jih, če bi se dalo. Zvok jim je pošteno nagajal in v oddaljenosti kakih dobrih 20m od odra je bil zelo “pocast” ali “zapacan”, vse kar je prihajalo z odra je bilo nerazločno grmenje v katere so se vpletale izmenično povsem neslišne kitarske solaže. Pevec Bobby Blitz je sicer znova uspel prepričati da je nezamenljivi ultimativni frontman skupine, ki poseduje neverjetno karizmo, močan egoističen nastop, poln zanj tipične odrske igre, zasičen z gestikulacijami masturbiranja, vzdigovanja sredinca desne roke v zrak in všečnega podžiganja tako soigralcev na odru kot publike. Fantje so orali kot znajo najbolje, a kvalitetna zvočna podoba jim ni bila usojena tega večera, zato nastop še zdaleč ni bil optimalen. Sicer je to stalnica Overkill, a mene osebno zelo moti. Namreč, “thrash” metal ni poziranje, Overkill pa s svojo “topless” figuro pevca Bobbyja Blitza delujejo prav nadležno, temu se pridružuje v nezmanjšani meri tudi ritem kitarist Derek “The Skull” Tailer, ob tem pa seveda možakarja izkoriščata čas tudi za razkazovanje tattoojev. Kot ne-ekspert za Overkill, sem uspel ujeti na ušesa napoved (in posledično izvedbo) nove skladbe Skull and Bones, možje pa so zaključili večerno tlako z obvezno Fuck You. Overkill bičanje ušes je prenehalo 20 minut pred deveto zvečer. Aleluja.
MOTORHEAD: 21.30 – 23.15
Koncert Motorhead ne more biti slab v nobenem primeru. V letu 2007 zagotovo ne več. To so legende, natančno umerjen kapitalistični stroj, ki je eksistenčno dodobra preskrbljen, z jasno izpostavljeno komponento nepozabne rock n’ roll ponudbe, ki je na planetu Zemlja enkratna. Kadarkoli si želite orisati figuro rockerja, pa ne veste natančno kaj bi lahko to bilo, si prikličite v spomin Iana “Lemmyja” Kilmistra. Bolj iskreno od tega namreč ne gre.
Kar je nakazal obisk RockLine ekipe lanskega leta koncerta skupine Motorhead v Zagrebu, je potrdil tudi ogled njihovega nastopa v dvorani Zenith. Lemmyju se kljub vsemu, breme let na plečih vse bolj pozna. To je potrdila v prvi vrsti dokaj povprečna set lista z absolutnim favoriziranjem zadnjega albuma skupine “Kiss Of Death” (2006) s katerega je trojec odigral kar 5 komadov, nadalje tega ni skrivalo solo bobnarsko mašilo vrinjeno v raztegnjeno “Kiss Of Death” različico skladbe Orgasmatron imenovano In The Name Of Tragedy, v kateri je kancler lahko dodobra zajel sveže sape, si prižgal smotko in poplaknil vse skupaj s srebanjem Jack Cola-e, še manj country blues rock n’ roll orgija večera Whorehouse Blues z Lemmyjem na orglicah in obema kompanjonoma na akustični spremljavi, kar nima kaj iskati v dodatku koncerta Motorhead. Nemara bi v tej točki lahko kot posebni gost nastopil Brian Robertson, pa še baletni copatki bi mu pristajali. Poleg tega si je Lemmy to pot zaželel izreči posvetilo Philu Lynottu in Motorhead so morali obvezno vrniti v set listo še Thin Lizzy skladbo Rosalie, mehkejšega porekla. The Chase is Better Than The Catch iz severnoameriškega dela turneje je nasledila v set listi Born To Raise Hell, z namenom da se Lemmyju vključi na vokalu refrena skladbe pevka Nina C. Alice, iz zasedbe Skew Siskin, kateri spremljajo Motorhead po Nemčiji, katera je uspešno popestrila trenutek večera. Brez poljuba slovesa vrlega kanclerja žlahtni rock n’ roll žrebici seveda ni šlo. Lemmy si je znova pomagal z nasnetimi vokali v Killed By Death, v katerem se je čutilo da legenda ne zmore več dohajati najvišje sekvence v melodiji verzov refrena. Vse to dokazuje, da je Lemmy kar dobro znaveličan izvedbe klasičnih Motorhead in da si trudi popestriti vzdušje, katerega je prisiljen prežvekovati na odrih, po svoji siceršnji huronski koncertni kilometrini, še naprej v novem tisočletju. Izbral je način zasičenja set liste z novimi skladbami, preigravanjem priredb, predvsem pa je zanimivo to, da je zlasti v srednjem in zaključnem delu sledil repertoar redosledja hitra skladba, počasna/srednje hitra skladba. Zlasti so Motorhead izgubili znameniti nepopustljivi čar svoje rock n’ roll magije nezadržnega kotaljenja, ki ga tako znamenito zanetijo in razvijejo, da lahko ogluši sleherna podgana podzemlja in s katerim lahko sklatijo še tako visoko letečega orla nad nebom, v zaporedju In The Name Of Tragedy z vrinjenim bobnarskim solom, Sword Of Glory, ki je kot peta skladba (izmed skupno petih) pomenil absolutno pretiravanje z albumom “Kiss Of Death” in priredbo Rosalie. Ta energetski primanjkljaj je vrnila na oder Born To Raise Hell, možje pa so pred koncem regularnega dela le izvlekli skritega jokerja izza rokava in se odkupili z rušilnim zaključkom Killed By Death in Iron Fist. No dodatek Motorhead mora biti sestavljen iz treh klasik. Tu sta vselej obvezni Ace Of Spades in zaključni Overkill. Manevrskega prostora ostane tako vedno za eno skladbo. Bomber-ju so se znova ognili v širokem loku, morda se bojijo, da bi to na turneji za seboj potegnilo tovorjenje “No Sleep Till Hammersmith” He-111 jeklene konstrukcije ter “izgubljanje” časa z njeno postavitvijo. Itak smo se počasi sprijaznili z dejstvom da skupine čedalje bolj višajo cene vstopnic in igrajo čedalje manj. Četudi meri koncert v dolžino uro in tričetrt, ni nujno da se v tem časovnem intervalu igra, igra v fizičnem smislu (bobnarski solo, mehkužni trenutki Whorehouse Blues, Rosalie…). Banalno rečeno, človek bi v dodatku ubijal od sreče za We Are The Road Crew, ali katero koli Motorhead klasiko iz osemdesetih!!!!
Motorhead standard navijanja gumbov na oglušljivo jakost je bil dosežen med koncertom. Po pričakovanjih, kar ponuja vselej silno zanimivo opazovanje komunikacije Lemmyjevega Rickenbeckerja s tehniki, v premorih med skladbami. Zvok spredaj popolnoma nerazločen, cca. 10m stran od odra, na poziciji iz oči v oči s kanclerjem! Zato sem odšel po strastnem stiskanju z mularijo prednjih vrst, po izvedbi skladbe Metropolis, kateri se seveda niti pol toliko ne obremenjujejo s set listo in izvedbi repertoarja, kot (občasni) nergač moje branže, v prostore bližje mešalni mizi, točilnim pultom in uradnemu “merchandise-u”, kjer je bil Lemmyjev hlipež/hropež naposled odlično slišen. Vrhunec koncerta Motorhead je bila to pot vključitev in izvedba skladbe Over The Top! Oh, ko bi bilo več takšnih reliktnih cvetk tistega večera…
Ni kaj. Kljub mojemu nerganju, je množična poplava oboževalcev skupine, pričarala izjemno energijo v dvorani, divje “banganje” in “mosh pit” prednjih vrst, znova so se ljudje kotalili drug po drugem in delali salte pod odrom. Pogled na pododrje je v trenutku, ko so Motorhead napadli oder z Dr. Rock postal pravo bojišče, na moč podobno tistemu s koncertov Iron Maiden. Lemmy mimogrede, še vedno ni nabrcal Campbella, da preneha v odrski konfekciji nositi trenirke in štunf na glavi! Nemara je Philu s strani Lemmyja pol odpuščenega, zato ker nosi Philov kitarski pas onetani napis “Welsh Wanker”, pa vseeno nekaj več gradnje na karizmi ne bi škodilo, po več kot 20 letih Campbella v postavi Motorhead, definitivno ne. Mikkey Dee ostaja fascinantna žival in Motorhead brez njega si danes človek kar težko predstavlja na odru. Torej koncert Motorhead ne more biti slab, a kot smo družno ugotavljali po koncertu, je lahko le bolj ali manj navdušujoč. To pot je bil manj navdušujoč, kot posledica zgoraj navedenih argumentov. Dokler drži ikonoklastični Lemmy vajeti v svojih rokah, je obisk sleherne turneje Motorhead po vseh post koncertnih izračunih na podlagi vtisov, še vedno absolutna obveza, ki jo priporočam prav vsakemu Zemljanu, ki kaj stavi na svojo splošno izobrazbo. Vsaj enkrat v življenju je vredno izgubiti nedolžnost! Zakaj se torej to ne bi zgodilo ravno na koncertu Motorhead? Gladko in sladko.
Setlista
1. Dr. Rock
2. Stay Clean
3. Be My Baby
4. Killers
5. Metropolis
6. Over The Top
7. One Night Stand
8. I Got Mine
9. In The Name Of Tragedy
10. Solo bobni
11. Sword Of Glory
12. Rosalie
13. Born To Raise Hell
14. Just ‘Cause You Got The Power
15. Going To Brazil
16. Killed By Death
17. Iron Fist
—dodatek—
18. Whorehouse Blues
19. Ace of Spades
20. Overkill
Galerija slik
