Mož, mit in legenda – Udo Dirkschneider pregazil Brno (2016)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 59

“Ta koncert zasedbe Dirkschneider je bil v sklopu »Back to the Roots« turneje namreč edini potrjen na tleh Češke Republike. Bil pa je poseben še po nečem drugem. Prav ta koncert je namreč zasedba izbrala za snemanje, saj kani v prihodnjem letu izdati koncertni DVD.”

Datum: sobota, 09.12.2016
Lokacija: Brno / Hala Vodova / Češka Republika


Za vse vas, ki ne sledite novim dogodivščinam v svetu stare šole metala, naj uvodoma razdrem zgodbo, ki se nahaja za besedo Dirkschneider. To ni nihče drug, kot nekdanje prvo grlo tevtonskih nemških metal »drvarjev« Accept, Udo Dirkschneider, ki je ob koncu osemdesetih, pod prodajno franšizo U.D.O., krenil na uspešno samostojno kariero. Ker je Udo v novih časih skrbno presodil, da lahko od otopele in vsega polne ter site publike iztisne še kak dodatni novec, je povlekel potezo, da zasedbo U.D.O. začasno preimenuje v Dirkschneider. Na tak način si je zagotovil licenco, da lahko izvaja na vseh koncertih v 100% izkupičku le klasike, ki so nastale v času njegovega bivanja pri Accept. Še več. Njegov vokal mu izvrstno služi tudi na zrela leta glasbenega službovanja in marsikdo bi ga zato raje videl peti pri Accept. Vendar je mož prebrisano ugovotovil, da lahko z izvajanjem Accept glasbe zasluži sam neprimerno več denarja, kot pa če bi moral tega deliti v kompaniji z nekdanjimi Accept tovariši. Poteza se je izkazala, kot pravi zadetek sedmice na loteriji. Udo je s tovarišijo še v letošnji pomladi v celoti razprodal prvo turnejo, iz katere izvira tudi nedavna izdani dvojni koncertni CD »Live – Back to the Roots«, posnet v nemškem Memmingenu, dne 02.04.2016. Sledili so nastopi na vidnejših prizoriščih poletnih evropskih festivalov. In ker se je povpraševanje nadaljevalo, so se Dirkshneider odločili, da podaljšajo »svoj obstoj« še za eno turnejo. U.D.O. lahko namreč postanejo znova Dirkschneider v slehernem trenutku kariere (in obratno). Torej napovedi, da je to zadnja turneja, na kateri bo zasedba v celoti, zadnjič in nikoli več izvajala v živo Accept material, ne gre jemati za edino sveto resnico. Čez nekaj let se lahko ta zgodba znova v celoti ponovi. Le Udo mora dati za to zeleno luč.

Po lanskoletnem RockLineovem obisku koncerta Judas Priest sredi decembra v Brnu, je postala misel na tradicionalno obnovo tovrstnih veselo-decembrskih epopej v smeri Češke Republike, več kot le greha vredna. Nasploh, če je za ogrevanje v to dejanje vskočil predhodni obisk Prage sredi sepetembra letos, ko so tam nastopili eni izmed utemeljiteljev pojma progresivni rock, edinstveni King Crimson. No na veliko veselje, se je tudi ob koncu leta 2016 ponudila lepa priložnost za kombiniranje dobre doze prvinskega metal šusa ter raziskovanja občega sveta Češke Repubike.

V uverturo nekajdnevnega pohajkovanje po češki Moravski se je RockLineov dvojec brez krmarja nekje ob pol sedmi uri zvečer utaboril na verjetno celo najpomembnejšem dejanju celotnega potepanja po Brnu. Na ogrevalni rundi pravega točenega piva (znamke »Polička« – pridelujejo ga v kraju Poličce) in sicer v neposredni bližini športnega centra v Brnu, kjer se med drugim nahaja tudi košarkaška športna dvorana Hala Vodova, v kateri je bil napovedan koncert zasedb Dirkschenider ter ameriških veteranov speed heavy in thrash metala Vicious Rumors, ki so ob tej priložnosti nastopili v vlogi posebnih gostov.

Vse okolišne ulice v predelu Brna imenovanem Kralevo Pole, so bile zabite z vozili in parkirišče je bilo treba poiskati v študentski četrti, oddaljeno kakšnih petnajst minut hoda do dvorane. Ulice so oživele, z vseh strani je bilo mogoče čutiti obče rajanje razpoloženih množic češkega življa, ki je tega dne z vseh koncev Češke Republike drlo na prizorišče. Ko sva v neposredni bližini hale iskala »prave koordinate« na katerih se nahaja destinacija koncerta, so vsi navdušeno obelodanjali, da gredo tudi oni gledat »Udo koncert«. Ta koncert zasedbe Dirkschneider je bil v sklopu »Back to the Roots« turneje namreč edini potrjen na tleh Češke Republike. Bil pa je poseben še po nečem drugem. Prav ta koncert je namreč zasedba izbrala za snemanje, saj kani v prihodnjem letu izdati koncertni DVD.

Že pred nastopom legendarnih Vicious Rumors je bilo mogoče skleniti, da je dvorana bila tega večera pravzaprav razprodana. Ljudi se je trlo v parterju in tribunah, na pivo si čakal tudi po pol ure v sklenjeni vrsti. Četrt preko osme zvečer je odbilo in dvorana se je prvikrat zatemnila, ko so jo preplavili zvoki nasnetega uvoda, ki so nas zapeljali k nastopu Vicious Rumors. Z uvodnim presenečenjem. Zavoljo dejstva, da so stali na odru vsega štirje ljudje. Podrobnosti zakaj je bilo temu tako ne znam razkriti, je pa skupina vsa leta delovanja nastopala praviloma kot kvintet. Vsaj zadnjih 15. let, kolikor jo na odru spremljam tudi sam. Kakorkoli, bend, ki mu poveljuje neuničljivi Geoff Thorpe ter mu že vso večnost dela družbo kremeniti in nerazdružljivi tovariš na bobnih, izvrstni Larry Howe, je vskočil na oder v polnem razkoraku in razmahu. Drugega ti ne preostane, v kolikor rokuješ z glasbenim poslom strogo profesionano. Uvodoma so se fantje še »tipali«, delovali so nemirno. Thorpe se je nekajkrat sprehodil od Marshalla do pedal boarda, prav tako se je naš Tilen Hudrap na bas kitari v začetnem delu večkrat premikal z leve na desno. Pogledi »kontrole« so švigali med glasbeniki, ki so še iskali pravi občutek. A so rutina in izkušnje stvari polagoma postavile na pravo mesto. Bend je skozi serijo klasik svoje kariere, med katerimi niso izostale seveda Digital Dictator, Lady Took A Chance in Soldiers of the Night, priredil izvrstno predstavo, izkušeni Thorpe pa je enkrat več prepričal, da je mož skvašen iz nerjaveče jeklenega testa, saj je moral sam pokrivati ogromno zvočnega prostora. Tako v mastnih, a naostreno našpičenih kitarskih frazah, kot med soliranjem, ko je delovalo rožljanje basovskih linij neverjetno suverenega mladca Tilena Hudrapa, ob predhodnih bobnarskih ekspanzijah Larryja Hoewa, še kako pomembno polnilo. Med nastopom je skupina s skladbo Circle of Secrets predstavila tudi sveže izdani studijski album »Concussion Protocol« (2016). Vicious Rumors so dokaj mirno odzivanje publike v nabiti dvorani predramili ob napovedi, da bodo eno izmed točk posneli za objavo na svojem You Tube kanalu. Časi so takšni, da je publiko vse teže zanimirati, zato se je treba posluževati na nastopih vseh mogočih trikov. Ta je nedvomno vžgal. Nastop skupine je bil vsekakor na moč suveren, bend je brez večjih minusev prebrodil skušnjavo, da mora nastopati kot kvartet. Občasno je zmotila le pojava novega vokalista Nicka Hollemana, ki je sicer izvedel svoje točke izvrstno, to je brez težav in z vso močjo suvereno pariral tudi najvišjim vokalnim legam, a se je ob vsem tem njegova prosta roka, to je tista s katero ni držal mikrofona, večkrat znašla v njegovem lasišču, kot kjerkoli drugje. Nemara ne bi škodovalo, da ga Thorpe ob priložnosti »vzame v roke« in mu razloži, da skrb za zunanji videz, ne sodi v koncertni repertoar, še posebej ne, ko govorimo o starošolskem ameriškem metalu edinstvene Vicious Rumors recepture. Jasno je, da se je v nastopu zaradi manjka enega člana čutila rezerva, pa vseeno. Penetrativni in edinstveni kitarski riffi, so v režiji ene najstarejših še delujočih klasičnih ameriških metal zasedb na planetu (za razvoj Bay Aree scene pravzaprav ene najpomembnejših), več kot potešili tudi najbolj zahtevne poslušalce. Verjamem, da bodo Vicious Rumors že v sklopu prihodnje izdaje Bang Your Head!!! festivala, razrušili oder v formatu peklenskega kvinteta.

V dve uri in dvaindvajet točk klasičnega Accept materiala pa so nas popeljali v nadaljevanju Dirkschhneider. V ta namen so Udo in tovarišija do poslednje nianse »pokopirali« režijo (scenografijo in domala kostumografijo) odrskih predstav Accept, tako v njihovih zlatih časih, kot tudi danes. Postavljanja v prvo frontno linijo obeh kitaristov, Udovega nerazdružljivega pajdaša Fittyja Weinholda na bas kitari, Uda samega. Vse. Gibanje, tekanje po odru, grimase koketiranja s publiko. Samo izkoriščanje odra torej. Dirkschneider delujejo na odru kot vkopani bataljon sredi prve svetovne vojne, pripravljen na veliko ofenzivo. Bend je peklensko uglašen in kiksev pravzaprav ni zaznati. Vsa konstrukcija skladb oziroma njihova eksekucija stremi na vratolomni bobnarski utrdbi Udovega sina Svena Dirkschneiderja. Ker jabolko navadno ne pade daleč od drevesa, deluje Sven  na odru (milo povedano), kot pomanjšana in seveda znatno pomlajena »baby face« različica Uda osebno.

Vsi so seveda tega večera čakali na nastop Dirkschneider. Dvorana se je nabila do zadnjega kotička, v njej se je gnetlo dobrih 7000 glav, ki so se vseskozi burno odzivale na odrska dejanja skupine. Ne glede na to od kod si opazoval koncert, je ljudem “bliskalo na polno” v glavah. Prednji parter je bil neznosno nabit, tribune polne, da si moral sedeti na stopnicah. Vsekakor pa so Čehi veliki veseljaki in zato nikakor ni čudilo, da se je tega večera v želodce prelila enormna količina piva, kar je rezultiralo v kopici opitih in opotekajočih glav, ki so iskale prave orientacijske točke v prostoru. Zabavni razgledi torej.

Gremo nazaj na oder. Legendani striček Udo ohranja izvrstno vokano formo. Od prvega do zadnjega dejanja se je držal v izvrstni vokalni izvedbi. Niti za trenutek se ni čutilo, da bi mu katera izmed skladb v vokalni izvedbi povzročala preglavice. Visoko kričav, ravno prav nergav in siten. K temu doda še kakšen mrki pogled izstreljen izpod čela in karizma je rojena. Ljudje so mu jedli iz rok. Kot že omenjeno, je bend demonstriral izredno uigranost, kar je veljalo tudi za vokalne harmonije, ki jih je bilo sicer manj, pa vseeno, kjer so se pojavile so zvenele neverjetno ubrano. Nekaj časa so nam Dirkschneider odžrli s tistimi obveznimi solažami na kitarah, ki so vpete v razvlečenih različicah skladb Princess  of the Dawn ter Metal Heart, ki ne prinašajo prav nobenih pozornosti vrednih posebnosti.  Sicer pa izvrstna set lista. Med njimi tudi nekaj skladb, ki jih Accept zlasti po letu 2009 še niso igrali na svojih sicer zelo pogostih koncertnih turnejah. Takšna je bila (edina nekoliko bolj umirjena) Winter Dreams, pa nadalje Flash Rockin’ Man, Screaming For A Love-Bite, Head Over Heels, Wrong Or Right in zaključni križanec rock’n’rolla ter metala, izvrstni Burning, ki je za to priložnost prav tako doživel nekoliko podaljšano različico.

Dve uri fenomenalnega druženja z zapuščino velikih Accept v režiji Uda Dirkschneiderja ter kompanije. Kdor pogreša v današnjih časih Uda na vodilnem vokalnem položaju pri Accept, je prišel zagotovo na svoj račun. Nič manj niti vsak (vsaj povprečni) ljubitelj Accept ter ljubitelj dognanj evropskega klasičnega metala. Kot veleva naslov koncertnega albuma. Vrnitev »nazaj h koreninam«. K prabistvu metala. Več o vsem tem nepozabnem in edinstvenem večeru v Brnu, pa bo seveda obelodanil prihajajoči DVD.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


DIRKSCHNEIDER:
1. Intro
2. Starlight
3. Living For Tonite
4. Flash Rockin’ Man
5. London Leatherboys
6. Midnight Mover
7. Breaker
8. Head Over Heels
9. Neon Night
10. Princess Of The Dawn
11. Winterdreams
12. Restless And Wild
13. Son Of A Bitch
14. Up To The Limit
15. Wrong Is Right
16. Midnight Highway
17. Screaming For A Love-Bite
18. Monsterman
19. T.V. War
20. Losers And Winners
—dodatek—
21. Metal Heart
22. I m A Rebel
23. Fast As A Shark
24. Balls To The Wall
25. Burning
26. Outro

VICIOUS RUMORS:
1. Immortal
2. Digital Dictator
3. Down to the Temple
4. Hellraiser
5. Lady Took a Chance
6. Abandoned
7. Circle of Secrets
8. Soldiers of the Night
9. Don’t Wait for Me

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X