Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Return To Forever
Založba: Polydor Records
Izid: year
Trajanje: 42:57
Ocena: 4.5/5
Ameriški velikani jazz rock fusiona Return To Forever so s petim studijskim albumom, »No Mystery«, ustvarili enega izmed svojih najbolj veličastnih dosežkov s katerim so si prislužili nagrado Grammy za najboljšo jazzovsko izvedbo s strani skupine. Legendarni kvartet sestavljen iz klaviaturskega čarodeja Chicka Coree, kitarskega čudežnega dečka Al Di Meole, bas kitarskega inovatorja Stanleya Clarkea in bobnarskega laboratorija v malem, katerega je utelešal Lenny White, je vnovič prekosil samega sebe in posnel album, ki se je v anale jazz rock fusiona zapisal predvsem kot eden najbolj raznovrstnih albumov v povesti žanra. Med člani skupine se je v tem času izgradila neverjetna medsebojna ustvarjalna in izvedbena kemija, kar je pripomoglo k nastanku slogovno najbolj eklektičnega Return To Forever albuma.
K temu je največ prispevalo to, da so vsi člani banda na »No Mystery« oddali svoj skladateljski prispevek ter na posameznih kompozicijah demonstrirali svoje prepoznavne inštrumentalne sloge, katere so združili v skorajda popolno fusionistično harmonijo, ki je črpala na elementih jazza, rocka, funka, latino glasbe in klasike. Prvi del albuma, kjer prevladujejo skladbe z močnim poudarkom na funkovskih ritmičnih vzorcih, vsebuje prispevke s strani vseh članov skupine, medtem ko v njegovem drugem delu dominirajo Chickovi skladateljski dosežki. Tako kot skorajda vselej, kadar je govora o pomembnejših albumih na katerih je Chick zapustil svoj pečat, tudi na »No Mystery« ne manjka tipičnih latino ritmov in značilnega melosa, kar zelo pomembno vpliva na sofisticiranost samega vzdušja.
Otvoritveni »Dayride«, katerega je Clarke leta 1978 s spremljevalnimi vokali na novo posnel kot solo glasbenik, vsebuje Chickov specifičen, nekoliko šegav sintetizatorski motiv, kateremu delajo družbo Alove srborite kitarske pasaže in Stanleyeve rezgetajoče bas linije. Prav neverjetno je kako Lenny s svojo kompleksno bobnarsko tehniko, kjer se ‘vedno nekaj dogaja’, zapolni celoten ambient, medtem ko je v ozadju občasno moč slišati tudi nekaj spremljevalnih vokalov. Tudi na »Jungle Waterfall« vladajo izrazito funkovske ritmične nianse, pri čemer imajo osrednjo povezovalno vlogo Alove živobarvne kitarske variacije, medtem ko mojster Corea, prek tenkočutnega polaganja klaviaturskih tekstur, poskrbi za razvoj razigrane melodije.
»Flight Of the Newborn« je bil prvi skladateljski dosežek v Alovi karieri in vsebuje enega zgodnjih primerov uporabe kitarske tehnike ‘shredding’ (struženje) za katero je značilno skorajda nadzvočno kitarsko soliranje, se pravi slog, katerega se je kasneje velikokrat povezovalo z Di Meolo. Podobnih demonstracij kitarske tehnike ‘shredding’ je sicer na »No Mystery« kar nekaj, vendar na srečo nikoli ne izpade pretenciozno in ohranja povezovalno naravo posameznih aranžmajev. Pri kompoziciji »Sofistifunk« že njen naslov sporoča, da gre v bistvu za sofisticirani funk z elementi jazza, ki vsebuje nekoliko čudaške klaviaturske improvizacije. Slednje so v nenehni borbi z Alovimi ‘supersoničnimi’ umotvori na električni kitari, medtem ko razvejane in kompleksne ritmične variacije nenehno skrbijo za kar se da razgibano strukturo tega dosežka.
»Excerpt From The First Movement Of Heavy Metal«, kljub svojemu naslovu, seveda nima nobene zveze s heavy metalom, razen če se ne šteje Alovih srboritih, na trenutke skorajda trdorockersko zvenečih kitarskih pasaž, vendar so tu vseeno v ospredju Chickove prebrisane variacije na električnem klavirju. Lennyevi ognjeviti bobnarski prehodi sčasoma poskrbijo za zaključno inštrumentalno kataklizmo. Naslovna kompozicija, se pravi »No Mystery« je zaznamovana z zasanjano in na trenutke skorajda eterično atmosfero, kjer imajo ključno vlogo Chickove hitroprste klaviaturske improvizacije, medtem ko ni zanemarljiv niti prispevek ritem naveze Clarke-White, zlasti Lennya, ki z improviziranjem na tolkalih, predvsem na kongih in marimbi, poskrbi za subtilno ohranjanje krhkega ritmičnega ravnovesja. Alov prispevek, tokrat na akustični kitari, je tu nekoliko v ozadju in se pojavi šele v zaključnem delu.
Na »Interplay« se med seboj za primat spopadejo Chickovi subtilni vložki na električnem klavirju in Stanleyeve ‘nasajene’ baskitarske improvizacije. Sledita dve izjemno ambiciozni kompoziciji, ki sta med seboj povezani in skupni plod izjemnega Chickovega skladateljskega genija. »Celebration Suite, Part 1« v marsičem napove približno kaj se bo dogajalo na naslednjem Return To Forever albumu, se pravi na mojstrovini »Romantic Warrior« (1976), saj tu poteka velika improvizacijska borba med vsemi štirimi inštrumentalisti. Z borbenimi variacijami na posameznih inštrumentih se člani banda med seboj pomerijo kdo bo demonstriral večje solistične mojstrovine in večjo stopnjo inštrumentalne sofisticiranosti, vendar ta borba na koncu ostaja brez pravega zmagovalca. Kompleksna atmosfera ima tu, poleg latino pridiha, nekoliko orientalski prizvok, kar je stranska posledica vladavine pentatoničnih ritmičnih nians. »Celebration Suite, Part 2« predstavlja ritmično izjemno smelo nadaljevanje suite »Celebration«, kjer je med divjo improvizacijsko borbo prav tako zelo težko izpostaviti posamezni inštrumentalni prispevek, pa vendar bi se tu lahko izpostavilo Alovo ubijalsko kitarsko struženje, ki je postavilo standarde za prihodnje, sorodne podvige klasičnorockovskih in težkometalskih kitarskih herojev.
»No Mystery« je mojstrovina iz zlatih let jazz rock fusiona in eden ključnih dosežkov klasične Return To Forever postave, ki je v tem času prenehala delovati kot Chickov spremljevalni band, saj so vsi člani legendarne skupine tedaj postali enakopravni skladatelji in so si kot taki (naposled) zaslužili enakovredno obravnavo. Gospod Corea, ki je leta 1975 za »No Mystery« prejel nagrado Grammy v kategoriji najboljši inštrumentalni dosežek na področju jazza, je tedaj porabil kar nekaj časa, da je lahko brzdal mladega in dokazovanja željnega Di Meolo, ki je s svojimi kitarskimi umetninami, ob vzporednem začetku samostojne kariere, začel resno ogrožati Chickov status glavnega zvezdnika tega nepozabnega banda.
Zasedba
Chick Corea – električni klavir, klavir, orgle, sintetizator, marimba, spremljevalni vokal
Al Di Meola – električna in akustična kitara
Stanley Clarke – bas kitara, orgle, spremljevalno vokal
Lenny White – bobni, tolkala
Produkcija
Chick Corea in Shelly Yakus
Seznam skladb
1. Dayride (3:25)
2. Jungle Waterfall (3:03)
3. Flight Of The Newborn (7;23)
4. Sofistifunk (3:51)
5. Excerpt From The First Movement Of Heavy Metal (2:45)
6. No Mystery (6:10)
7. Interplay (2:15)
Celebration Suite:
…8. Part I (8:27)
…9. Part II (5:32)
