The Crane Wife

 Po tem, ko se je folk rockovska baročno začinjena peterica indie poperjev opogumila ter iz sence malih založb usmerila svetlobni znak proti nebu nad velikimi založniki, je prvi velikan, ki je uzrl luč, bila založba Capitol. Tako bi se lahko začel uvod v to, čemur sem s častjo ter senzibilnostjo prisluhnil ter po prvem poslušanju ugotovil, da boste danes slišali bore malo grmenja ter negativne kritike. The Decemberists ter njihov zadnji album pred baje za leto 2009 najavljenim nadaljevanjem, The Crane Wife, preseže vsa pričakovanja že s prvimi akordi ter besedili, ki v presežnih vrednostih obsijejo vaš um in polno zaposlijo ušesa. Tokrat je slaščica ponujena širšim množicam in ne le tistim bolj raziskovalno naravnanim radovednežem, ki pa cenijo manj znane indie izdelke. Kar se tega tiče vam lahko zatrdim, da se The Decemberists, tudi po treh bolj v mistiko za njih premajhnih indie albumih, niso skvarili na neprebavljivi mainstream način. Gre le za prelomen trenutek v the Decemberists zgodovini.

Glavna inspiracija albuma je japonska ljudska pesem, v kateri so v skupek spleteni žerjav (ptič in ne dvigalo za težke tovore, dragi moji), puščica, prelestna ženska ter očiščevalni tok dogodkov. Temu primerno se album že na samem začetku, s skladbo ‘The Crane Wife 3′ odloči nadaljevati natanko tam, kjer je album Picaresque zaključil miselni tok. Osnovno sredstvo je preprosta folk melodija, ki preraste v par decibelov močnejše zveneč konglomerat zvoka, na katerega bi bili lahko ponosni številni rockerji. Uvod me spominja na Counting Crowse, ki bi bili tokrat namesto jadikovanja usmerjeni na cilj pejzažnega slikarstva, ki vas nemara le pretrese pri skupini Neutral Milk Hotel. Gre za genijalnost in občutek, ki ga Meloy in kompanija polnijo s kitaro, klavirjem, nežnim basom in temu primernimi bobni, dodajo pa ksilofon in uvod vam gre zlahka v uho. Nadaljevanje pa je nekoliko bolj epsko ter težje zapopadljivo, če ne zmorete 12 minut prisluhniti eni sami skladbi.

‘The Island’ je triptih podob, ki ga tvorijo ‘Come And See’, ‘The Landlord’s Daughter’ in ‘You’ll Not Feel The Drowning’. Uvod je domala off beat jazzovski. Pa recimo raje da je bolj bluesovsko ohlapen. Pričara se vam podoba fraktalnih prelivov rocka iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Inspiracijsko bi lahko iskali vzvode pri R.E.M. in pri Emerson, Lake & Palmerju. Nabrusijo se bajoneti in flota odpluje v končni obračun. Nit med začetkom in uvodnim diskurzom vabila k poslušanju utripa ‘Come And See’ pa do utopitve zaključnega dela triptiha ne zmoti in prekine dejansko nič. Pred očmi se vam spletejo podobe in v svojem srčnem templju lahko dopolnite manjkajoče dele freske nad vsemi freskami. Gre za upanje, ljubezen, žrtvovanje in smrt.

Prav vojna in ljubezen sta Meloyevi osebni zmagovalki tematskih infuzij čistega pripovedništva. Po finalu prve epske salve nastopi moment R.E.M.-ovske igrivosti lepega dueta med Meloyem in seatlleske sodelovke ter prostočasne The Decemberistke Laure Veirs, ki zveni prepričljivo ter žlahtno polno. Res da je tokrat slišano bolj popovsko lahkotno, a ‘Yankee Bayonet (I Will Be Home Then)’ prekaša marsikateri idiotizem milnato lahkih puhoglavih popovskih izlivov sodobnega popa. Dihotomija vojne in miru, ljubezni in objokovanja, ki vam domala pričara ženico pred hišo, ki se v mislih pogovarja z možem, ki tolče bitke državljanske vojne, obenem pa ne ve, da je to le duh in da je njen dragi v vojni že padel. Upanje in ljubeče hrepenenje do zadnjega.

Singel s plošče, ki je šel ledino orati tudi samostojno, ‘O Valencia!’ Je indie popovski dragulj, ki pa me na nek tragični način niti ne gane tako zelo. Bolj “sede” hammond božanje ter domala funky ritem komada ‘The Perfect Crime’, ki vas z zloveščo natančnostjo premakne v gibanje in poplesovanje na zgodbo o popolnem umoru, zločinu iz strasti, ki pa ni prepustil prostora napakam. Deep Purplovski intermezzi ter seksi bobni se stapljajo z vedno bolj razpoznavnim in absoultno všečnim zvenom Meloyevega vokala. Tako zasvojljivega, da zavohate vonj po smodniku ter grmenju, ki pa ni zvok tega sveta, pa čeprav si za to prizadeva.

Rahlo distorzirane kitare so tokrat dopolnjene z odmevom delaya ter pišu vojnih trobent iz meglenih bregov Peter Panovega domovanja. In z zadržanim dihom čakamo na plimo, ki končno, v refrenu, pljune svoj delež svežega mulja in skal na razdejano obalo podzavesti. ‘Shankill Butchers’ je hommage vsem britanskim baladam o klavcih in morilcih, poleg ‘Summersonga’ pa zveni v svoji harmoničnosti zaspanega karnevalizma bližje temu, kakor so The Decemberists zveneli v preteklosti. S tem, da je ‘Summersong’ nedvomno tisto bolj igrivo in z optimizmom prepojeno šepetanje preteklosti v tokratnem kvadrantu The Decemberist univerzuma.

Epsko nadaljevanje prve skladbe se nato dopolni z uverturama ‘The Crane Wife 1 & 2’ polnil prej nezapolnjenih vrzeli. Je labodji spev prvega poslušanja albuma, Meloy pa prek bobnanja ter zadržanega drhtenja spenja besedo “heart”, srce, vedno znova in znova. Zadržano in resonantno kot sam hudič. Gre za dragulj nad dragulji, ki vam pričara obnovitveno shematiko in medias res momenta, ki se mu niste mogli niti izogniti niti upreti že na samem začetku. In šele nato ste lahko deležni pohvale z velikim finalom, ki ponudi sonce in aromo lahkotnosti – ‘Sons And Daughters’. The Decemberists zazvenijo kot skupina, ki resnično ve kod bo usmerjen naslednji korak, ne bodo pa zadovoljni vse do trenutka, dokler se do velikega finala ne pregrizete tudi vi. In za to imate kar precej razlogov.

Kot rečeno: album še okrepi in izboljša prej slišano v povsem njihovi maniri navdihnjene strasti in besedne bogatosti. Prostovoljnost in gravitacija založniške logike so se stopili v polno enost, The Crane Wife pa vam naniza že znan nabor skladb o nebodigatreba kriminalcih, potepuhih, vojakih, detomorilcih in ljubimcih, ki odplešejo kristalno zveneči ples erotike s plameni podžganega tanga. Strast in intelektualna gonja po več. tango je le prispodoba za to popolno harmonizacijo stimulansov na vse vaše čute, saj lahko pridih zgodovinskega občutite kar na vrhu vašega jezika. Meloy splete kopreno namišljene zgodbe o običajni skupini folk rockerjev, ki pa vam poleg folka postrežejo z bluesom, zloveščo uspavanostjo, rockersko glasnostjo ter progresivno domiselnostjo in epsko razvlečenostjo. Album premore vse in še več – glavno vezivo je meloyevo tekstopistvo, ki vam izrisuje karakterne poteze, ki pripovedujejo zgodbe. Slehernik počne to, kar mu je tuzemsko poslanstvo. Lopovi kradejo, ljubimci ljubijo do svoje prezgodnje tragične smrti, vojaki se bojujejo na planjavah za ogroženimi domovi, da bi, ironično, s krvjo sovragov v dom prinesli ponovno vonj po svobodi ter miru. In The Crane Wife si v tej slikovitosti in glasbenem perfekcionizmu zaslužijo piedestal med največjimi – ob boku z Neutral Milk Hotel, R.E.M., Dylanom in ostalimi pripovedniki per excelence. Navkljub dejstvu, da ni direktne ostrine, je to plošča, ki ji je vedno vredno prisluhniti z obema ušesoma. Mnenje: več kot le zelo za!