Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Flower Kings, The
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Trajanje: 126:54
Ocena: 4.5/5
Deloholični kitarski mojster Roine Stolt se je znova vrnil s svojim sodobnim prog rockovskim monolitom The Flower Kings. Za nameček ponovno v obliki dvojnega albuma, že njihovim četrtim doslej, in še z enim ambicioznim konceptom pred sabo, kar očitno postaja že kar nekakšna tradicija skupine. Tokrat se v konceptu ne ubadajo z nič manj kot z vprašanjem eksistence človeštva skupaj z vsemi njegovimi vzponi in zablodami. Se to morda sliši preprosto? Vsekakor gre za skupino izjemno ambicioznih glasbenikov, ki preko svojih izjemnih glasbenih spretnostih igranja in komponiranja veličastnih in variabilnih kompozicij, večinoma epskih razsežnosti, vedno znova in znova, iz albuma v album, dokazujejo da simfonični prog rock, v tradiciji najboljših skupin 70-ih let, še vedno živi tudi v tem stoletju. Vsi tisti, ki poznajo osnovno filozofijo The Flower Kings in njihovo umetnost tkanja tradicionalnih prog rockovskih palet večplastnih prehodnih melodij, preobratov in zasukov torej lahko že nekako vejo kaj v svoji osnovi prinaša “Paradox Hotel”. Skupina si je v zadnjih letih pridobila sloves nekakšnih pozitivnih, “zimzelenih slikarjev” modernega simfoničnega prog rocka, ki preko svojih kompozicij in besedil pridigajo o lepotah eksistence (v stilu njihovih očitnih vzornikov Yes). A tudi to ima svoje pomanjkljivosti. Kot velikega ljubitelja klasičnega progresivnega rocka, ki pridevnik “progresiven” jemlje zelo resno, me je pri skupini pogosto motila njihova včasih že pretirana obremenjenost z zvokom in motivi legendarnih skupin kot so Yes, Genesis, Gentle Giant itd (ko sem v določenem delu kompozicije prepoznal kakšen očitno “sposojen” klasični motiv). Za njihova dela je bila poleg tega skoraj vedno značilna velika nekonsistentnost kompozicij (s tem da je bilo poleg vrhunskih stvaritev na albumih najti vrsto “dopolnilnih” krajših skladb, ki so več kot očitno služile zgolj za dopolnitev dolžine albuma). Zato sem imel pogosto občutek, da bi bilo recimo bolje da bi izdali samo enojen album kot pa da so s krajšimi “filterji” posameznim albumom jemali tekoč potek. S “Paradox Hotel” pa so zaenkrat očitno rešili vsaj ta problem in končno ustvarili album, ki ga je užitek poslušati od začetka do konca in na katerem ni najti “dopolnilnih, odvečnih skladb. Edini problem pa kot ponavadi ostaja obremenjenost skupine z zapuščino legendarnih progresivnih skupin 70-ih ter občasno pomanjkanje lastnih idej, čeprav je tega tokrat opazno manj kot na prejšnjih albumih. Že zaradi tega “Paradox Hotel” predstavlja pozitiven in spodbuden korak za skupino, ki ima po novem tudi drugega bobnarja saj je Zoltana Csörsza zamenjal Marcus Liliequist. Tudi Daniel Gildenlow (Pain Of Salvation) se je odločil zaradi osebnih razlogov prekiniti svoje sodelovanje s skupino.
“Paradox Hotel”, tako kot večina njihovih del, resda ni preprost zalogaj za “vsakdanjega” poslušalca, ki nima za seboj preposlušanih vsaj nekaj vrhunskih del progresivnega rocka in tudi že ve česa se lahko nadeja od njihove glasbe. Vseeno pa je na njem tudi dosti krajših in manj kompleksnejših visoko melodičnih del, ki lahko navdušijo tudi tiste, ki ne marajo pretiranega “kompliciranja”. Album ponuja več kot dve uri dobre glasbe. Sicer večinoma “zimzeleno” vzdušje se od dela do dela pogosto spreminja tako kot tudi strukture posameznih kompozicij zato bodo tradicionalni ljubitelji skupine več kot navdušeni. Ves čas pa preko besedil in vzdušij posameznih del skupina predstavi po en “odlomek” iz človeške eksistence: od prelomnih trenutkov v zgodovini človeštva pa do čisto vsakdanjih življenjskih problemov.
Prvi disk odpre intro “Check In”, ki je zgolj posnetek NASA-inega odštevanje sekund. Nakar je že takoj pred nami več kot 20 minutni ep gigantskih razsežnosti “Monsters & Men”! No, skupina je v preteklosti ustvarila že kar nekaj gigantskih epov, tudi boljših kot je “Monsters & Men”, pa vseeno gre za še eno čisto posebno epsko mojstrovino skupine, ki se odpre tako kot se zagre – velikopotezno. Z menjavanjem ritmov ter številnimi prehodi, predvsem pa za skupino značilnimi prvovrstno melodično-vesoljskimi melodijami, kompozicija navdušuje in ne izgublja poteka od začetka do konca. Tudi tokrat nas, predvsem v inštrumentalnih delih, navdušita mojstra Stolt in Bodin s svojimi izjemnimi tehničnimi sposobnostmi (Stolt je bil pač vedno eden najboljših na svojem inštrumentu). Poslušalec, ki mu tovrstne epske stvaritve niso “španska vas” bo “Monsters & Men” z lahkoto vzljubil že po nekaj poslušanjih. Drugi bodo potrebovali nekaj več časa. Vsekakor gre za skladbo, ki je nekak “preizkusni vatel” po katerem se poslušalec že v trenutku odloči ali bo nadaljeval “potovanje” ali ne. Kljub temu, da ni posebno originalna (ritem očitno spominja na tistega od Yes) je to vseeno veličastna in navdušujoča kompozicija s katero skupina znova dokazuje, da tovrstna dela uspešno živijo tudi v 21.stoletju. Ob tem pa se mi stalno postavlja zanimiva teorija, da bi bili The Flower Kings danes verjetno ena največjih skupin v prog rocku, če bi se pojavili kakšnih 35 let prej. Po najdaljši kompoziciji na albumu sledi najkrajša, “Jelaousy”. Gre za popolnoma običajno in preprosto balado, ki v svojem bistvu ni prav nič posebnega. Ima pa zato dober osrednji motiv na klavirju. “Hit Me With a Hit” morda po naslovu zveni posiljeno in mestoma tudi nalašč zveni rahlo posiljeno zaradi funky ritma. Naslov pa je pravzaprav briljanten potem, ko poslušalec ugotovi da je njegovo sporočilo namenjeno kritiki glasbene industrije. V svojem bistvu gre za zelo dobro stvaritev s sijajnimi kitarskimi rifi, zanimivim funky ritmom in odličnim inštrumentalnim prehodom, ki med drugim vsebuje celo melotron. Osrednja melodija nalašč vleče na pop in v srednjem delu, v motivu nalašč apelira na moderno glasbeno svinjarijo katero profilira današnja skorumpirana glasbena industrija. Izkušeni poslušalec pa bo tu prvič zaznal tudi nekatere elemente klasičnih progresivnih skupin. “Pioneers of Aviation” po vesoljskem Bodinovem uvodu na klaviaturah je še ena všečna skladba, ki je v svojem bistvu klasičen prog rock inštrumental s poudarkom na Stoltovi električni kitari. Bodin na sinthesizerju tako na sredini kot ob zaključku odigra vrhunski solaži. V tej skladbi bo poslušalec lahko užival v tehničnih spretnostih obeh glavnih kreativnih sil skupine. Osrednja melodija izjemno spominja na tisto s “Power of Kindness” (Flower Power, 1998). Je med njima morda kaka povezava? Sledi nekaj po vzdušju dramatičnejših del. Temačna, melanholična in skrivnostna “Lucy Had A Dream” je v svojem bistvu psihadelični rock, ki očitno spominja na tistega katerega so konec 60-ih prakticirali The Beatles (heh, ime Lucy očitno ni bilo izbrano naključno). Pravzaprav zveni vse skupaj kot nekakšna črna verzija uspešnice The Beatles. Zaključni inštrumentalni del na sinthesizerju in ritmu spominja na tisti iz kake grozljivke. Sledi najmračnejše delo na albumu. To je potuhnjeno zlobnikava “Bavarian Skies”, kjer Stolt namerno poje (bolj recitira) skozi distorziran efekt, da bi tako oponašal znanega hujskaškega avstrijskega pleskača z brčicami med njegovimi govori. Grozljivo in groteskno vzdušje se stopnjuje skozi celotno skladbo, ki se zaključi z ambientalnem zaljučkom, kjer lahko slišimo groteskno pihanje godal “bavarskega orkestra” ob katerih se brkata človeška zver tudi poslovi z odra s svojim jedkim “aufviedersehn”. Od vseh skladb na albumu, je ta daleč najmanj všečna, a je vsaj originalna. No, zato pa je poslušalec že v naslednjem trenutku nagrajen verjetno s samim vrhuncem prvega dela albuma, z izjemno stvaritvijo imenovano “The Selfconsuming Fire”, ki vsebuje nekaj najboljših elementov skupine ob katerih bo poslušalec hitro pozabil na moreče vzdušje prejšnje kompozicije. Pravzaprav gre za eno najlepših in najpopolnejših del skupine sploh s katerim dokazujejo, da so kljub obilici retro elementov ki sicer prevladujejo v njihovih delih, sposobni ustvariti čudovito kompozicijo s povsem lastno dušo. Prelepe akustične kitare, prijetne in veličastne melodije, sijajno igranje fretless basa, refren ki ostaja v spominu, melotron “stare šole” in odlični hardrockerski klimaks prek kitarske solaže so paša ne samo za ljubitelja skupine temveč tudi za vsakega ljubitelja dobrega (prog) rocka. Besedilo pa je kljub temu precej temačno. “Mommy Leave The Light On” ima temačno in melanholično vzdušje o umirajočem otroku, ki se boji slovesa in slutnje osamljenosti. Ambientalne klaviature so ponovno odlične, medtem ko akustična kitara tvori osrednjo melodijo. Skupina prvi del albuma po pričakovanju zaključi na svoj tradicionalen “zimzelen” (lahko bi rekel tudi “yesovski”) način. “End On A High Note” je namreč pravi “desert” in resnično “zaključek na visoki noti”. Gre za nadvse lep, vesel in optimističen mini ep, kjer znova udari na plan tradicionalno izjemno pozitivna miselnost skupine. Veseli refreni ob spremljavi ultra melodičnih klaviatur in akustične kitare ter okusni inštrumentalni deli z zanimivimi solažami na boljši način zaključijo prvi del albuma.
“Retro” elementi skupine pridejo do večjega izraza v drugem delu, torej na drugem disku, albuma. Kar sicer ne pomenim da je ta slabši od prvega. Pomeni zgolj to, da je nekoliko manj “progresiven” (vsaj na način kakor jaz dojemam ta pojem). Kot sem omenil že na začetku recenzije so me prav ti “retro” elementi motili in pogosto odbijali, da glasbi The Flower Kings (še) nisem dal pravega priznanja, kakršnega bi si sicer lahko zaslužili, saj si nisem bil na čistem ali si načrtno sposojajo elemente večkrat omenjenih legendarnih skupin ali pa gre zgolj za naključne inspiracije in zavzetost skupine, da nadaljujejo tradicionalni prog rock tudi v tem stoletju in tako “razsvetljujejo” mlajše generacije poslušalcev, ki so zamudili zlate čase tovrstne glasbe. Slednje vsekakor ne prispeva k sami progresivnosti skupine. No, vseeno pa imajo vsi ti “naključni” motivi moderno interpretacijo in se podrejajo vse bolj prepoznavnemu zvoku skupine, kateri pa še vedno ni čisto definiran. Kljub tem “retro” elementom pa je drugi disk dosti manj zahteven za “navadnega” poslušalca, morda zato ker ne vsebuje nobenega super dolgega epa v stilu “Monsters & Men”. Uvod v “Minor Giant Steps” zveni kot nekakšno posvetilo Yes, saj le ta več kot očitno spominja na njihovo mojstrovino “The Gates Of Delirium” (Relayer, 1974). Poleg Bodinovih klaviatur, zlasti zvok in način igranja Roinove kitare očitno vleče na slog Stevea Howea. Prav tako glavni refren in zaključek, čeprav daleč od tega da bi šlo za oponašanje, zgolj da skladbo preveva duh starih dobrih Yes (pravzaprav sem v dvomih, da so slednji danes sposobni še ustvariti kaj tako dobrega) ob inštrumentalnih delih, kjer pridejo do večjega izraza njihove lastne ideje. Počasna “Touch My Heaven” vsebuje dober refren in božansko Stoltovo solažo v stilu Davida Gilmourja (Pink Floyd) ob spremljavi zborovskih ženskih vokalov. Očitno brez vsaj enega “navdiha” s strani Pink Floyd tudi tokrat ni šlo, a če za trenutek pozabimo na to dejstvo lahko uživamo v sicer odličnem inštrumentalnem delu. Sijajen, a več kot očiten “retro” inštrumental “The Unorthodox Dancing Lesson” vsebuje elemente, ki so domači vsem ljubiteljem in poznavalcem King Crimson (kitarske solaže in ritem) ter Gentle Giant (predvsem ritem, zlasti tolkala). Kar je po domače povedano zmes tistega znanega nagajivega ritma, ki spominja na zibanje zaspanega (prijaznega) velikana in žagajočo shizoidno solažo, ki prav zato rahlo vleče na “Larks’ Tongues In Aspic-Part 2” (King Crimson: Larks’ Tongues In Aspic, 1973). To je prava kataklizma, ki je nasprotje večini lepih in spevnih stvaritev, ki prevladujejo na albumu. “Man Of the World” je izjemno nostalgično in romantično delo z virtuoznimi solažami in dobrimi vokali. Na “Life Will Kill You” se skupina preizkusi tudi na področju ritem & bluesa. In to presenetljivo uspešno. Vokal drugega kitarista (in pevca) Hansa Froberga je eden najboljših na albumu. Skoraj ne dvomim, da če bi bila skupina komercialno bolj znana, bi bil to lahko (kljub dolžini kompozicije) radijski hit. “The Way The Waters Are Moving” je lepa, a vseeno rahlo dolgočasna balada o nedavni tragediji, ki jo je povzročilo divjanje tsunamija v jugovzhodni Aziji. “What If God Is Alone” je z lahkoto eno izmed najboljših del na drugem delu albuma. Vsebuje vse najboljše kar ponuja skupina: številne čudovite melodične refrene, okusne inštrumentalne pasaže, navdušujoče ritmične prehode in odlično, inteligentno besedilo. No, če bi že moral izbrati najljubšo skladbo na drugem disku, bi bila to verjetno kar naslovna “Paradox Hotel”, ki je izjemno netipično delo za The Flower Kings. V osnovi gre namreč za hard rock skladbo s funky ritmom, ki še najbolj spominja na novejše Deep Purple z izjemno všečno strukturo, glavnim refrenom, prehodi in solažami vred. Znova preseneča zelo dober in močan Frobergov vokal (sploh za skupino, ki sicer nikakor ne slovi po tehnično izpiljenih vokalih). Zaključni mini ep “Blue Planet” pa ponovno na pladnju ponudi vse najboljše glasbene elemente skupine: čudoviti refren, prvovrstne melodije, številni dobri orkestralni aranžmaji in obvezen izvrsten zaključek. Celotno vzdušje (in besedilo) te skladbe zveni kot končno razodetje in pozitivno sporočilo skupine vsem prebivalcem tega planeta brez nepotrebnega, pogosto patetičnega pridiganja v stilu kakih Američanov Spock’s Beard. Čeprav vrvi od retro elementov je drugi del logično dopolnilo prvega in tako tvori odlično celoto kot dvojni album. Prvič sploh v zgodovini skupine.
Moram priznati, da so me The Flower Kings tokrat prijetno presenetili in končno ustvarili izjemno zrel album. “Paradox Hotel” je tako po vzdušju kot po strukturi kompozicij dovolj konsistenten in tekoč (dvojen) album, ki je na ta način v marsičem boljši od vseh njihovih prejšnjih del vključno s “Space Revolver” (2000) ter “Unfold The Future” (2002). Prav nič ne bom pretiraval, če rečem da je to njihov najboljši in najzrelejši album do zdaj. Skupina je končno ustvarila albuma na katerem ne boste našli “dopolnilnih skladb”, ki bi mu jemale potek in ga razvodenile, kot se je pogosto dogajalo v njihovi preteklosti. Album pa je pozitiven napredek tudi v smislu intenzitete in zaporedja posameznih del. Vseeno pa bi se v prihodnosti od skupine nadejal še nekoliko več pozornosti in napredka v smeri inovativnosti, saj dokler bodo v njihovih delih mrgoleli prepoznavni motivi klasičnih skupin (tokrat jih je sicer opazno manj), bo skupina (ki nedvomno igra simfonični prog rock vrhunske kvalitete) težko upravičevala sloves resne progresivne skupine v pravem pomenu pojma biti “progresiven”. Že res, da je skupina dokazala, da je več kot sposobna izjemnega interpretiranja prvovrstnih motivov, ki jih lahko poslušalec vzame tudi kot čudovito posvetilo legendam prog rocka, a vseeno je prav inovativnost tisti ključni element, ki definira “progresivnost”. Zato The Flower King tudi po izidu “Paradox Hotel” na nek način še vedno ostajajo kontroverzna skupina, saj bodo kot kaže še dolgo razdvajali ljubitelje progresivnega rocka (zagovornike inovativnosti ter zagovornike preživetja žanra v njegovih prepoznavnih smernicah). Vseeno pa se neobremenjen poslušalec zlepa ne bo naposlušal njihove čudovite glasbe “zimzelenih” melodij, ki imajo največji učinek poleti ko je sonce visoko nad oblaki, rože razcvetene in ptički veselo žvrgolijo. Razen tega le malo današnjih prog rock skupin razen tradicionalne tehnične superiornosti premore toliko intenzitete in pozitivnih vibracij, ki jih v svoja dela vnašajo člani The Flower Kings. “Paradox Hotel” je prav zaradi naštetega najboljši album skupine in korak v pravo smer. Kdor ne pozna skupine naj vsekakor začne prav z njim.
Zasedba
Roine Stolt – vokal, kitara
Tomas Bodin – klaviature, spremljevalni vokal
Hans Froberg – vokal, kitara
Jonas Reingold – bas kitara, akustična kitara, spremljevalni vokal
Marcus Liliequist – bobni, tolkala, spremljevalni vokal
Hasse Bruniusson – marimba & razporejena tolkala
Produkcija
Roine Stolt
Seznam skladb
CD 1 – Room 111 (64:50)
1. Check In (1:37)
2. Monsters & Men (21:21)
3. Jealousy (3:22)
4. Hit Me With A Hit (5:32)
5. Pioneers Of Aviation (7:49)
6. Lucy Had A Dream (5:28)
7. Bavarian Skies (6:34)
8. Selfconsuming Fire (5:49)
9. Mommy Leave The Light On (4:38)
10. End On A High Note (10:43)
CD 2 – Room 222 (62:04)
1. Minor Giant Steps (12:12)
2. Touch My Heaven (6:08)
3. The Unorthodox Dancing Lesson (5:24)
4. Man Of The World (5:55)
5. Life Will Kill You (7:03)
6. The Way The Waters Are Moving (3:12)
7. What If God Is Alone (6:58)
8. Paradox Hotel (6:29)
9. Blue Planet (9:42)
