Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Magnus, Nick
Založba: Esoteric Antenna
Izid: year
Trajanje: 46:47
Ocena: 4.5/5
Britanski klaviaturist, skladatelj in producent Nick Magnus je večini ljubiteljev simfoničnega progresivnega rocka najbolj znan kot nekdanji član solo banda legendarnega kitarista Stevea Hacketta (ex-Genesis) ter kot ustanovni član skupine The Enid. Magnus je imel kot član Hackettovega banda med letoma 1978 in 1989 pomembno vlogo pri nekaterih najboljših kompozicijah v karieri nekdanjega Genesis kitarista, pa čeprav je sodeloval tudi pod takšnimi ‘streli v prazno’ kot je bil denimo album »Cured« (1981). Po koncu tega nadvse plodovitega sodelovanja se je Magnus odločil za solo kariero in po sila skromnem začetku začel izdajati čedalje bolj zanimive, simfoprogrockovske studijske dosežke. Še posebno albuma »Hexameron« (2004) in »Children of Another God« (2010) slogovno precej spominjata na najboljša leta Hackettovega solo banda (konec sedemdesetih).
»N’monix« je njegov šesti studijski dosežek in na njem je poleg Hacketta, ki je prispeval svojo kitaro na treh skladbah (to je bilo že njegovo tretje gostovanje na Nickovem solo albumu), združil moči s šestimi različnimi pevci. Soprano saksofon in flavto je prispeval Hackettov dolgoletni sodelavec Rob Townsend. Nick je odigral vse klaviature in tolkala, na eni izmed skladb pa se je preizkusil tudi kot glavni pevec. »N’monix« vsebuje vsaj delen konceptualen pridih, saj večina besedil govori o vzponu in propadu stare britanske viktorijanske aristokracije, kar je še posebno razvidno na skladbi »Eminent Victorians«, kar lepo sovpada z melanholično atmosfero večine skladb na albumu in pretežno klasicističnih aranžmajev v režiji klaviaturskega mojstra, ki je s svojimi mojstrovinami uspešno nadomestil ‘manjkajoče’ kitarske fraze in celo odsotnost prave ritem linije. Po pričakovanju med najboljše trenutke »N’monix« sodijo kompozicije, kjer stara tovariša, se pravi Magnus in Hackett, (vnovič) združita moči in ustvarita tisto nostalgično ambientalno magijo, ki je bila tako značilna za Hackettove zgodnje dosežke.
»Time«, ki se odpre s kopico nenavadnih sintetizatorskih efektov, predstavlja nadvse razburkano otvoritev albuma. Mogočna, osrednja, klaviaturska fraza, ob zaledju širokogrudnega melotronoskega valovanja, uspešno gradi pristno viktorijansko dramo, medtem ko gostujoči vokalist Tony Patterson s svojim nekoliko skrhanim pevskim pristopom še spodbudi enigmatično in na trenutke skorajda fantazmagorično atmosfero, kjer si ni težko predstavljati plesa duhov sredi ruševin stare vile. Inteligentni časovni prehodi in prebrisane sintetizatorske variacije dokazujejo, da Magnus ni izgubil svojega čuta za eksperimentiranje iz časov, ko je bil med ključnimi člani Hackettovega banda. »Memory«, kjer se v ozadju sliši soprano glas gostujoče vokalistke Kate Faber, vsebuje svečane orkestralne aranžmaje in na trenutke zveni kot žalostinka za pokojniki. Sakralni aranžmaji in operetni vokali zvenijo kot da bi prihajali naravnost iz nekih davno minulih, viktorijanskih časov.
»Kombat Kid« je naphan z bojevito razpoloženimi simfoničnimi aranžmaji in duhovitimi časovnimi prehodi, katere pomaga speljati Pattersonov teatralni vokalni pristop, ki tu ‘pripoveduje’ zgodbo o stranpoteh sodobnega plemiča Richarda Yorškega, velikega zasvojenca z video igrami. Nickova melotronska valovanja v ozadju zopet pričarajo skrivnostno, sakralno atmosfero ‘iz davnine’. »Headcase« je še ena zelo zanimiva in zabavna stvaritev, ki vsebuje jazz fusionistične ritmične nianse, medtem ko se na glavnem vokalu znajde kar Magnus osebno, ki se v tej neobičajni vlogi znajde presenetljivo solidno. Besedilo govori o moralni degradaciji propadle aristokracije, medtem ko so ruševine nekdanjih posestev že zdavnaj zasedli pajki (od tod osasti pajek na naslovnici albuma). Nickova ‘mavrična’ improvizacija na mini moogu je prav tako pravcata paša za ušesa.
»Eminent Victorians«, še ena uspešna vrnitev v viktorijansko ero, ki vsebuje Hackettov kitarski prispevek in starega pajdaša Petea Hicksa v vlogi glavnega pevca (Hicks je bil, tako kot Magnus, nekoč član Hackettovega originalnega spremljevalnega banda), je prav gotovo med najboljšimi trenutki na »N’monix«. Po strukturi in vzdušju precej spominja na Hackettove solo dosežke med letoma 1978 in 1980, medtem ko bo marsikaterega privrženca osrečila tudi specifična Steveova kitarska solaža (pravzaprav dve solaži) in značilne eterične vokalne harmonije.
Izrazito melanholični »Broken«, kjer s svojimi kitarskimi variacijami vnovič navduši veliki kitarski maestro Hackett, medtem ko Magnus vneto polaga večplastne, orkestralno začinjene klaviaturske teksture, se odpre s kontemplativnim, baladnim uvodom. Dramatično vzdušje naraste z vpadom Townsendovega soprano saksofona in melotronskega valovanja, medtem ko Nick briljira predvsem na klavirju. »Shadowland« je krajša balada s sakralnimi, zborovskimi vokalnimi harmonijami in briljantno Hackettovo kitarsko improvizacijo, kakršno lahko pričara le virtuoz njegovega kova. »Entropy«, ki je morda celo najbolj ambiciozna kompozicija na »N’monix«, pa predstavlja popolnoma zmagoslavje epskega, simfoničnega veličastja z Nickovimi subtilnimi klaviaturskimi variacijami v ospredju. Krhki simfonični okraski izgrajujejo nepopisno lepo in eterično atmosfero, medtem ko gostujoči pevec James Reeves priredi izjemno vokalno predstavo ter ob pastoralnih zvokih flavte vzdušje skladbe za nekaj časa prestavi iz vladavine melanholije v veliko bolj optimistične ambientalne odtenke.
»N’monix« je prava poslastica za vse simfoprogrockovske gurmane, ki obožujejo pristen zvok klaviatur iz davno minulih, romantičnih časov, ko se je večina glasbe še delala z dušo in srcem. Nick Magnus je ustvaril album s katerim na vsakem koraku opominja, zakaj je bil nekoč eden ključnih mož Hackettovega solo banda. »N’monix« je torej obveza za vse ljubiteljev klasičnih Hackettovih albumov z Nickovim ustvarjalnim pečatom kot sta »Spectral Mornings« (1979) in »Defector« (1980).
Zasedba
Nick Magnus – klaviature, tolkala, vokal (4), glas Richarda Yorka (3)
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Steve Hackett – kitara (5, 6, 7)
Rob Townsend soprano saksofon in flavta (6)
Tony Patterson – vokal (1, 3)
Pete Hicks – vokal (5)
Tim Bowness – vokal (6)
James Reeves – vokal (8)
Kate Faber – soprano glas (2)
Andy Neve – spremljevalni vokal (5, 8)
Produkcija
Nick Magnus
Seznam skladb
1. Time (6:23)
2. Memory (5:24)
3. Kombat Kid (6:28)
4. Headcase (3:49)
5. Eminent Victorians (7:01)
6. Broken (8:05)
7. Shadowland (2:51)
8. Entropy (6:46)
