Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Boćarski dom / Zagreb / Hrvaška
Datum koncerta: 15.02.2012
Število obiskovalcev: 2500
Cena karte: 270,00HRK (stojišča) / 290,00HRK (sedišča)
Christopher Anton Rea, vsem (skrajšano) znani Chris Rea, eden najbolj cenjenih, priljubljenih in najuspešnejših angleških kantavtorjev, ki ga okarakterizira zlasti njegov prepoznavno brundajoč, okajeno hrapav, srednje do nižje intoniran vokal, s katerim tako prijetno boža sleherna ušesa ter prepoznavni način igranja kitare z močno oporo na iztočnicah blues glasbe, kjer ne gre pogrešati izdatnega vpletanja “slide” kitare, se je vtisnil poslušalcem rotacije radiu prijaznih skladbic s pedigrejem “zimzelena” zlasti z nekaterimi velikimi hiti, ki jih je nanizal že potem, ko je zlasti na Britanskem otočju in stari evropski celini že dosegel status splošno znanega in obče cenjenega izvajalca. No, ko pa je pripeljal na lestvice svojo “The Road to Hell (Part 2)”, ni bilo več vprašanja, da sodi Rea v ligo največjih svetovnih izvajalcev. V karieri je prodal preko 30 milijonov albumov.
Dne 05.09.2011, je izšel novi studijski album Chrisa Rea-e z naslovom “The Santo Spirito Blues”. In to ga je pognalo na novo koncertno turnejo. Vendar pa se na njej ni ustavil v Ljubljani, kot pred dvema letoma, pač pa nekoliko južneje, točneje v hrvaški prestolnici Zagrebu, kjer je do zadnjega kotička napolnil dvorano Boćarski dom (tu sicer prirejajo tekmovanja v balinanju), ki je bila razdeljena v sekciji “stojišča” in “sedišča”. Na oko je moralo ždeti tega večera v dvorani kakih 3000 navdušencev Chrisa Rea-e.
Nova turneja je bila torej namenjena promociji novega studijskega materiala, ki ga je Chris ustvaril po več kot 10. letih premora. Če se pomudimo še malo pri posebnostih nove izdaje “The Santo Spirito Blues”, obsega nova izdaja v svoji razširjeni varieteti kar tri CDje in dva DVDja, širše imenovana kot “The Santo Spirito Project”. Ta vključuje torej popolnoma nov studijski album “The Santo Spirito Blues” in dva filma. Avtor glasbe in scenarija za filma je seveda Chris Rea, ki je hkrati tudi njun režiser. Prvi film predstavlja surova in brutalno iskrena kronika o bikoborbah, ob spremljavi neo klasične in španske “ciganske” glasbe, drugi film pa prikazuje moža v Firencah, ki išče bit svoje življenjske resnice, na življenjski poti, na kakršni si niti ni želel, ali si predstavljal, da se bo kdaj na njej znašel.
Tako se je odprl tudi uvodni del. Počasno stopnjevanje vzdušja s projekcijami iz filma, dokler te preliv igre barv svetlobe v sozvočju z melodijo in hipnotičnim učinkom ne položi v nek paralelni svet in se ob znanih kulisah s figurami kitar pojavi na odru sekstet z vodjo Chrisem ter ureže skladbo The Last Open Road iz novega albuma “The Santo Spirito Blues”. Vendar pa se Chris s kompanijo ni pretirano zadrževal na izvedbi skladb nove plošče. Kaj hitro je popeljal prisotne še globlje k poanti svojega glasbenega značaja, ko nas je začaral zlasti z mešanico največjih uspešnic in sladostrastij svoje kolosalne izdaje 11CDjev iz leta 2005, imenovane “Blue Guitars”.
Chris Rea s pretanjenimi glasbeniki seksteta, ki ga sestavljajo za “The Santo Spirito Blues” turnejo Anto Drennan na kitari, Sylvin Marc na bas kitari, klaviaturista Max Middleton in Neil Drinkwater ter bobnar Kirt Rust, ta se je ustaljeni spremljevalni ekipi Chrisa priključil tik pred turnejo, so to pot pripravili še močnejšo koncertno izkušnjo kot pred dvema letoma v Ljubljani.
Zasedba je pravi “strup” ob koncertnem izkustvu. Od prve do zadnje sekunde ure in tričetrt dolgega nastopa je držala občinstvo v čvrstem, sladkem omamno hipnotičnem primežu, dodanega preliva zaščitne grenčice blues pregrehe. Publika je vzdrhtela iz sladkega dramila pravzaprav vsakič šele ob Chrisovih gestikulacijah podžiganja z odra, med koncertom. Trenutki, kjer je prihajala do značaja Chriseva edinstvena interpretacija senzualne zgibanke možatosti, kljubovalnosti, pa tudi bridke bolečine in otožnosti, ob popotovanju v samo “prabistvo” umetniškega značaja glasbenika, kot je to v skladbah Easy Rider (z enkratno komunikacijo surovega Delta Mississipi blues slide značaja, ki ga mojstrsko kril v ozadju Drennan), do Somewhere Between Highway 61 & 49 (naveza obeh kitaristov znova polno učinkuje!), pa v začetnem delu z Work Gang ter Where The Blues Come From, je ob izredni retoriki solističnih improvizacij slide kitare, tešila zlasti moški del občinstva. Te robate, neposredne točke bluesovske pristnosti, pa so v repertoarju razbremenjevale hitovske Josephine (v začetnem delu), pa na sredini Julia, Stony Road, proti koncu Stainsby Girls, The Road To Hell (pt II), stopnjevito trkanje na ženska srca, pa je doseglo svoj vrhunec večera zlasti v zaključni veliki triadi, z občutnim pop elementom zasoljenih, uspešnic On The Beach, Let`s Dance in It`s All Gone. Mož zna. Zna združiti prisotnost iskrene strasti ljubezni do glasbe s talentom trubadurske žilice pihanja na dušo ženskemu spolu. In to je njegova pot do uspeha. Mnogo je bilo nostalgije tega večera. Mnogo spominov na mirne dni osemdesetih, ko je bil svet še mlad in nedolžen. Slike spominov, ki jih duša ne izbriše in se rodijo ob takšnih trenutkih vselej znova in znova.
Sekstet je izjemno uigran. Zvok v dvorani od prve do zadnje sekunde odličen, na nekaj točkah se je Chrisovih solaž v nizkih tonih slabše slišalo, vendar to ni skalilo splošnega občutja popolnosti, ki ga je pričarala Rea z ekipo, ki ga njegov žameten, topel in neskončno zapeljiv vokal niti za hip ni pustil na cedilu (v tem oziru se Rea uvršča ob bok visoke dobičkonosnosti “zlatih” vokalov tipa Knopfler in Gilmour). To izkustvo je vžigalo mnogo bolj intenzivno, saj je šlo to pot za posebej intimno atmosfero, za katero se lahko zahvalimo samemu ambientu, napolnjenem do zadnjega kotička z zvesto publiko, brez slehernega občutka arenskih razsežnosti (tribun ni bilo). Izbrana lokacija se je namreč izkazala za izredno primerno ob organizaciji tipov koncerta Chrisa Rea-e. Tu bi brez težav lahko v prihodnje nastopili tudi podobni korenjaki tipa Joe Bonamassa, Jeff Beck, Jack Bruce, Peter Frampton, ali (skoraj se mi je zareklo) Gary Moore (naj počiva v miru), ko tudi novo formirani superskupini Chickenfoot ali/in Black Country Communion,…
Koncert Chrisa Rea? Magija prvovrstne ušesne masaže, ki ne pozna drugega recepta, kot popolne predaje ezoteriki glasa, stasa in sentimenta retro blues retorike prelite z blago čačko popovskega lepotičenja.
footgrafije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1. The Last Open Road 2. Work Gang 3. Where the Blues Come From 4. Josephine 5. Easy Rider 6.`Til the Morning Sun Shines on My Love and Me 7. Looking for the Summer 8. Julia 9. Stony Road 10. Come So Far, Yet Still So Far to Go 11. Somewhere Between Highway 61 & 49 12. Stainsby Girls 13. The Road to Hell (Part 1) 14. The Road to Hell (Part 2) —dodatek— 15. On the Beach 16. Let`s Dance 17. It`s All Gone —nasneti izhod— 18. Santo Spirito Blues – The Films (izvleček)
Galerija slik
