Kraj: Piazzola sul Brenta / Padova / Italija
Datum koncerta: 04.07.2010
Število obiskovalcev: 10000
Cena karte: 50 €
V začetku tedna se je v prisrčnem italijanskem mestecu Piazzola sul Brenta oglasil nihče drug kot Ozzy Osbourne. Skok v Padovo je brez dvoma obetal zapomljivo koncertno doživetje, kljub temu, da Ozzy zadnja leta praktično z vsakim izdanim albumom vztrajno drsi v glasbeno povprečje, da resničnostnih šovov in ostale navlake patentirane pod znamko Sharon d.o.o. niti ne omenjamo. Dnevi, ko je Osbourne postavljal standarde hard rocka so žal že davno za nami, no, vseeno pa so se horde njegovih privržencev v ponedeljek že kaki dobri dve uri pred pričetkom dogajanja masovno zlivale za obzidje Anfiteatra Camerini. Ni kaj, že sama pojava Ozzyja Osbournea deluje kot magnet za publiko in to kljub dejstvu, da bo od vrhunca njegove solistične kariere kmalu minilo že 20 let.
Kot prvo je že v uvodu potrebno priznati, da smo v objem Anfiteatra Camerini stopili opasani z baročnim pušeljcem mešanih občutkov, nihče namreč ni vedel kaj nas čaka. Na eni se nam je obetal koncert hard rock ikone, človeka, ki se je na začetku plodovite glasbene poti najprej znojil ob polaganju temeljev metala, kasneje s prihodom 80tih let pa je do nepredstavljivih višin komercialnega uspeha zakorakal še v vlogi heavy metal iztirjenca, padlega angela ali če hočete “princa teme”. Kot prekleto pa je na drugi strani spomin vztrajno klical podobe dobro znanih “televizijskih podvigov”, ki so glasbeno legendo neusmiljeno mendrali v bizarno, parodično in lahko vodljivo medijsko karikaturo. Strah pred odrsko reprizo Osbourneovih ni pojenjal do trenutka, ko je Ozzy prvič odsotno zatrimčkal po odru in po navdušenem odzivu publike iz vajeti spustil “Bark at the Moon”.
Ozzy Osbourne se je letos po dolgem času odločil za konkretnejšo kadrovsko prevetritev spremljevalne zasedbe. Nedolgo nazaj je najbolj odmevala novica, da je po dobrih dveh desetletji slovo vzel stari dobri Zakk Wylde, kitarist, katerega briljantna igra je ohranjala krvotok po venah nekaterih najboljših Ozzyjevih studijskih stvaritev kot “No Rest For The Wicked” ali “No More Tears”. Novopečena spremljevalna godbena konjenica dostavljanja večjih presenečenj ni bila zmožna, kar je bilo tudi za pričakovati. Vsa Ozzy Osbourne mašinerija namreč melje po vnaprej začrtanemu planu. Gotovo se je največ pred koncertnih vprašanj in ugibanj glede Ozzyjeve spremljevalne zasedbe vrtelo okoli Firewind strunarja Kostasa Karamitroudisa, ki najraje sliši na ime Gus G. Stric je svoje obveznosti seveda opravil z odliko, čeprav je po svoje celo preveč rutinsko gnezdil med stebrički zapuščine svojih predhodnikov. Kakšnih posebnih zvočnih odkritij ob sopihanju železnin “Crazy Train”, “I Don’t Want to Change the World” ali “I Don’t Know” tako nismo bili deležni, saj je Gus za omenjene kot po pravilu sestavljal tehnično sicer resda izpiljene replike izvirnikov. In čeprav se Ozzyjeva zvočna slika že desetletja opira predvsem na dva poglavitna elementa, torej na prepoznaven vokal in bravurozna kitarska preletavanja, se dandanes zdi kompliciranje okoli izbiranja Ozzy Osbourne kitarista povsem odvečno, seveda v kolikor kandidati za sprehajanje po stopinjah takih mojstrov, kot so Randy Rhoads, Jake E Lee ali Zakk Wylde premorejo dovolj tehničnega znanja. Z drugimi besedami je danes povsem vseeno, če poleg Ozyyja na odru namesto omenjenih stoji Ljudmila Novak, le da ji prsti dobro letijo.
V dobri uri in pol je Ozzy predstavil večino vrhuncev solistične glasbene poti, presenetljivo malo pozornosti pa je namenil promociji zadnjega albuma “Scream”, kar daje slutiti, da se dobro zaveda pogrešljivosti aktualnih stvaritev. Koketiranje z Black Sabbath je seveda obveza vsakega njegovega nastopa, poleg standardnih cvetk botrov metala je spomin na čase romance z Iommijem in kompanijo priklicala “Fairies Wear Boots”, ponujenih je bilo celo nekaj obrisov “Rat Salad” motiva, iz katere sta se izcimili “fillerski” solaži bobnov in kitare. Ozzy je vlogo prvovrstne koncertne atrakcije opravil za oceno odlično. V njem še vedno tli plamenček tiste neudomačljive živalskosti, zaradi katere je bil tekom celotne kariere konstantno trn v peti samooklicanih varuhov morale. Omenjena žal danes bolj kot kadarkoli prej ostaja ujetnica trajno fosiliziranega telesca, katerega motorika daje vtis rahlo odsotnega človeka s kronično vnetno črevesno boleznijo. Kljub temu ga je bilo na odru užitek opazovati. Bil je prav tisti rahlo zbegani, a občudovanja vreden predmet opazovanja, o katerem smo slišali že toliko zgodbic in anekdot. Osbourne je z dušo in telesom hitro posvojil množico. V večer je vložil svoj maksimum, tako izvedbeno kot v vlogi performerja (seveda v okviru svojih zmožnosti). Pri tem se je zanašal na stare zabavljaške trike, na zanj značilno odmetavanje lavorjev vode, zadevo je tehnološko tudi nadgradil z uporabo mini vodnega topa. Na neki točki je “v dar” od publike prejel gumjastega netopirja, ta pa je oropan obljubljenih čarov dentalnega obglavljenja v nizkem letu razočarano odfrčal nazaj v smeri razgrajajoče množice.
Z energijo nabit koncert je bil suvereno odtegnjen, v duhu profesionalizma, kjer so vloge posameznikov jasno razdeljene in kjer z izjemo glavne atrakcije večera ni prostora za izvenplansko manevriranje. John Michael Osbourne še vedno ostaja paša za oči, nadpovprečna vokalna forma v paketu z zapomljivimi šovmanskimi prijemi ob odlično utečenemu serviranju Ozzy hitologije pa garant pristne koncertne uživancije.
Setlista
1. Bark at the Moon 2. Let Me Hear You Scream 3. Mr. Crowley 4. I Don’t Know 5. Fairies Wear Boots 6. Suicide Solution 7. Road To Nowhere 8. Shot In The Dark 9. Rat Salad 10. Iron Man 11. Killer Of Giants 12. I Don’t Want to Change the World 13. War Pigs 14. Crazy Train —dodatek— 15. Paranoid
Galerija slik
