Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Taša
Založba: Celinka
Izid: year
Trajanje: 44:53
Ocena: 4/5
Taša, z »ustaljenim« imenom Nataša Vester Trseglav, je glasbena umetnica, ki nam ponuja svoj kantavtorski prvenec z naslovom »Panta Rei« (vse teče). Brez skrbi, to ni posvetilu razvpitemu srbskemu kantavtorju Đorđu Balaševiću, ki je pred mnogo leti (ojej, kmalu jih bo okroglih trideset) izdal album z istim naslovom. Na Tašinem albumu gre torej za enajst čistokrvnih avtorskih skladb. Vse je spisala vse sama: glasbo, aranžmaje, vokalne melodije in besedila. V studiu ji je pomagal le njen tesni ustvarjalni zaveznik Teodor Amanovič – Toš, možakar, ki je s čuječno opreznostjo vseskozi skrbel za vse male, a pomembne korekture v studiu. Skladbe in album tako stojijo, kot se šika.
»Panta Rei« je v celokupnem seštevku močno izpoveden kantavtorski album. Besedila so intimna, osebno izpovedna. Nizajo zgodbe o hrepenenju po čustveni, pa tudi duhovni izpolnitvi (Nežnosti), po sprejemanju in odpuščanju. Sporočila so vedra, preveva jih srčni optimizem in ljubezen. Za Natašo so hude življenjske preizkušnje, ki so jo naučile, da ji ni ostalo nič drugega, kot da je zajela življenje s polno zajemalko vibracij optimizma. Taša je z verzi, ki jih je ustvarila za ta album, rasla in zorela. Je njihov dušni pastir, z njimi rokuje, kot bi bili del nje, kar tudi so. Le, da ne samo na papirju, pač pa prihaja z realizacijo zvočnega zapisa seveda tudi do tistega najbolj bistvenega. Taša pristopa do njih z neverjetno srčnostjo in predanostjo. Brez takšne pristnosti in iskrenosti bi izdelek, kjer ni prostora za naknadna kozmetično zvočna studijska ličila, namreč hipoma pogorel, prav tako pa bi bila njegova kantavtorska »konkurenčnost« zelo omajana, če ne kar vprašljiva. »Panta Rei« dostavlja torej razgiban in jedrnato prepričljiv pejsaž emocij in strasti. Z izjemno prijetno barvo glasu, s katero nagovarja poslušalca, zlasti ko se prepusti milemu vokalnemu barvanju, ponese interpretacijo občasno skorajda na mejo šepeta. Tašina vokalna prožnost in mehkoba učinkovito magnificirata posamezna čustvena stanja, nasploh stanja hrepenenja, tihega koprnenja, pričakovanja,…Taša se lahko z vokalom skorajda sramežljivo potuhne, kot mala punčka brezmadežne naivnosti, v kolikor to od nje veleva oživljanje sporočil v verzih.
Kaj je še pomembno na albumu brez kitar? Čuti se, da je Taša dolgo let zelo rada improvizirala s klavirjem in s klaviaturami. Dekle uporablja tudi električni klavir, seveda obvezno znamke Rhodes, aranžmaje pa zlasti v kiticah rada implementira zgolj s preprostimi pregrinjali sintetizatorjev. Aranžmaji klavirja in klaviatur, ki ogrinjajo njeno vokalno predstavo, so večkrat harmonično razgibani. Taša ne »polaga« v igri klavirja zgolj golih akordov, pač pa jih večstransko razgiba s harmonijami, ki »ležijo« pod vokalnimi linijami. Hočem povedati, da je vložek klavirja in klaviatur oziroma njihova razporeditev v aranžiranju optimizirana in da drugih dodatkov v zvočni pokrajini ne gre pogrešati. Ob vsej intenzivnosti Tašinega iskreno podoživetega vokalnega vložka takšno aranžiranje več kot zadošča, četudi ne provociram, ko skromno dodam osebni preblisk, da ni kitar v glasbi nikoli preveč.
Pop glasba, ki se naslanja občasno na moment kabareta ali šansona, ki je silno spretno prikrit, ker je mera poslušljive muzikaličnosti v vseh skladbah izredna. Album leze hipoma in invazivno v uho. Ne čudi, da je še v letih 2015 in 2016 Taša nanizala lep sveženj radijskih singlov (Vedno znova, Čarobna cesta, Škratove sence), kjer se album rad zavrti tudi v plesni ritmični kinetiki. V teh dveh letih? Da. »Panta Rei« je vstopal v dolg proces nastajanja zato je tudi posledično silno izpiljen, kar dokazujeo v končni fazi tudi srenjde »mid-eight« pasaže, pa tudi izredno spretna, aranžersko pretočna gradacija vzdušij preko kitic v predrefren ter refren. Proti uravnilovsko – muzikaličnemu polu albuma dostavlja živahno, organsko ritmično predstavo »strupeno« navezo Urbana Krča (bobni) in Žige Goloba (bas). Zlasti v mirnih pasažah prehaja vložek obeh glasbenikov naproti kabaretni jazzovski retoriki, pa čeprav album »Panta Rei« nima mnogo zveze z jazzom, če sploh. Nosi le nekaj opcijskih nastavkov v kompozicijah, ki bi lahko vodili v jazzovska razgibavanja, navkljub temu pa se čuti v igri, da sta Kugler in Golob v osnovi jazzista.
Kot zapisano: izredno močan album. Silno godi komponistična dovršenost aranžiranja, ki neverjetno učinkovito vzdržuje iztočno kuliso vokalnim linijam Taše, da so ti sporočilno izpovedno optimalno poudarjene in kontrastirane. S tem zasijejo s polno izpovedno intenziteto. To je tudi bistvo, ki zagotavlja kreposten in prepričljiv kantavtorski dosežek, kot je »Panta Rei«. Zato je celoten album neverjetno spretno srednjevalovsko zagledan. Kantavtorski dosežek torej, ki lahko še kako obogati sicer večkrat obubožano podobo slovenske srednjevalovske glasbe oziroma prispeva k zdravi podobi slovenskega glasbenega »mainstreama«. »Panta Rei« je album visoko kakovostne branže in neprikrite pop retorike, ki pa zavoljo prožnih struktur, na katerih je zasnovana sama glasbena pokrajina aranžiranja, nosi tudi kup izvrstnih razvojnih nastavkov za Tašin prihodnji artistični angažma. A do tja je še daleč, v tem času, tu in sedaj, pa si zasluži čim več koncertnih interpretacij.
Taša – Čarobna cesta (uradni video):
Zasedba
Nataša Vester Trseglav – Taša – vokal, klavir, klaviature, spremljevalni vokal
Žiga Golob – bas kitara
Urban Krč – bobni
Kevin G. Davy – trobenta
Produkcija
Teodor Amanovič – Toš
Seznam skladb
1. Drevored
2. Čarobna cesta
3. MOrda pa kdaj
4. Nežnosti
5. Nora misel
6. Panta Rei
7. Zapleši z mano
8. Vse je OK
9. Škratove sence
10. Vedno znova
11. Za njo
