Newman: Ignition

0 63

“Počakajmo še na nove FM, a že sedaj lahko z lahkoto zapišem, da sodi »Ignition«, kot dvanajsti Newman album po vrsti ter mimogrede eden boljših albumov Newman kariere, v špico letošnjih izdaj na polju znotraj arhaičnega žanra imenovanega AOR.”

Založba: AOR Heaven
Datum izida: 27.03.2020
Produkcija: Steve Newman
Dolžina albuma: 54.44 min
Zvrst: AOR / Melodic Rock
Ocena: 9.0 / 10


Steve Newman je britanski multi-instrumentalist, producent, komponist, vokalist in aranžer, ki ima za seboj ogromno glasbene kilometrine. Sprva skromno zastavljen projekt, ki je nastajal v času, ko je možakar že popolnoma obupal nad tem, da bi se zanimanje za klasični rock, sploh kdaj povrnilo in je kasneje prerasel kar v Newman, je skozi leta postal zelo cenjeno in spoštovano ime v ožjem krogu AOR in melodičnih rock zaprisežencev. Danes so Newman že lep čas skupina, ki lahko kadarkoli nastopi tudi na odrih. Newman so torej v glasbenem oziru nekakšna poosebitev živahnega AOR utripa osemdesetih in tudi danes igrajo oziroma skladajo po tako urezljani starošolski recepturi časov, ko se je iskal ključ idealnega stapljanja rocka s popom, kar je bilo v osemdesetih zelo popularno. V tem oziru je glasba Newman nekakšna ježa po zapuščini glasbe bendov, ki so predstavljali britanski cvetober AOR žanra, mdr. Outside Edge, Aviator, Freefall, Heartland, Outfield, Kick, Strangeways, vsekakor še vedno delujočih (odličnjakov) FM, ki kanijo sredi letošnjega leta izdati novi album.

Newman so se leta 2015 preizkusili v trši zvočni podobi, kot je šlo pričakovati, ko je izšel album  »The Elegance Machine«. Dve leti kasneje so z »Aerial« izdali album, ki je dodal tej podobi še več superiorne ultramelodične nalezljivosti in znova uravnovesil zvočne silnice. Novi album »Ignition« sledi predhodniku in se znova pohvali z občo kvaliteto. To pomeni, da so skladbe na njem vse po vrsti »najmanj dobre, če ne še boljše«. Tako izkušen glasbenik, kot je Steve Newman pač, pri svojih izkušnjah in vseh doživetih vzponih in padcih, težko zagreši komponistično napako. Ne odstopa od zakoličenih glasbenih usmeritev in oboževalci skupine bodo enkrat več navdušeni, čeprav novi album niti ne preseneti več.

Prvo ob čemer zastane »uho«, ko se vstavi »Ignition« v predvajalnik, je zvok. Produkcija. Prva skladba je za Newman kriterije zvočno »našobljen« End Of the Road, ki preseneti z naprej porinjenim kitarskim rifom ter prodorno bas linijo, a se v nadaljevanju album zelo uravnovešeno »sprehodi« do zvoka, izdatno podloženega s klaviaturami, ki delajo družbo kitarskim frazam (že takoj druga na albumu Chasing Midnight). To še ni vse. Naslovna skladba preseneti s pop auro, kjer so kitare povsem potuhnjene in valovi komad na pastelah sintetizatorskih zvočnih zaves, medtem, ko mu daje protiutež funky bas beat. Ta poteza ne čudi. Steve Newman se je že mnogo prej, preden je zagnal Newman, s skupino Cloud 10 preizkušal v pop glasbi. Ko že vsi davno prej obupajo nad takšnim slogom, je to tip skladbe, ki velja za rob sprejemljivosti vsakemu AOR freaku in Steve Newman pelje poslušalca natanko do te meje, v marsičem navdahnjene nad kakšnimi Outfield. Odličen obrat atmosfere oziroma dinamike na albumu. Temu sledi superiorno pompozni Worth Dying For, kjer kitarsko fraziranje znova dominira.

Dobrodošli torej v osemdesetih. Praviloma so vse skladbe tudi pretkano opremljene s teatralnimi vokalnimi multi-harmoničnimi napevi, kar je zahtevan AOR standard, s katerim Newman znova mojstrsko rokujejo. Vrhunec »igračkanja« z multi-harmoničnimi pastelami je to pot izpostavljen v briljantno teatralni To Go On Loving You. In zato? So razpoloženjski vrhunci vsi po vrsti bombastično vpeti v refrenske napeve, ki zlezejo v poslušanju na prvo žogo, zelo hitro pod kožo. Tu sta še dve skladbi, ki jih je vredno izpostaviti in od vsega dobrega  na albumu, izdatno izstopata: Moving Target in Life In the Underground (naslov slednje namiguje natanko na to, kar je danes postal AOR žanr).

Misija je torej tudi na »Ignition« znova uspela. Steve Newman je znova zelo dobro oddelal vokale. Nikdar ni kdove kako briljiral po tej plati. A to pot zvenijo vokali celo bolje od pričakovanega. Skozi leta se je torej razvil tudi v zelo dobrega pevca, ki vzdržuje pečatno prodornost, tako tudi v višjih legah.

Album vzdržuje izjemno kakovostno konsistenco in bo kot tak, znova na moč učinkovito potrkal na srca vseh AOR eighties nostalgikov.  Počakajmo še na nove FM, a že sedaj lahko z lahkoto zapišem, da sodi »Ignition«, kot dvanajsti Newman album po vrsti ter mimogrede eden boljših albumov Newman kariere, v špico letošnjih izdaj na polju znotraj tega arhaičnega žanra. Album izredno uspelega recikliranja dobro preverjene AOR embalaže, ki se je to pot, posebej navdahnjenemu Steveu, naravnost briljantno posrečila. Album, ki ga poslušaš z užitkom od začetka do konca in potem seveda to dejanje brez težav in zadržkov ponoviš znova. In znova. Pozor! Morate pa biti pač pravoverni AOR freak, sicer ne uidete napadu “sladkorne”.

avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. End Of The Road (4:14)
2. Chasing Midnight (4:44)
3. Ignition (3:55)
4. Worth Dying For (4:30)
5. To Go On Loving You (5:15)
6. Moving Target (4:21)
7. Last Chance (4:29)
8. Life In The Underground (5:07)
9. Wild Child (4:40)
10. Promise Me (4:34)
11. The Island (5:07)
12. Welcome To The Rush (3:47)

Zasedba:
Steve Newman – vokal, kitara, bas kitara, klaviature, spremljevalni vokal
Rob McEwen – bobni, tolkala
Dave Bartlett – spremljevalni vokal
Mark Thompson-Smith – spremljevalni vokal

Newman – Chasing Midnight (uradni zvočni nosilec)
Newman – Worth Dying For (uradni zvočni nosilec)
Newman – “Ignition” (naslovnica)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki