Avtor: Urban Bolta
Kraj: Rock Cafe / Postojna
Datum koncerta: 17.03.2010
Število obiskovalcev: 0
Cena karte: vstop prost
Četrtkov večer je v prostore postonjskega Rock Cafeja prinesel predzadnje dejanje prvega dela tekmovanja in s tem tri nove mlade zasedbe, ki so se v solidno napolnjenem klubu vsak po svojih najboljših močeh trudile prepričati publiko in strokovno žirijo o svojem glasbenem talentu. Nabor skupin je bil tokrat v svoji osnovi hard rockersko obarvan, vsaka nastopajoča skupina pa ga je oplemenitila in začinila na drugačen način.
Večer so otvorili primorski heavy metalci Shutdown. V glamerski odpravi članov in samemu zvoku skupine je opazno mešanje klasičnega heavy metala z izročilom hard rocka osemdesetih, slikovito kombinacijo pa so Primorci pred kratkim že prenesli na plošček in izdali demo (recenzija tukaj). Shutdown v slovenskih metalskih vodah niso več neznanka, saj so svojo vero v heavy metal z nastopanjem že ponesli na mnoga slovenska koncertna prizorišča. Fantje z vsakim nastopom rastejo in nabirajo izkušnje, napredek v razvoju skupine je zato več kot opazen. Za pestro dogajanje na odru skrbi kitarski trio, ki v duhu Iron Maiden kitarske šole preletava oder iz leve proti desni in obratno, ob triumfalnih refrenih pa stopi skupaj in z melodičnim riffanjem od sebe bruha energijo. Shutdown so prekrižarili skladbe iz dema, nas popeljali od Valkire do Varginie, seveda z nujnim vmesnim poklonom botrom heavy metala. Ravno “You’re Got Another Thing Comin'” (Judas Priest) je pokazal največjo Shutdown rano – Egzijev vokal ni kos čisto vsaki nalogi. Če je frontmanov karizmatični odrski nastop praviloma oddelan brez napake, se v vokalni vlogi zaradi truda pri iskanju Halfordove čiste vokalne linije včasih ne znajde najbolje. A nič ne de, kilometrina bo zagotovo pokončala vse pomankljivosti. Shutdown so se predstavili v odlični luči in v dobre pol ure dokazali, zakaj so up naše heavy metal scene.
Sledil je skok v zvok devetdesetih oziroma srečanje s skupino M.U.D.D. Zaradi mladosti kolektiva je njihovo ime še nepoznano, a ob marljivem prihodnjem delu lahko, sodeč po četrtkovem nastopu, to še korenito spremenijo. Skupina se giblje v glasbeno gledano širokem okolju, ki ga ponuja iskanje v rockerskih vodah, tako skačejo od nežnejših rockerskih ritmov do konkretnejših kitarskih prijemov in skoka v smeri bolj alternativnega izraza. Na mestu sta zato primerjavi tako z našimi Tabu kot tudi jeznejšimi Skunk Anansie. Samo dve leti obstoja sta bili dovolj za spodbudne avtorske komade, ki so jih predstavili, v repertuar pa so vključili tudi dela zasedb Black Stone Cherry in Gun, kar priča o žanrsko širokem krogu njihovega gibanja. Kreativno ogrodje M.U.D.D. sestavljajo trije mladci, ki na odru preskakujejo med agresivnejšimi kitarskimi prijemi in skorajda pop melosom, njihov glavni atribut pa je vokalistka Doris. Pevka se je predstavila v sijajni luči, saj je znala ladjo krmariti tako med razburkanimi valovi kot tudi v brezvetrju, drugače povedano, njena interpretacija vokala se je odlično prilegla na spremenljivo glasbeno podlago. Minus skupine je sama odrska energija, saj s svojo pretirano statičnostjo težko zanetijo iskrico, ki bi pod oder razplamtela ogenj. V kolikor bodo glasbeniki začeli delati tudi v tej smeri, bodo njihovi nastopi še boljši, navkljub tej hibi pa je bilo opazno, da so M.U.D.D. iz pravega testa.
Zadnji so nastopili predstavniki glam rock šole oziroma zaljubljenci v osemdeseta, brežiški Broken Arrow. Fantje so že z uvodnim komadom “Glam till the end” nazali, kje se počutijo najbolj domače – v energični glasbi, napevih polnih pozitivne volje in v skupinskem, tako harmoničnem kot tudi večglasnem petju. Vokalist Matjaž z glasbi tipično razkuštrano frizuro zna prenesti energijo skupine pod oder, navezati stik s pododrjem in tekom nastopa naelektrenemu vzdušju še prilivati olja na ogenj. Bratska naveza Rok/Bor Marolt na kitari je spretno vihrala skozi koncert in kljub manjšim kiksom obudila v spominu slehrnega poslušalca pod odrom kitarske manevre mojstrov tipa George Lynch ali Eddie Van Halen. Glavni atribut in posebnost tokratnega Broken Arrow koncerta je predstavljal zborček treh mičnih mladenk, ki pa se je izkazal za dvorezen meč. Res, da so zvoku odprle novo širino in s spremljevalnim petjem še dodatno poglobile kinetičnost Broken Arrow komadov, vendar je, roko na srce, ne prav usklajeno petje želen učinek močno zagrenilo. Poleg klasike “Lay Your Hands On Me” (Bon Jovi) so Brežičani zaigrali še svoje najboljše avtorske kompozicije in se sodeč po plesnih odzivih občinstva odlično prijele. Pri avtorskih pesmih je nekoliko moteč dejavnik nenehnega skakanja med angleškimi in slovenskimi besedili, a verjamem, da se bodo v prihodnosti znali odločiti za zgolj enega izmed obeh jezikov. Broken Arrow so skupina z utripajočo avtorsko žilico, vendar se morajo zavedati, da bodo več kot nostalgično obujanje osemdesetih s svojo glasbo, ki se tako neposredno spogleduje z že prebavljenim, dosegli sila težko. Vendar kar je bilo glavno – Brežičani so svoj primarni posel, zadovoljitev publike, izpeljali več kot odlično.
Tri skupine in tri različni pogledi na rock godbo. Vsi trije nastopi so bili pričakovano dobri, zato je bilo pred še sklepnim dejanjem večera, razglasitvi zmagovalca, v zraku moč čutiti negotovost. Kdo bo zmagal? Publika se je na koncu odločila za M.U.D.D., a so komisijo najbolj prepričali Shutdown in zmaga je odšla v Novo Gorico. Samo upamo lahko, da nam bodo fantje tudi v drugem krogu večera znali podkuriti! Se že veselim!
Fotografije: Mojca Perdih
Galerija slik
