Paradise Lost zadoomirali v Zagrebu (2017)

foto: SEBASTIJAN VIDEC 2017
0 6

“Če se potegne črto, je bil koncert Paradise Lost, Pallbearer in Sinistro v zagrebškem klubu Boogaloo solidno izpeljan, boljši vtis pa bi bil nedvomno ob boljšem zvoku. Tu se zgolj upa, da se do naslednjič ta napaka odpravi. “

Lokacija: Zagreb / Boogaloo / Hrvaška
Datum: 14.10.2017


Angleški pionirji gothic/doom metala Paradise Lost ne počivajo. Le dve leti po albumu The Plague Within so se vrnili z albumom Medusa, s katerim se vračajo v svoje doom metalske korenine. Album je do sedaj dobil večinoma pozitivne odzive, tako da so bile tudi obeti za koncert več kot dobre. Paradise Lost so se tudi tokrat ustavili v bližini Slovenije. V Zagrebu so že večkrat navdušili in skupina logično hrvaško metropolo vključi v turnejo.. Kot predskupine so Paradise Lost tokrat vzeli ameriške doom metalce Pallbearer ter portugalske sludge/doomerje Sinistro.

Portugalski Sinistro so kot mlada skupina skušali prepričati z nečim samosvojim. Težki ritmi in kitare, ki so obveza sludge metala, tu niso kazali nekih posebnosti. Primerno temu je celota grmela, čeprav bi s prisotnostjo bas kitare lahko zvočno sliko še pojačali. Največja posebnost Sinistro je bila vokalistka Patricia Andrade, ki je imela vsekakor zanimiv nastop, za kar si je poprej izkušnje nabirala tudi na področju igranja v filmih in serijah. Tudi sam vokal je nedvomno raznolik, a obenem tudi nadležen. Sinistro so torej v nečem posebni, a s samo glasbo kaj pretirano ne obljubljajo zaenkrat.

Pri Pallbearer se je godba precej zasukala. Skupina v ospredje daje izrazit doom metalski element, ki poudarja tudi melodičnost. Precej dolge skladbe so raznolike in nepredvidljive. Kitare so vsekakor močan faktor, prav tako distorziran bas, medtem ko bobni niso premogli kakšne boljše dinamike. Skupina je predstavljala aktualni album Heartless, ki ne doseže kvalitete prvih dveh albumov, a solidno nadaljuje začrtan stil skupine. Skupina je s prvima dvema albumoma dala vedeti, da se na ameriški doom metal sceni nekaj prebuja in sedaj več kot solidno drži to kvaliteto. Glavna težava Pallbearer nastopa je bil predvsem porazen zvok. Skupina je bila tako hrupna, da se mnogokrat ni dalo razločiti glasbil, pri čemur niso pomagali niti čepi za ušesa, kar je še dodatno vplivalo, da je melodičen vokal bil precej brez izraza. Pallbearer bo potrebno očitno dati novo priložnost. Konec koncev imajo zanimivega materiala za kakšno uro.

Pri Paradise Lost se vedno pojavi uganka, v kakšni formi bo skupina. Pravzaprav gre tu zgolj za pevca Nicka Holmesa, pri kateremu se nikoli ne da predvidet, kakšne volje je pa ta dan oz. tisto uro, ko stopi na oder. Tudi v sam repertoar skupine ni za dvomit. Skupina je tudi tokrat postregla z aktualnimi skladbami ter venčkom hitov, po katerih so PL poznani. Čez formo skupine se ni kaj za pritoževati, vsaj čez inštrumentalni del, medtem ko je bil Nick Holmes zgolj povprečen. Predvsem se ni čutilo moči v vokalu, pa tudi na glas ni bil dovolj. Preostali člani pa so bili po pričakovanem solidno energični. Statičen je pravzaprav edino basist Stephen Edmondson, medtem ko je bil kitarist Greg Mackintosh kot vedno v svojem svetu z melanholičnimi melodijami, ritem kitarist Aaron Aedy pa je bil vseskozi nasmejan in precej gibljiv. Pohvale vreden je trenutni bobnar Waltteri Väyrynen, ki je z lahkoto odigral starejši material, pri novem pa je dokazal, da ima veliko domišljije in zna tudi v počasne skladbe vpeljati veliko dinamike. Z aktualnim albumom so Paradise Lost pridobili veliko. Repertoar skupine se sedaj tako dotakne morbidnega doom metala, melanholičnega gothic metala ter tudi česa bolj nežnega. Paradise Lost so v svoji karieri poskusili tudi s synth popom, ki pa ga v živo ne predstavljajo več. S trenutnimi 15 albumi skupina težko zadovolji vsak okus, a s skladbami Remembrance, Shadowkings, As I Die, Embers Fire ter zaključnim Say Just Words so na svojo račun prišli starejši oboževalci, s čimer je skupina dokazala, da so novi in stari oboževalci enako vredni.

Če se potegne črto, je bil koncert Paradise Lost, Pallbearer in Sinistro v zagrebškem klubu Boogaloo solidno izpeljan, boljši vtis pa bi bil nedvomno ob boljšem zvoku. Tu se zgolj upa, da se do naslednjič ta napaka odpravi.  

avtor: Primož Novak
fotografije: Sebastijan Videc



Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X