Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: IQ
Založba: Vertigo Records
Izid: year
Trajanje: 64:26
Ocena: 3.5/5
Angleži IQ so bili med najbolj pomembnimi predstavniki novega vala progresivnega rocka in nekaj časa je kazalo, še zlasti po izidu imenitnega albuma »The Wake« (1985), da bodo od Marillon kmalu prevzeli žezlo najbolj vznemirljive skupine tega glasbenega gibanja. Sredi osemdesetih so bili ena izmed redkih skupin, ki je igrala progresivni rock, ki je vseboval vplive nekaterih prog velikanov sedemdesetih in zdelo se je, da bodo samo še utrjevali svoj visoki glasbeni artizem.
To se ni zgodilo, saj so imeli kitarist Mike Holmes, klaviaturist Martin Orford, basist Tim Esau in bobnar Paul Cook drugačne načrte v zvezi s prihodnostjo banda kot karizmatični pevec Peter Nicholls. IQ so nenadoma želeli popeljati v nekoliko bolj komercialne, ‘pop’ vode, saj jih zgolj kultni status med revitalisti progresivnega rocka ni več zadovoljil in so želeli svojo glasbo približati tudi masam. Morda so bili glavni navdih za tovrstno odločitev Marillion, ki so bili edini predstavniki neoprog gibanja, katerim je uspel veliki komercialni preboj, ne da bi ob tem prodali dušo banda. Idealistični Nicholls se z novo usmeritvijo ni strinjal in je rajši zapustil svoje pragmatične pajdaše.
Na njegovo mesto so privedli nadarjenega pevca Paula (P.L.) Menela, ki je imel nekoliko sorodno barvo glasu kot Nicholls in se je zdel za njihovo tedanjo slogovno spremembo, ko so začeli v svoj zvok vpeljevati elemente novega vala, kar dobra rešitev, vendar mu je manjkala Petrova karizma, teatralnost in smisel za intelektualno visoko dovršeno poezijo. Kljub nespornemu vokalnemu talentu je Menelu manjkala tista karizmatična substanca zaradi, katere je bil Nicholls, ki se je sam marsičesa naučil pri Petru Gabrielu (ex-Genesis), med IQ privrženci vedno tako priljubljen.
Rezultat zvokovne prevetritve je bil »Nomzamo«, imenovan po majhnem mestu v JAR. Ta slogovno precej raznovrstni album je imel vsaj toliko skupnega s simfoničnim progom kot z novim valom oziroma pop rockom, kar pomeni, da je šlo za nevsakdanjo mešanico glasbenih stilov. Otvoritvena kompozicija »No Love Lost« je nazoren primer tega ‘igranja’ z dvema različnima stiloma. Skladba se odpre s skrivnostnim in dramatičnim uvodom, ki spominja na nekatere pretekle IQ standarde. Osrednje mesto zavzemajo večplastne sintetizatorske teksture, medtem ko Menel, ob dobrem vokalnem zaledju, dokaže, da je bil v danih razmerah kar dostojna pevska zamenjava. Melodični, poprockovski refren in relativno preprosti časovni prehodi dokazujejo, da je bil band naveličan nekdanjega eksperimentiranja.
IQ so na vsak način želeli ustvariti svoj (prvi) radijski hit, kar dokazuje naslednja skladba, »Promises (As The Years Go By)«, ki je sicer lepo aranžirana stvaritev z močnimi elementi novega vala in lepim, večglasnim refrenom. Holmes z okusno, zaključno kitarsko solažo dokaže, da radiu prijazen pristop ni načel njegovih virtuoznih moči. Ironično je tovrstna ‘pop’ usmeritev odbila marsikatere stare privržence, medtem ko t.i. MTV generacije ob relativno slabi promociji niso uspeli doseči. Ne glede na to je »Promises« v (Zahodni) Nemčiji postal celo manjši radijski hit.
Naslovna skladba vsebuje tako elemente novega vala kot svetovne glasbe, predvsem prek Cookovih tolkal, medtem ko Menelov melanholični vokal sredi Orfordovih simfoničnih zaves uspešno vzdržuje melodijo. Melodramatični zaplet v srednji sekciji, ki bo še dandanes všeč vsem ljubiteljem zgodnjih Marillion in skupine Arena, dokaže, da niti v svoji ‘pop’ fazi niso pozabili igrati kvalitetni prog rock. Zaradi zvoka sintetizatorjev v zaključni sekciji na trenutke rahlo spominjajo na pop era Genesis. »Still Life« je nekoliko solzava, ritmično počasna power balada, ki vsebuje živahen gostujoči saksofon. Kljub dobri Menelovi pevski predstavi in harmonično pretakajočih se simfoničnih zavesah, vsesplošna zaspana atmosfera za seboj ne pusti kakšnega globljega vtisa.
»Passing Strangers« je bil še en ne preveč dobro premišljen poskus stvaritve AOR hita, kjer IQ bolj kot nase spominjajo na skupino Asia. Posamezni glasbeniki, predvsem Holmes, se tudi tokrat veliko bolje znajdejo na inštrumentalnih sekcijah kot pri oblikovanju veseljaškega refrena, ki IQ nikakor ne paše. Test časa precej slabo prenese shizofreni »Human Nature«, ki je pravzaprav pop rock skladba, razvlečena na skorajda deset minut in obložena z gostujočimi saksofonskimi pasažami, kar si res ne bi smeli privoščiti, če bi želeli še bolj zveneti kot The Alan Parsons Project ali Trevor Rabin era Yes. V srednji sekciji se spet ‘prebudijo’ klasični IQ, kjer Holmes in Orford dobita veliko prostora za svoje virtuozne umetnine, medtem ko Menel uprizori svojo najboljšo možno imitacijo Petra Nichollsa. Tu se najboljše sliši slogovna razklanost prvakov neo proga.
Na »Screaming«, kjer vladajo elektronsko kompresirane sintetizatorske teksture, člani IQ dosežejo, da občasno spominjajo na skupino It Bites, kar je obenem dobro in slabo. Dobro zato, ker so dokazali, da znajo ustvarjati ‘prog pop’, slabo zato, ker so popolnoma zatajili svojo artistično samobitnost. »Common Ground« vsebuje nekoliko več prepoznavnih IQ zvočnih fines za kar poskrbi predvsem njegov mračni in melanholični prvi del, medtem ko v drugem delu nastopi epska inštrumentalna sekcija, kjer predvsem Holmes očara s tenkočutnimi improvizacijami. Bonus skladba v podobi ljubezenske balade »Colourflow«, kjer Menela na spremljevalnem vokalu spremlja gostujoča pevka, predstavlja precej posladkan izlet v pop rock ob poslušanju katerega se raven saharina dvigne čez običajno raven.
IQ so na »Nomzamo«, hibridom med simfoprogom in novim valom, opravili zabavno in nekoliko kontroverzno zvokovno mutacijo, ki se jim na dolgi rok ni obnesla, medtem ko je album komercialno pričakovano pogorel. Za mase je bil ob slabi promociji še vedno preveč eksperimentalen oziroma progresiven. IQ so na vsak način poskušali združiti dva glasbena svetova, kar se jim je ponekod dobro posrečilo, medtem ko so nekatere skladbe slabše prestale test časa in je na njih kar težko ugotoviti, da gre za isti band, ki je posnel predhodna dva studijska albuma, saj so zaznavno spustili svoje artistične standarde. Ta nekoliko shizofren zvočni pristop so nadaljevali tudi na naslednjem studijskem projektu, potem pa je nastopil pričakovani ‘čas streznitve’.
Zasedba
Mike Holmes – električna in akustična kitara, kitarski sintetizator
Paul Menel – vokal
Martin Orford – klaviature, spremljevalni vokal
Paul Cook – bobni
Tim Esau – bas, bas pedala, ritem kitara, spremljevalni vokal
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Ray Carless – saksofon
Phillip Erb – Emu II programiranje
Micky Groome – spremljevalni vokal
Jules – vokalni duet (9)
Produkcija
Ken Thomas
Seznam skladb
1. No Love Lost (6:02)
2. Promises (As The Years Go By) (4:34)
3. Nomzamo (7:00)
4. Still Life (5:57)
5. Passing Strangers (3:47)
6. Human Nature (9:41)
7. Screaming (4:07)
8. Common Ground (6:59)
Bonus skladbe:
9. Colourflow (5:26)
10. No Love Lost (verzija za klavir in glas) (4:12)
11. Common Ground (live) (6:34)
