Pink Floyd: A Saucerful Of Secrets

0 15

Založba: EMI Records
Datum izida: 29. 6. 1968
Produkcija: Norman Smith
Dolžina album: 39.42 min
Zvrst: Psychadelic Rock/Space Rock/Progressive Rock
Ocena: 8.0/10


“A Saucerful Of Secrets” je drugi studijski album Pink Floyd – brez dvoma prvega imena britanske psihadelično rockovske scene ter enih izmed vodilnih pionirjev na področju porajajočega se progresivnega rocka. Njihov predhodni album “The Piper At The Gates Of Dawn” (1967), danes eden izmed kultnih albumov psihadeličnega ter zgodnjega progresivnega rocka, jih je izstrelil med najopaznejše rock zvezdnike psihadeličnih 60-ih, katerih se je zaradi njihovih znamenitih “vesoljskih” avdio-vizualnih nastopov že praktično od začetkov držala neka posebna avra skupine iz “drugega planeta”. Ves ta medijski pomp, ki je nastal po izidu njihovih prvih singlov ter prvenca, je imel dolgoročne negativne posledice na kitarista, pevca in glavnega pisca glasbe ter besedil Syda Barretta. Slednji se je tedaj začel vse bolj odtujevati od skupine in zapirati v nek popolnoma lasten svet, ki se je pogosto odražal v njegovem prekomernem uživanju psihokativnih substanc z LSD na čelu. Slednje je bilo združeno še z njegovo siceršnjo nagnjenostjo k shizofreniji in bogato domišljijo, kar je imelo za njegovo glasbeno kariero pogubne posledice. “A Saucefrul Of Secrets” je bil njegov poslednji album s Pink Floyd in se ga kot takega, tako kot njegovega predhodnika, drži nek specifičen misticizem, ki je povezan z likom in delom tega nesrečnega glasbenika za katerega se mnogi strinjajo, da je bil eden največjih, če ne največji nebrušeni talent v zgodovini rock glasbe.

Barrettovo mentalno stanje se je iz dneva v dan samo še slabšalo. Pogosto je med nastopi igral kar nekaj v tri dni in kar je bilo popolnoma izven konteksta izvedbe, čez celotno izvedbo uglaševal kitaro ali preprosto zrl nekam v prazno ne, da bi odprl usta ali se dotaknil strun. Njegovo obnašanje, tako na odru kot izven, je za ostale člane skupine postajala prava nočna mora. Vendar so ga prvotno še vedno želeli na vsak način zadržati, saj so se bali, da bi z njegovim odhodom izgubili svojo zvočno in lirično identiteto. Če že ni bil sposoben nastopati v živo so želeli v studiu ohraniti vsaj njegovo unikatno poezijo, vokal in kitaro. Zato so v skupino privedli Davida Gilmourja, starega znanca skupine in Sydovega srednješolskega prijatelja, kateri je imel tedaj dokaj podoben način igranja kitare kot Barrett in kateri je bil prvotno zamišljen kot Sydova zamenjava na kitari in vokalu med njihovimi koncertnimi nastopi. Petčlanska zasedba Pink Floyd pa žal ni dolgo zdržala saj Syd, po peščici skupnih kompozicij, ki se večinoma nahajajo na tem albumu, tudi v studiu ni bil več pri stvari in je dokončno “odplaval” v svoj svet. Njegova zadnja izdana skladba, katero je napisal kot član skupine, je bila “Vegetable Man”, katero zaradi pretiranega liričnega avtobiografskega značaja ostali člani niso uvrstili na album. Za številne privržence je bil Sydov odhod tragedija brez primere in slednji so že šteli dneve do zatona skupine, vendar se je Gilmour na koncu izkazal za precej več kot zgolj Sydovo zamenjavo na kitari in vokalu. S svojim specifičnim vokalom in načinom igranja kitare, zlasti z njegovimi znameniti razvlečenimi “jokajočimi” solažami, je hitro postal eden izmed nosilnih stebrov skupine ter se sčasoma uveljavil kot enakovreden partner njegovemu kasnejšemu velikemu “prijatelju”, basistu in pevcu Rogerju Watersu, pri pisanju glasbe.

Z izjemo zaključne “Jugband Blues”, edine Barrettove samostojne kompozicije na albumu, si na vseh ostalih delih glavne vokale delijo Waters, Gilmour in klaviaturist Rick Wright. Za slednjega je bil ta album edini v njihovi zgodovini na katerem je dominiral v vlogi pevca, saj je na njem pel kar na štirih kompozicijah. Omenjeni trije veljaki so si delili tudi vloge osrednjih piscev njihove glasbe. Medtem, ko so Watersu, kateri se je uveljavil kot osrednji pisec besedil, že takrat bolj ležale zahtevnejše, pogosto družbeno kritične lirične tematike, sta se Gilmour in Wright lotevala bolj enostavnih besedil. Kar se njegove zvočne podobe tiče sodi ta album med ene izmed njihovih najbolj eksperimentalnih (in to ne samo iz psihadeličnega obdobja) saj je na njem moč zaslediti številne avantgardne zvoke; od nenavadne uporabe tolkal, posebnih kitarskih efektov do šumenja oscilatorjev. Kompozicije so primerno usklajene; med vsako daljšo eksperimentalno in kompleksno stvaritev, katere pogosto vsebujejo avantgardne zvoke pride po eno krajše, kompozicijsko manj zahtevno delo, ki vsebuje bolj enostavno strukturo in razmeroma dostopno melodijo. Čeprav besedila niso vsebovala znanstveno-fantastičnih referenc je vzdušje nekaterih kompozicij precej ezoterično in hipnotično. Slednje lahko kaj hitro poslušalca ponesejo v stanje zamaknjenosti. Nekateri mediji so prav po zaslugi tega albuma, zlasti kompozicije “Set The Controls For The Heart Of The Sun”, kmalu po njegovem izidu iznašli izraz space rock, ki se je kasneje uveljavil za vse skupine, ki so v svoje stvaritve vključevale daljše inštrumentalne jame, nenavadne, avantgardne zvoke in živopisano paleto klaviatur ter tako ustvarjala vzdušje vesoljskega popotovanja.

Potovanje proti “oddaljenim galaksijam” se začne z “Let There Be More Light” na katerem se v vlogi pevcev izmenjajo Wright, Waters in Gilmour. Kompozicijo na skrivnosten način uvede drdrajoča linija Watersovega basa v katero iz začetne oddaljenosti na mogočen način v ospredje vpade doneča plast Wrightovih orgel, čemur sledi ritmično stopnjevanje. Wright v tem trenutku nastopi v vlogi prvega vokalista medtem, ko Waters s svojimi vreščanji opravlja vlogo spremljevalnega pevca. Večglasne vokalne harmonije v kombinaciji z obskurnimi zvoki, orglami in kitarskim rifom ustvarjajo precej mračno vzdušje. Na koncu zadnje sekcije znotraj kompozicije Gilmour vnese še svojo prvo solažo kot novopečeni član Pink Floyd. Slednja je porinjena skozi distorzirane efekte. Watersovo besedilo je sarkastična prispodoba psihadelične glasbene scene 60-ih in skupine kot osrednjih britanskih ikon tega glasbenega obdobja.

“Remember a Day”, umirjena psihadelična balada z elementi folka, kjer se v vlogi glavnega pevca izkaže Rick Wright, je položena na lepo melodijo, ki jo ustvarjajo mehki aranžmaji na klavirju, melodičen bas in solidne pasaže na slide kitari, katere je opravil nihče drug kot Syd. Slednji zaigra tudi krajšo solažo. Vmes so stalno prisotni obskurni zvoki, ki še povečujejo njeno psihadelično vzdušje. Tako vzdušje kot besedilo odražata neko idilično podobo otroške nedolžnosti, kar je bilo sicer precej značilno za večino Barrettovih stvaritev. Preprosta in prijetna skladba, ki poseduje dober kontrast glede na siceršnjo temačno ozračje, ki prevladuje na albumu.

“Set The Controls For The Heart Of The Sun” je daljša, močno eksperimentalna stvaritev, ki si je čez leta prislužila kultni status kot eden prvih primerov t.i. space rocka in katero so od vseh del na tem albumu najdlje in največkrat izvajali na koncertih. Na njej prevladuje precej obskurno, temačno vzdušje s številnimi psihadeličnimi efekti, predvsem na Masonovih tolkalih ter bobnih. Skozi njen potek se ponavlja hipnotičen Gilmourjev kitarski rif, kateri posredno s psihadeličnimi zvoki klaviatur in cimbal ustvarja izrazito orientalsko vzdušje, kakršno je bilo na splošno priljubljeno v psihadeličnem rocku. Šepetajoči vokali še povečujejo skrivnostno vzdušje kompozicije. Skladba je znamenita tudi po tem, da velja za edino, ki hkrati vsebuje tako Barrettov kot Gilmourjev prispevek, čeprav na njej nista istočasno sodelovala. Gilmour je namreč po Barrettovem odhodu na novo odigral kitarske linije ter jih posnel čez Sydove. Če je bil to njihov glavni namen ali ne, so Pink Floyd na tej stvaritvi uspeli ustvariti pravo vzdušje vesoljskega poleta v neznano.

Zabavni “Corporal Clegg” lahko označim za lep primerek starega dobre britanskega črnega humorja ter Watersov prvi lirični prispevek na področju vojne tematike s katero je postal popolnoma obseden v svojih zadnjih letih s skupino. Skladba spada med eno izmed njihovih sicer zelo redkih komičnih del, čeprav tudi ta vsebuje neprikrit kanček mračnega sarkazma na vojne strahote in njihove družbene posledice. Vlogo glavnega pevca in kitarista tokrat odlično opravi Gilmour, ki se je preizkusil tudi na tradicionalnemu klovnovskemu inštrumentu – kazooju prek katerega izvablja izjemno šegave zvoke. Slednji spominjajo na igranje pihalne godbe, ki ponavadi spremlja vojaške koračnice. Izvrstna psihadelična melodija na klaviaturah ter vah-vah efekt na kitari v burkaško naravo kompozicije uspešno vnašata subtilni kontrast. V njenem izteku je moč slišati tudi zvoke nečesa, kar spominja na vojaško vadbo. Skladba v nekaterih verzih vsebuje tudi Masonov vokalni prispevek. Watersovo sarkastično besedilo pripoveduje zgodbo o senilnem vojaku z leseno nogo, kateri še vedno fantazira o nekdanjih slavnih bitkah ter njegovi z alkoholom zasvojeni ženi.

Naslovna inštrumental “A Saucerful Of Secrets”, ki je z več kot enajstimi minutami najdaljše in najkompleksnejše delo na albumu je razdeljeno na več sekcij. Ta stvaritev je prava inkarnacija zgodnjega avantgardnega eksperimentalizma v rock glasbi s številnimi čudaškimi zvoki, predvsem nenavadno rabo tolkal ter disonantnimi efekti na klaviaturah. Tu je moč občutiti tudi vpliv Franka Zappe na tedanjo psihadelično sceno. Uvodna sekcija se odpre z Masonovim delom cimbal in srhljivim vzdušjem klaviaturskih efektov. Ko je tega konec sledi sekcija, kjer srhljivo vzdušje narekujejo bobni in vmesne čudaške pasaže na klavirju z obširno rabo norih efektov. To zamenja nekoliko bolj “prisebna” vendar srhljiva sekcija na kateri prevladuje dramatičen zvok cerkvenih orgel. Ko se v zvok slednjih vpletejo še “angelske” zborovske harmonije ter melotron vzdušje postane izjemno veličastno. S tem nastopi vrhunec in zaključek kompozicije. Po Watersovih besedah naj bi ta kompozicija poskušala ustvariti vzdušje bitke, kar se ji po mojem kar dobro posreči. Osebno me zaradi tega srhljivega vzdušja, zvoka melotrona in uspešne emulacije zvokov vojnih strahot nekoliko spominja na King Crimson klasiko “Devil’s Traingle” z “In The Wake Of Poseidon” (1970), čeprav je slednja še precej mračnejša.

“See-Saw” je še ena precej umirjena in romantična Wrightova kompozicija, kjer se slednji ponovno postavi v vlogo glavnega pevca. Wright se tu ne izkaže samo kot zelo soliden pevec temveč kot ustvarjalec nadvse okusnih in melodičnih simfoničnih aranžmajev. V njegovem naboru klaviatur se skladno ves čas lepo izmenjujejo tenkočutne plasti orgel, klavirja, melotrona in vibrafona. Dodatne vokalne harmonije so izvrstne in v kombinaciji s simfoničnimi aranžmaji ter kitaro ustvarjajo nepozabno romantično vzdušje. Po strukturi je ta izvrstna kompozicija precej podobna “Remember a Day”, čeprav je njeno vzdušje opazno temačnejše.

Za njegov zaključek se na albumu nahaja še izjemno simbolistični in nenavadno strukturirani “Jugband Blues”, ki je na nek način Sydova poslovilna skladba ter njegova edina samostojna stvaritev na njem. V osnovi gre za psihadelični folk rock, precej podoben nekaterim stvaritvam z njihovega prvenca. Sydov vokal odraža popolno čustveno resigniranost in odsotnost. Vmes igra preprosto melodijo na akustični kitari. Duhovite pihalne aranžmaje na tubi in trombonu sta izvedla kar Waters in Wright. V zaključku, po prekinitvi, se še za en verz oglasita Sydov vokal in akustična kitara. Žalostno slovo, katerega odražajo tudi nekateri izjemno osebni verzi v katerih izraža svojo odtujitev od skupine in “normalne” družbe na splošno.

“A Saucerful Of Secrets”, edini album v zgodovini skupine, katerega je posnelo pet članov, je bil eden prvih progresivno rockovskih albumov in kot tak spada med klasike 60-ih, čeprav ga osebno ne bi uvrstil med njihove najboljše izdelke. Ta album je bil sicer odličen primerek njihove prehodne, eksperimentalne faze, ki jo je povzročil Sydov odhod in ko so poskušali na novo definirati svoj zvok z vnosom številnih avantgardnih zvokov, psihadelično obarvanih simfoničnih aranžmajev in ostalih zvočnih čudaštev vendar v primerjavi s kasnejšimi, veliko bolj subtilnimi albumi, kateri so jih zapisali med nesmrtne, zveni precej obskurno, da ne rečem “pobalinsko”. Čeprav sem ljubitelj določenih vrst avantgardnih oblik progresivnega rocka z Zappo na čelu menim, da se Pink Floyd z uporabo tovrstnih elementov nikoli niso uspeli izraziti svojih potencialov na takšen način kot so jih kasneje, ko so svojo obliko psihadelike in space rocka še nadgradili in sofisticirali z uporabo simfonike in bolj strukturiranih del med katerimi je potekala neka rdeča nit. Kljub njegovi nesporni inovativnosti na področju progresivnega rocka bi ga težko označil za mojstrovino skupine, je pa nesporno eden najpomembnejših albumov tistega časa, ki je publiki prvič predstavil glasbeni talent Davida Gilmourja. V domači Veliki Britaniji je bil prodajno dokaj uspešen medtem, ko je v ZDA doživel precejšen polom saj velja za njihovi edini album, ki se ni uvrstil na ameriško lestvico stotih najbolj poslušanih albumov. Pink Floyd so s tem albumom začeli iskati novo zvokovno usmeritev in poskušali zakrpati posledice, katere je povzročilo slovo njihovega tragičnega, nesojenega glasbenega genija, kateri se je po svojem odhodu za kratek čas preusmeril v samostojno kariero. Medtem, ko je Sydova solo kariera po dveh izdajah doživela nagel zaton in je slednji zapadel v popolno obskurnost, so se Pink Floyd z vsakim naslednjim albumom izboljševali v vlogi piscev daljših, veličastnih kompozicij in pri razvijanju svojega lastnega, na daleč prepoznavnega zvoka, ki jih je za vedno zapisal med največje legende rock glasbe.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Let there be more light (5:38)
2. Remember a day (4:33)
3. Set the controls for the heart of the sun (5:28)
4. Corporal Clegg (4:12)
5. A saucerful of secrets (11:57)
6. See-saw (4:36)
7. Jugband blues (2:59)

Zasedba:
Syd Barrett – vokal, kitara
David Gilmour – vokal, kitara, kazoo
Roger Waters – vokal, bas kitara
Richard Wright – vokal, orgle, klavir, melotron, vibrafon
Nick Mason – bobni, tolkala

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki