Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Kavinsky
Založba: Mercury Records
Izid: year
Trajanje: 44:26
Ocena: 3.5/5
Kavinsky ni nihče drug kot francoski house sinth pop zvočni manipulator Vincent Belorgey! Reciklaža je danes modna muha. Kavinsky pa je skladno s tem ubral smernice v svojem glasbenem artizmu, ki evocirajo retro-zvočno sinth pop kulturo osemdesetih. Na njegovem studijskem prvencu »Out Run« so torej oživeli legendarni zvoki sintetizatorjev in ritmično plesnih zank, ki so svoj bohotni razvoj pričeli doživljati v začetku osemdesetih. Nosilni aranžmaji skladb in zimzelenih hitov najbolj prepoznavnih zvočnih predstavnikov tega časa, so speljani preko njih.
Za našega Vicenta, ki je letnik rojstva 1975, ni to prav nič nenavadnega. Ko je bil teenager, so se pojavile prve video igrice (za orientir kako so izgledale, si glej video skupine Rush iz leta 1982 za skladbo Subdivisions). Leta 1986 je japonska Sega razvila arkadno igrico imenovano »Out Run«, v kateri si moral upravljati volan superhitrega vozila znamke Ferrari Testarossa. Album »Out Run« je pravzaprav posvetilo Kavinskega tej igrici, za albumom pa se pne zgodba. V letu 1986 se glavni junak (Kavinsky) razbije s Ferrari Testarosso in odpotuje v večna lovišča. Vendar pa se leta 2006 vrne v naš svet kot zombi, ki pa po novem ustvarja elektronsko glasbo. In ker ne more iz svoje kože, prične iskati svojo takratno punco, seveda 20 let starejšo in jo v skladbi Night Call tudi povabi na podrobni klepet, a ga nekdanja partnerica. Precej cenen in patetično obupan štos, ne? Iz te iztočnice je moč izluščiti nekakšno teleportacijo uma Vencenta Belogreya od teenagerskih sanj, v čas 20 let po tem, ko je možakar dejansko realiziral sanje (album »Out Run«).
Zahvaljujoč vključitvi skladbe Night Call v glasbeno podlago za film »Drive« (2011), je Kavinsky požel že v času pred izdajo albuma »Out Run« zavidljivo mero pozornosti. Gre za eno najboljših skladb albuma dveh razpoloženjskih stanj, ki generirata učinkovit kontrastni preskok atmosfere . Kitica je implementirana z zvočno efektirano vokalno linijo strašljivih »zombi« razsežnosti, ki bi lahko bila v svojih artističnih podvigih všečna celo Marilyn Mansonu, ki v refrenu preraste v pozitivno ovenčano nalezljivo melodično skušnjavo karakteristik, ki vlečejo celo na zgodnje Pet Shop Boys.
Za delo enega človeka omejenega na zvočne figure osemdesetih, je ustoličeno delo na »Out Run« zagotovo zavidljivega kakovostnega značaja. Poseduje visoko motivsko razgibanost med skladbami, pa čeprav so te omejene v zvočnih karakteristikah. Repeticija vodilnih motivov strogega minimalizma sinth pop retorike deluje mnogokrat cerebralno. Če se znate odklopiti, zna delovati na vaše stanje duha prav blagodejno, ker tolče naravnost v srednje linije harmoniziranja. Kot takšna, je glasba albuma »Out Run« primerna za poslušanje na dolgih relacijskih vožnjah v noči. Slednja ugotovitev je za Kavinskega pomembna potrditev, da je zadel enega od bistev sporočila albuma. Kavinsky je aranžmaje sinth pop retorike obarval z dodatki električne kitare in z vokali različnih pristopov v interpretaciji, s čimer je dvignil dinamični razvoj dogodkov na albumu. Če boste z logiko pristopili k albumu, vsa bo sintetika ponavljajočih se zank lahko pričela motiti. Zato je to album, ki si ga morate zavrteti ob pravem času na pravem mestu.
Danes se mnogo zelo uspešnih modernih skupin obrača k retro zvočnemu slogu sinth pop znamke osemdesetih. Eni takšnih so denimo M83, pa Empire Of The Sun, medtem ko je moč vleči vzporednice med tem kar ponuja »Out Run« tudi s podobnim delom zasedbe Daft Punk, ko so slednji uglasbili film »Tron Legacy«. Delo na Out Run je mogoče primerjati tudi z deli podobnih samostojnih umetnikov, ki manipulirajo z elektronskimi zvoki, kot sta College in Danger.
»Out Run« je torej všečno delo, vendar pa bo moral Kavinsky v prihodnjih glasbenih avanturah prevzeti nove artistične izzive in ponuditi drugačno glasbeno substanco. Sintetiko kulture osemdesetih je dobro obdelal. V kolikor pa bo vztrajal v identični rabi sporočilne vsebine albuma »Out Run« tudi na prihodnjem izdelku, obstaja nevarnost samorepeticije in posledične degradacije artizma avtorske biti, česar pa si Kavinsky definitivno niti v sanjah ne želi.
Zasedba
Kavinsky – programiranje, vokal
José Reis Fontão – spremljevalni vokal na skladbi št. 11
Paul Hahn – glas na skladbah št. 1 in 13.
Havoc – vokal na skladbi št. 6
Lovwfoxxx – vokal na skladbi št. 8
Tyson – vokal na skladbi št. 11
Raw Man – kitara na skladbah št. 2, 3 in 11
Produkcija
Kavinsky
Seznam skladb
01. Prélude [01:55]
02. Blizzard [03:28]
03. ProtoVision [03:26]
04. Odd Look [04:50]
05. Rampage [02:56]
06. Suburbia [03:29]
07. Testarossa Autodrive [03:38]
08. Deadcruiser [03:33]
09. Nightcall [04:18]
10. Grand Canyon [03:13]
11. First Blood [03:04]
12. Roadgame [03:44]
13. Endless [03:00]
