Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Nice, The
Založba: Immediate Records
Izid: year
Trajanje: 43:46
Ocena: 3.5/5
Progrockovski pionirji The Nice so bili konec šestdesetih med vodilnimi predstavniki novega glasbenega gibanja, ki je presegalo žanrske ločnice med rockom, jazzom, bluesom in klasično glasbo, hkrati pa so postali tudi ena prvih skupin, ki je uspešno sodelovala z orkestrom. Pod vodstvom neumornega klaviaturskega čarodeja Keitha Emersona (kasneje Emerson, Lake & Palmer) se je zdelo, da jih čaka še svetla prihodnost, vendar je bila realnost, še posebno kar se tiče enakopravnosti članov banda, nekoliko drugačna. V času, ko so izdali svoj tretji album, ki je v Veliki Britaniji in Evropi izšel pod naslovom »Nice«, medtem ko se je v ZDA imenoval »Everything As Nice As The Mother Makes It«, se je že lahko slišalo, da The Nice trio ne bo prav dolgo preživel.
Virtuoz Emerson je bil tedaj, poleg Jona Lorda (Deep Purple), nedvomno najbolj fascinanten in atraktiven klaviaturist v rock glasbi in zdelo se je, da ne pozna nobenih meja pri svojem pustolovskem adaptiranju nekaterih dosežkov klasične glasbe in rokohitrski obdelavi svojega inštrumentalnega kraljestva s tipkami. Klaviaturski maestro se je izjemno hitro razvijal, ne samo kot vrhunski glasbenik, temveč tudi kot skladatelj, ki je za tiste čase posedoval nekaj naravnost norih ter izjemno inovativnih idej. Žal mu nekaterih ni uspevalo izvršiti tako kot si je prvotno zamislil, saj ob sebi ni imel tako nadarjenih inštrumentalnih sodelavcev.
Njegova The Nice tovariša, basist Lee Jackson in Brian ‘Blinky’ Davison, sta v tej fazi banda še komajda dohajala Keithov skorajda brezmejni talent, čeprav nista bila na svojih inštrumentih nikakršna analfabeta. Jackson, ki je bil pravzaprav eden boljših rock basistov druge polovice šestdesetih, je svoje omejene vokalne sposobnosti vselej poskušal reševati z ekscentričnim pevskim pristopom, kar je prinašalo sila mešane rezultate. Kljub vsem naporom ni mogel prikriti, da je bil s tehničnega vidika eden izmed slabših pevcev pionirske prog rock scene, ki je v umirjenih, subtilnih sekcijah izpadel naravnost smešno, če že ne pomilovanja vredno. Davison je znal s svojim bobnanjem večkrat preseneti z zanimivi improvizacijami in uničevalnimi juriši, vendar mu je manjkal tisti potreben ščepec prefinjenosti in domišljije, da bi prestopil med največje mojstre svoje obrti.
Emerson se je med nastankom albuma »Nice«, ki je nadaljeval njihovo dotedanjo zvočno usmeritev, začel vse bolj zavedati tega dejstva, vendar je še vedno upal, da se bodo The Nice nekako še naprej artistično razvijali ter počasi prilezli na ‘zeleno vejo’ tudi v komercialnem smislu. Za nekaj dodatne, čeprav kontroverzne pozornosti je Keith poskrbel tudi med koncertnimi udejstvovanji, recimo tedaj, ko je 26. junija 1968, med nastopom v prestižni angleški dvorani Royal Albert Hall, sredi izvajanja Bernsteinove klasike America (The Nice so jo v studijski verziji izdali kot svoj drugi single) zažgal ameriško zastavo, zaradi česar se ni smel več kot dvajset let pojaviti na omenjenem koncertnem prizorišču.
The Nice so na »Nice« v primerjavi s predhodnikom »Ars Longa Vita Brevis« (1968) opravili komajda zaznaven artistični napredek, čeprav so nadaljevali z inovativnnim zvočnim receptom fuziranja jazza, rocka, bluesa in klasike. Uspeli so se otresti nekaterih arhaično zvenečih psihadeličnih manierizmov in še bolj prepričljivo vezati rock s simfoniko in jazzom, vendar je albumu manjkalo ambiciozno delo na ravni epske suite »Ars Longa Vita Brevis«, poleg tega je bilo na njem vse preveč Jacksonovih vokalnih prispevkov, medtem ko najbolj blestijo med inštrumentalnimi sekcijami. Še najbolj se standardu epske suite približa zaključni dosežek, koncertna adaptacija klasike Boba Dylana z naslovom »She Belongs To Me«, katerega so Emerson in njegova sotrpina raztegnili na 12 minut in obdelali do neprepoznavnosti.
Prva polovica albuma je bila sestavljena iz studijskega materiala. »Azrael Revisited«, ki se v besedilu nanaša na biblijskega angela smrti, vsebuje rahel hony-tonk ritem na Emersonovem klavirju, medtem ko pošteno razglašeni Jacksonov vokal priziva Azraelov prihod. »Hang on to a Dream« je skladba, katero je originalno pod naslovom »How Can We Hang on to a Dream?« napisal Tim Hardin in vsebuje zbor za katerega je zaslužen Duncan Browne. Tudi tu so v ospredju Emersonove klasicistično-jazzovske improvizacije na klavirju, medtem ko poskuša Jackson med subtilnimi sekcijami zveneti kot ‘normalen’ pevec, pri čemer njegovo tehnično pomanjkljivost krijejo dobre zborovske harmonije.
»Diary of an Empty Day« vsebuje veseljaško atmosfero in živahen tempo, pri čemer Emerson ne varčuje s strastnimi orglarskimi pasažami, medtem ko Jackson nekako poskuša harmonizirati svoj tehnično pomanjkljiv in pretirano psihadeličen, ‘zadeto’ obarvan vokal. Od studijskih stvaritev najbolj ambiciozno izpade »For Example«, ki že nekoliko spominja na Emersonove kasnejše dosežke s superskupino ELP, kar pomeni da gre za dober primer dinamičnega in okusnega fuziranja klasike, bluesa, jazza in rocka, kjer do večjega izraza pridejo tudi Jacksonove odebeljene bas linije, medtem ko Davison v svoje bobnanje vpelje tudi nekaj jazzovskih fines. Emerson je ponovno razred zase in njegove solistične vragolije na Hammond orglah so že skorajda na ravni tistih, kakršne je uprizarjal kot član ELP.
Druga polovica albuma je bila posneta v živo med nastopom The Nice na znamenitem prizorišču Fillmore East (New York). Obe izvedbi sta se kmalu uvrstili med njihove koncertne favorite, katere so izvajali vse do razpada. Poleg že omenjene adaptacije Dylanove »She Belongs To Me« so odigrali tudi Emersonovo adaptacijo jazzovske klasike »Blue Rondo ala Turk«, katero je originalno ustvaril Dave Bruebeck in katero so poimenovali »Rondo ’69«. Tu Emerson doživi svoj veliki solistični odklop in s ‘polno paro’ demonstrira zakaj je bil največji klaviaturski genij in obenem največji klaviaturski terorist svoje ere. »Rondo« je Emerson izvajal tudi kasneje, ko je bil že član ELP in sicer sredi njihovega nastopa na legendarnem Isle of Wight festivalu leta 1970.
»Nice« je bil še en The Nice studijski dosežek v nizu, kjer je bila drugo polovica albuma boljša od prve. Poglavar Emerson in njegova pomagača so opravili majhen, a zaznaven napredek glede na predhodni album in ustvarili eno ključnih del, kar se tiče razvoja simfoničnega progresivnega rocka, vendar nikakor niso uspeli opraviti tolikšnega artističnega napredka, da bi lahko še držali enakopraven korak z nekaterimi novimi prog pionirji, ki so se tedaj, leta 1969, pojavili na glasbeni sceni in so že zveneli bolj revolucionarno kot The Nice. Emerson je v naslednjem letu to nekako poskušal kompenzirati in je za naslednji The Nice projekt, »Five Bridges« (1970), najel orkester, vendar se je tedaj že zavedal, da potrebuje nove glasbene sodelavce.
Zasedba
Keith Emerson – klaviature
Lee Jackson – bas kitara, vokal
Brian ‘Blinky’ Davison – bobni, tolkala
Produkcija
The Nice
Seznam skladb
1. Azrael Revisited (5:52)
2. Hang on to a Dream (4:46)
3. Diary of an Empty Day (3:54)
4. For Example (8:51)
5. Rondo ’69’ (7:53)
6. She Belongs to Me (12:15)
