Neal Morse: Sola Gratia

0 72

Založba: Insideout Records
Datum izida: 11. 9. 2020
Produkcija: Neal Morse
Dolžina: 65.44 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 8.0/10


Bogaboječa progresivnorockovska ikona Neal Morse nikdar ne počiva kar velja tako za njegovo samostojno kariero, sodelovanje z različnimi (super)skupinami na čelu s Transatlantic in Flying Colors, kot za njegovo udeležbo pri kopici stranskih projektov. »Sola Gratia«, biografski album o življenju in spreobrnjenju apostola Pavla, ki je obenem slogovno in tematsko nadaljevanje albuma »Sola Scriptura« (2007) o življenju in spreobrnjenju Martina Luthra, je njegov najnovejši samostojni dosežek. Pri ustvarjanju glasbe sta Nealu tudi tokrat asistirala stara pajdaša, ki delita njegovo versko in filozofsko prepričanje – Mike Portnoy na bobnih in Randy George na kitari. Ustvarjalni proces je tokrat zaradi specifičnih svetovnih razmer potekal na daljavo.

Savel iz Tarza oziroma (kasneje) sv. Pavel je za kristjane eden izmed najpomembnejših krščanskih svetnikov in mučencev, ki velja za utemeljitelja in začetnika katoliške cerkve ter za skorajda najpomembnejši krščanski lik poleg Jezusa in sv. Petra. Po drugi strani sv. Pavel za večino ateistov in versko neobremenjenih zgodovinarjev velja za kontroverzen lik, saj gre za človeka, ki je dokončno združil krščansko vero z organizirano institucijo. Slednja je v dveh tisočletjih v svojem imenu storila nepregledno število hudih zločinov. Sv. Pavlu pa se pripisuje tudi za današnje razmere precej zaničevalen odnos do žensk in homoseksualcev kar je razvidno iz njegovih znamenitih pridig in pisem med misijonarskimi pohodi.

Savel, ki je imel dvojno, judovsko in rimsko državljanstvo, se je iz judovskega farizeja ter vnetega preganjalca kristjanov na poti v Damask nenadoma spreobrnil v gorečega kristjana. Po preimenovanju v Pavla je postal misijonar, ki je širil krščanstvo tudi po južnoevropskih deželah, predvsem antični Grčiji, ter postal zgodovinski utemeljitelj katoliške cerkve. Po legendi, ki pravi, da naj bi se njegova glava po obglavljenju trikrat odbila od tal kar je povzročilo, da so na teh mestih nastali trije studenci, naj bi umrl mučeniške smrti v Rimu, sredi Neronovega preganjana zgodnjih kristjanov. Danes je sv. Pavel čaščen pri vseh vrstah krščanskih cerkva, od katoliške, pravoslavne do protestantske, medtem ko je menda čedalje bolj priljubljen tudi med sodobnimi pripadniki judovske religije.

»Sola Gratia« skozi posamezne kompozicije govori o glavnih dogodkih iz Pavlovega življenja do njegovega odločilnega spreobrnjenja na poti v Damask, ko je njegovo pot ‘obsijala nebeška luč’. Za vse ateiste, gnostike, muslimane in ostale ljubitelje Nealove glasbe, ki ne čutijo osebne povezanosti s Pavlovimi prigodami in nauki, bodo besedila na »Sola Gratia« predstavljala precej naporen zalogaj vendar je večina izmed njih tega vajena že vse od leta 2002, ko je Neal doživel ‘spreobrnjenje’ in za vedno spremenil svojo osebno filozofijo ter naravo večine osebnih besedil.

»Overture«, ki vsebuje skorajda ‘wakemanovske’ klaviaturske aranžmaje, že takoj spada med vrhunce albuma kar mu delno uspe na račun tega, da gre za za inštrumental. Na »In the Name of the Lord« Neal na račun ‘zmetaliziranih’ kitarskih pasaž in hrapavega vokalnega pristopa demonstrira svoj agresivnejši obraz, čeprav občasne ženske vokalne harmonije med prehodi poskrbijo, da vse skupaj ne zveni pretirano progometalsko. Med posameznimi ‘resnejšimi’ kompozicijami se nahaja tudi nekaj krajših, manj kot tri minutde dolgih ‘mašil’ prostora kot je recimo ‘ringaraja’ stvaritev »Ballyhoo (The Chosen Ones)«, ki vsebuje razposajen refren kakršnega se ne bi sramoval noben veseljaški powermetalski band. Tovrstna kratka ‘mašila’ kot je inštrumental »March of the Pharisees«, ki govori o Savlovih farizejskih časih, služijo predvsem za povezovanje koncepta.

Na »Building a Wall« Nealu presentljivo zadiši eklektična verzija ‘napudranega’ hard rocka iz osemdesetih, ki bi ga ob manj kompleksnih ritmičnih prvinah odobril tudi kakšen Bon Jovi.

»Overflow«, ki vsebuje zelo všečne ženske vokalne harmonije, je nekoliko klišejska, epska hvalnica ‘božji veličini’ kakršnih je Neal v svoji karieri ustvaril v zavidljivem številu. Ob bistveno drugačnem besedilu bi lahko spominjala tudi na nekatere njegove pretekle dosežke, ko je bil še član skupine Spock’s Beard. Med boljše trenutke albuma vsekakor spada ambientalno zelo močni »Never Change«, kjer se lahko sliši tudi nekatere vplive skupine Pink Floyd kar še posebna velja za ‘gilmourjevsko’ kitarsko solažo. Na epu »Seemingly Sincere« Neal uporabi tudi nekaj elektronsko obarvanih tekstur s pomočjo katerih nastane futuristično vzdušje. Pohvalno in inovativno, vendar je tovrstno vzdušje v velikem nasprotju s konceptom o osebnosti iz antičnega obdobja, kar pa Neala očitno ni niti malo motilo.

»Sola Gratia« bo osrečil vse ljubitelje krščanskega progresivnega rocka, saj Neal skoraj vsako leto zapored dokazuje, da je svojevrsten skladateljski, aranžerski in izvedbeni mojster, ki strumno skrbi, da ves čas opozarja na svoje goreče versko prepričanje. Tega mu res nihče ne more oporekati in tako je tudi tokrat, čeprav gre za občutno manj eklektičen dosežek kot je denimo solo album njegovega kamerada iz Spock’s Beard časov Nicka D’ Virgilia, ki je izšel v istem letu (RockLine recenzija). Eden glavnih problemov »Sola Gratia«, ki je v glasbenem in vokalnem oziru zelo dostojen dosežek, je ta, da bolj kot na koncept o spreobrnjenju apostola Pavla spominja na še en album o Nealovem osebnem spreobrnjenju katerih v njegovi samostojni karieri res ni bilo malo.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Preface (1:28)
2. Overture (5:59)
3. In the Name of the Lord (4:27)
4. Ballyhoo (The Chosen Ones) (2:43)
5. March of the Pharisees (1:40)
6. Building a Wall (5:01)
7. Sola Intermezzo (2:10)
8. Overflow (6:27)
9. Warmer Than the Sunshine (3:22)
10. Never Change (7:52)
11. Seemingly Sincere (9:34)
12. The Light on the Road to Damascus (3:26)
13. The Glory of the Lord (6:17)
14. Now I Can See / The Great Commission (5:17)

Zasedba:
Neal Morse – vokal, kitara, klaviature
Mike Portnoy – bobni
Randy George – bas kitara

Sodelujoči glasbeniki:
Eric Gillette – kitara
Bill Hubauer – klaviature
Gideon Klein – godalni aranžmaji

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki