Avtor: Rok Klemše
Fotografije: Nina Grad
Kraj: Rdeča ostriga, Škofja Loka
Datum koncerta: 16.03.2013
Ne, naslov ne pomeni, da je šlo za slab koncert, da skupine niso uresničile pričakovanj ali kaj podobnega. Res je, da bi si ta naziv zaslužil obupen zvok, ki je spremljal vse tri nastopajoče, a v prvi vrsti leti naslov na prvenec domače thrash metal zasedbe Panikk. Unbearable Conditions so fantje pri založbi Metal Tank uradno povili le nekaj dni pred koncertom, izdaji plošče pa je preteklo soboto v škofjeloški Rdeči ostrigi sledil še uradni »release party.«
To pot so Panikk pri rojstvu prvorojenca pomagali ljubljanski black/speed metalci Hellsword in thrasherji Eruption. Prvi so poskrbeli, da je bil novi otrok dovolj zloben, drugi pa, da je bil usmerjen v vode thrash metala. Kot prvi so na oder tako stopili Hellsword in v tričetrt ure dolgem ritualu izvajali invokacije Hudiča in drugih temnih sil. Ljubljanski trio hodi po trnovi poti pionirjev speed/black metala kot so Bathory, Venom, Celtic Frost in zgodnji Destruction, kar torej pomeni rušeče »cupa-cupa« bobne, motörheadovsko rožljanje basa, zlobno zveneče rife ter hudičevski vokal. Demonična zmes black in speed metala kot ga igrajo Hellsword je totalen »old-school worship«, a peklenskemu triu kljub temu uspe izpasti dovolj sveže in prepričljivo. Tokrat je hellswordovsko čaščenje hudiča žal znova podleglo resnično slabemu zvoku, ki je spremljal tudi Eruption in Panikk. Tonca bi morali Hellsword pred začetkom obredno žrtvovati hudiču. Zaradi slabega zvoka je tokrat precej slabotno izpadel vokal, ušesa posiljujoč »feedback« pa je večkrat zamoril zlobne bas in kitarske linije. Hellsword so kljub težavam uspešno predstavili material z EPja Blasphemy Unchained, za konec pa odžgali še odlično priredbo Midnight, Black Rock ‘n’ Roll.
Eruption po izdaji odličnega albuma Tenses Collide ne počivajo, temveč ploščo izdatno promovirajo na koncertnih odrih. Zanimivo je, da je v primerjavi s prvencem zvokovno in tehnično izboljšani album močno osvežil tudi koncertno podobo zasedbe. Ta je v živo, mnogo bolj kot pred leti, na odru suverenejša in samozavestna, izvedbeno povsem izpiljena, predvsem pa se zaveda, da alkoholna omama ne spada na oder. Dodatno energijo in svežino sta v zasedbo vnesla novinca, Ivan Cepanec na bobnih in Andrej Čuk na drugi kitari ter trojico Buco, Tim in Škof očitno spodbodla k v živo še boljšim predstavam kot doslej. Eruption so se v set sestavljen iz komadov iz aktualne plošče in prvenca zagnali sunkovito in na moč prepričljivo, a kaj ko je njihovo živo moč povsem uničil še bolj zanič zvok kot prej pri Hellsword. Res ne razumem, kako lahko za mešalno mizo sedi nekdo, ki je več kot očitno med gumbi nemočno izgubljen, povrh vsega pa je izgleda še povsem gluh. Škoda, da je zvok povsem uničil sicer odlično predstavo Eruption, ki je še posebej prepričala z novimi komadi ter opaznim napredkom. Menim, da je tako le še vprašanje časa kdaj bo publika med refreni komadov kot sta Celestial God in Empty Shells preglasila Bucota. Temu verjetno predvsem na rovaš slabega zvoka iz publike ni uspelo zvabiti tako želenega mosh pita, bend pa je bil zaradi zvočnega dogajanja na odru vidno nezadovoljen, predvsem Tim, ki je imel s kitaro precejšnje težave. Škoda, da Eruption zaradi slabega zvoka niso prišli do izraza tako, kot sicer, saj so tega dokazano zmožni.
Ob precej pozni uri so kot zadnji na oder stopili slavljenci večera, Panikk, ki se po povratku med žive leta 2012 ne ustavljajo. Seriji dobro sprejetih koncertov je namreč pred kratkim sledil izid težko pričakovanega prvenca Unbearable Conditions, ki je med slovenski thrash vnesel nekaj potrebne svežine in raznolikosti. Panikk so pod nezmotljivim vodstvom frontmena Gape uprizorili rušilen koncert in dokazali, da so bend, ki je v zadnjem času verjetno pokazal največji napredek, tako studijsko kot koncertno. Kljub ponovnim tehničnim težavam so Panikk na odru delovali, kot da se jih ne more dotakniti prav nič. Gapa se je poleg agresivnega in hudo prepričljivega vokal izkazal tudi s simpatičnim povezovanjem programa, ki je dokazal, da se je prelevil v pravega frontmena. Da so Panikk tehnično na zelo visokem nivoju je pokazala kitarska dvojica, ki je vse pred seboj rušila z brutalnimi rifi in masivnimi groove deli. Prav ti so verjetno najboljši del Panikk, saj si je ob njih zlahka zlomiti vrat. A zasedba gre še dlje od rifov, saj je neverjetno podkovana tudi ritem sekcija, predvsem bas linije Rok Vrčkovnika (ex-Thraw) so hvale vredne. Komadi z albuma so se med sicer maloštevilno publiko že precej dobro prijeli, žal pa imeli tudi Panikk nesrečo s slabim zvokom in počeno struno. Kljub temu so dokazali, da premorejo dovolj samozavesti, da presežejo tudi odrske težave, k čemur je gotovo pripomogla tudi konkretna koncertna kilometrina, ki so si jo fantje nabrali v zadnjem času. Rojstvo Neznosnih okoliščin je kljub tehničnim težavam uspelo, odličen prvenec skupine pa je le še en konkreten dokaz moči slovenske metal scene, ki je v zadnjih nekaj mesecih bogatejša in boljša kot kdajkoli prej.
Galerija slik
