Nazareth : Tattooed On My Brain

0 129

“Stari prdci, ki poslušamo Nazareth in smo naredili po odhodu McCaffertyja čez skupino križ, smo se torej najedli zarečenega kruha. »Tattooed On My Brain« vrača skupini vzravnano rock’n’roll pozo pravega erektivnega žara. Bend se na njem predstavlja z idejno svežino ter novo najdeno kemijo. Album je spravljen skupaj tako, kot ga spravijo skupaj le Nazareth. In to (zapišem mirne vesti) brez Dana McCaffertyja v postavi.”

Založba: Frontiers Records
Datum izida: 12.10.2018
Produkcija: Yann Rouiller
Dolžina albuma: 51:51
Ocena: 9.0 / 10


Človek bi rekel, da je z Nazareth konec, potem, ko jih je moral pred časom zaradi zdravstvenih težav zapustiti njihov originalni in prvi glas, nepozabni vokalist in edinstvena rock sirena Dan McCafferty. No  Pete Agnew, večni basist in edini originalni član te, očitno »nesmrtne« skupine,,se s preostankom ekipe, to sta Lee Agnew (bobni) ter Jimmy Murrison (kitara), nikakor ne strinja. Po dolgočasnem in nedoživetem »Rock’N’Roll Telephone«, McCaffertyjevem labodjem spevu, izdanem leta 2014, so Nazareth, po štirih letih, spravili skupaj album, ki velja za njihov album vrnitve. To je bil osnovni cilj skupine. Da v artističnem smislu upraviči svoje delovanje brez McCaffertyja, kar je zgledo kot misija nemogoče. A »Tattooed On My Brain« dostavlja »nejevernim Tomažem« prav vsa opravičila in postavlja Nazareth (na moč suvereno )nazaj na njihove prave rock’n’roll tirnice.

Naj pričnem secirati album. Naslovna skladba Tattooed On My Brain poseduje ritmično teksturo, ki je pravzaprav značilna za Nazareth rock’n’roll. Poznavalci ter skupine, bodo hitro prepoznali tisto koketno mičnost boogie sučnosti, vsebovano v ritmični teksturi te skladbe. Prav to je namreč eden tistih ritmov, ki je prinesel Nazareth temeljno pozo porogljivcev ter gizdavih pobalinov. Ko smo pri pobalinstvu, je jasno, da Nazareth ne bodo nikoli odrasli. Podobno kot v svoji poeziji niso nikoli odrasli Deep Purple, točneje Ian Gillan. Povsod znova težave z ženskim svetom, pri čemer Nazareth (Pete gre proti sedemdesetim), ne omahujejo v neposrednem nagovarjanju punc in deklet, k pregrešnim skušnjavam in tudi po 50. letih delovanja (Le kaj neki jedo?). Smešni so, a pri tem nikakor ne patetični, ko še vedno dražijo z besedili, opremljenimi z izvrstnimi rifi ter  prvovrstno rock’n’roll ritmiko. Komadi grabijo. Sploh v prvem delu plošče, ko se ta odpre z mračno Never Dance With the Devil in se prelije, preko naslovne skladbe, naprej v hudomušno State oF Emergency. Še več boogieja poseduje Rubik’s Romance. Tudi ta komad bi lahko nastal že v času z McCaffertyjem. Tu je nova boogie žlehtnoba Pole to Pole, pa blues izlet starih žrebcev s skladbo Push.

Hočem povedati, da je album »Tattooed On My Brain« opravičil svoje poslanstvo. Pričakovanja so bila nizka, sploh jih niti ni bilo. Nasploh po ne ravno prepričljivem predhodniku, kjer se je čutilo, da magije ni več in da bend ugaša.

Rešitev so Nazareth torej našli v Carlu Sentanceju. Carl Sentance je izjemen vokalist. Rock’n’roll mu je pisan na kožo in mu teče v krvi. Lahko neskromno rečemo tudi, da je glas rocka (čeprav je termin rezerviran za Hughesa).. Če želi, se lahko izredno približa recimo Ianu Gillanu, kar smo izkusili na albumih Dona Aireya, kjer mu Carl prepeva, sicer pa Carl pri Nazareth ne deluje brezpogojno sirensko, kot McCafferty, je pa izjemno visok v svojih linijah, kot McCafferty v najboljših letih in ko prenaša svojo vokalno moč skozi lege petja, zelo všečen v svoji eksplozivnosti in dominantnosti. Barva glasu godi in uspeva rekreirati tista občutja, ki so jih Nazareth vzbujali, ko so snemali še kultne albume svoje kariere. Sentance se je torej izkazal za najboljšo možno rešitev, sicer bi lahko Nazareth spakirali kufre in se upokojili. No to bi, glede na staž in vse komercialne vrhunce, ki so že davno tega za njimi, lahko storili že davno tega. Dokazovanja takšna skupina ne potrebuje. Je pa nekaj. Rock’n’roll je droga in Pete Agnew se ne bo ustavil. Zato bo nekoč odšel z odra naravnost v grob.

»Tattooed On My Brain« bi si prislužil še višjo oceno, v kolikor ne bi Nazareth album zastavili tako širokopotezno, da so spravili nanj znova preveč komadov. Zlasti v drugem delu je nekaj točk, ki bi jih lahko izpustili ter tako spravili na album res najboljše od najboljšega.

Stari prdci, ki poslušamo Nazareth in smo naredili po odhodu McCaffertyja čez skupino križ, smo se torej najedli zarečenega kruha. »Tattooed On My Brain« vrača skupini vzravnano rock’n’roll pozo pravega erektivnega žara. Bend se na njem predstavlja z idejno svežino ter novo najdeno kemijo. Album je spravljen skupaj tako, kot ga spravijo skupaj le Nazareth. In to (zapišem mirne vesti) brez Dana McCaffertyja v postavi. Pete, Jimmy in Lee so že lep čas skupaj in se več kot odlično poznajo ter sporazumevajo. Sentance pa dostavlja  končno  v ekipo tisto, kar je manjkalo po odhodu McCaffertyja in več. Je drugačen vokalist, pa obenem idealen za Nazareth, ki v zreli eri delovanja torej nikakor ne mislijo odnehati. »Tattooed On My Brain« je torej zares lepo presenečenje, ki se lahko tako ponosno priključuje preostalim 23. starejšim studijskim bratom škotskih legend rocka . Je eden boljših rock’n’roll albumov pravoverno starošolskega karakterja , ki so izšli v letošnjem letu.

avtor: Aleš Podbrežnik


seznam skladb:
01. Never Dance With The Devil
02. Tattooed On My Brain
03. State Of Emergency
04. Rubik’s Romance
05. Pole To Pole
06. Push
07. The Secret Is Out
08. Don’t Throw Your Love Away
08. Crazy Molly
09. Silent Symphony
10. What Goes Around
11. Change
12. You Call Me

zasedba:
Carl Sentance – vokal
Jimmy Murrison – kitara
Pete Agnew – bas kitara, spremljevalni vokal
Lee Agnew – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X