Operation Live
Izvajalec: Dr. Cranknstein
Založba: ASCAP
Izid: year
Seveda ni nič čudnega, če se človeku, ki ravno stopica skozi začetno fazo krize srednjih let, na lepem povsem utrga. Nekaj podobnega se očitno dogaja tudi z triom hecnih stricev, ki so si nadeli ime Dr. CranknStein. Gre za tri, če že ne drugače, vsaj po srcu mlade glasbenike, ki so se spravili h preigravanju težke rock muzike, prepletene z vplivi punka, funka in ostalih sorodnih žanrov. Če vsemu skupaj dodamo še več tisoč glavo množico keltskih bojevnikov, ki so več kot očitno nasneti skozi celotni posnetek, dobimo zmazek, ki so ga omenjeni “mladci” poimenovali Operation Live.
V bistvu je težko ovrednotiti zadevo, ki deluje tako kaotično, ter brez kakršne koli organizacije stalno poskakuje iz enega filma v drugega. Da fantje ne obvladajo svojega dela nikakor ne moremo reči, ravno nasprotno. Njihov pristop prav prekipeva od navdušenja, in več kot očitno je, da fantje uživajo v svojem početju. Mogoče celo preveč. No, kar mislim povedati s tem je, da bi za ateke njihovih let človek pričakoval več glasbene zrelosti. Pa saj imajo še čas, kajne?? No ja, začnimo z uvodno Hard Grind, resnično hard ala Dokken zadevo, ki nam z svojim zelo nekontroliranim in histeričnim vokalom, takoj na začetku postreže z prvimi črevesnimi motnjami. Hitro menjavanje ritma izpade malodane smešno, tako kot na naslednji No Complaints, kjer se trio na hitro prelevi v neko slabo UK Subs kopijo. Če se že fantje tule ne pritožujejo, bi se sleherni poslušalec tega cirkusa definitivno moral. Lolipop s svojim smešnim funky, mogoče skoraj rap uvodom, samo še utrdi celotno bolj zabavljaško sliko tega “albuma”. Naprej z rock & rollom! Ali pač. Rock Is Not Dead je verjetno ena bolj bebavih zadev, kar ste jih kadar koli slišali. Rock ni mrtev, hm, če bo kdaj v prihodnosti zvenel takole, resnično upam, da bo tudi čim prej umrl. No, da se slučajno nebi narobe razumeli, fantje so v svojem početju prav simpatični, za spiti pivo ali dve. Tu pa se stvar tudi konča. Še posebej, ko kar sredi omenjene skladbe, brezkompromisno nenadoma vskočijo v We Will Rock You!! Katastrofa… Zdaj pa še besedica ali dve o nežnejših “kompozicijah”, in sicer nam “doktorji” predstavijo tri, med katerimi izstopa It’s Not Too Late. Gre za balado, ki se predvsem vokalno spogleduje z Leslie West pristopom. Definitivno eden boljših momentov albuma (čeprav roko na srce konkurenca tule ni ravno ubijalska). V podobnih plitvinah plavata tudi ostali dve I Can’t Wait ter Things, ki se podobno predstavita kot spodobni rock baladi, bolj primerni za kako radijsko predvajanje.
Luštno, za razliko od naslednjega ropotanja, imenovanega Stuck, kjer gre za nekakšno posvetilo Sex Pistolsom, vsaj po uvodnemu Pretty Vacant vložku sodeč. Predvsem gre na celotnemu albumu močno v nos nenehno sposojanje raznoraznih motivov starih legendarnih komadov vseh vrst in žanrov. Neizvirno in dolgočasno, tako kot Whiskey, kjer se sliši predvsem Sheer Heart Attack, ter Wild Side, katere začetek je enostavna kopija Whole Lotta Love. Grozno. Vendar vseeno nekaj manjka. No, fantje s Kickstart My Heart poskrbijo tudi za to. Zanimiva verzija, z vokalom, ob katerem bi verjetno še Vince Neil dobil občutek, da zna peti! Smo pozabili še na kakšne pijanske veseljake? Seveda, tu so še AC/DC. Dva studijska posnetka, ki tudi zaključita ta “fenomenalni” plošček, nam ponudita zrcalno podobo avstralskih rokerjev, “obogateno” z vokalom, ki deluje, kot da bi človek križal Johnsona z Plantom. Za bombastičen zaključek pa poskrbi Bang Your Head, seveda ponovno kopija (ne priredba!) istoimenske Quiet Riot skladbe. Noro! Vsekakor preveč za vsakdanje poslušanje.
Zasedba
Eliot Chambers – vokal/kitara
Steve Schiegg – vokal/bas
Urs Kalin – bobni
Produkcija
Steve Schiegg
Seznam skladb
1.Hard Grind
2.No Complaints
3.Lolipop
4.Rock Is Not Dead
5.It’s Not Too Late
6.I Can’t Wait
7.Stuck
8.Whiskey
9.Wild Side
10.Kickstart My Heart
11.Things
12.Swiss Tall And Blonde
13.Bang You Head
Trajanje albuma: 63.30