Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Beggars Opera
Založba: Vertigo Records
Izid: year
Trajanje: 37:53
Ocena: 4/5
Škotski simfoprogresivci Beggars Opera so bili ena izmed tistih obskurnih, vendar izjemno nadarjenih skupin, ki so imele podpisane pogodbo z založbo Vertigo Records, znanimi meceni eksperimentalne glasbe, vendar jim preprosto ni bilo usojeno, da bi dosegle kaj več kot kultni status ob izjemnem spoštovanju s strani večine prog gurmanov. Za razliko od drugih sorodnih skupin, kot so denimo Cressida, Cirkus, Fantasy in Spring, so Beggars Opera, ob številnih menjavah, nekako uspeli zdržati vse do začetka osemdesetih. V zgodnjih letih svoje kariere so izdati tri studijske albume z izjemnim pevcem Martinom Griffithsem, ki so jim lahko še dandanes v ponos, saj so primerljivi z nekaterimi najbolj impresivnimi dosežki nekaterih veliko bolj znanih mojstrov progresivnega rocka.
Tretji izmed teh zgodnjih, vendar ključnih albumov njihove kariere je bil »Pathfinder«, ki je izšel leta 1972, ravno v času, ko se je zdelo, da se Beggars Opera počasi nasmiha sreča in da bodo morda prestopili v ‘ligo velikih’, tako kot se je to posrečilo njihovim bivšim Vertigo Records vrstnikom Uriah Heep. Njihov predhodni album, »Waters Of Change« (1971), je namreč, ob pomoči uspešnega singla »Time Machine«, naletel na navdušujoč odziv nemških privržencev. Medtem, ko domača (razvajena) britanska publika in kritiki niso pokazali pretiranega navdušenja nad njihovo glasbo, pa je bil odziv v Nemčiji toliko boljši od česar so si veliko obetali.
»Pathfinder« bi moral postati tisti ključni, tretji album, ki bi nadobudni ekipi iz Glasgowa prinesel veliki preboj na širšo glasbeno sceno, vendar temu, tudi po zaslugi precej nekompetentnega menedžmenta, ni bilo tako. Primerjati Beggars Opera z drugimi sorodnimi skupinami je sila nehvaležno delo, vendar bi še najbližje zvokovne vzporednice lahko poiskali pri zgodnjih Uriah Heep pa tudi Jethro Tull. Griffithsov vokal nekoliko spominja na Davida Byrona, orglarske mojstrovine Alana Parka so na izborni ravni in primerljive s tem kar je pri Uriah Heep prakticiral Ken Hensley, kitarist in ustanovitelj banda Ricky Gardner (kasneje je sodeloval z Davidom Bowiejem na albumu »Low«, 1977) je, podobno kot Mick Box, veliko uporabljal vah-vah efekt, medtem ko so Beggars Opera negovali tudi odlične vokalne harmonije.
Band je dopolnjevala dinamična ritem linija, katero sta na »Pathfinder« tvorila basist Gordon Sellar in bobnar Raymond Wilson. Obenem so bili Beggars Opera resnični mojstri ustvarjanja večplastnih ambientalnih nians pri katerih je vselej igral pomembno vlogo nezgrešljiv in opojen keltski melos. Njihova besedila na »Pathfinder« so bila precej zanimiva, saj so vsebovala socialno satiro na račun brezdomstva (»Hobo«), kritiko cerkve in inkvizicije (»The Witch«) in zanemarjanje lastnega izročila in narave v korist dobička (»From Shark To Haggis«).
Kako čudovit band so bili Beggars Opera na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči dokazuje otvoritveni simfoprog rušilec »Hobo« s svojo masivno plastjo Hammond orgel in Griffithsovim teatralnim pevskim pristopom, kar v kombinaciji z jazzovsko razpoloženimi ritmičnimi niansami ustvarja nepopisno žalostno atmosfero. Družbenokritično besedilo se vsaj delno zgleduje pri Jethro Tull klasiki »Aqualung«, saj govori o ostarelem beraču, katerega tudi po njegovi smrti apatična okolica, ki hodi mimo njegovega trupla, ne uspe (ali noče) identificirati.
Mojstrstvo članov Beggars Opera za ustvarjanje melodramatičnega pompa se pokaže na odličnem simfoničnem epu »MacArthur Park«, najbolj zanimivem delu na albumu, kjer se jim med tkanjem mogočnih, melotronsko obarvanih aranžmajev posreči ustvariti nepozabno, izjemno nostalgično atmosfero. Tu sicer ne gre za avtorsko delo, temveč za sijajno adaptacijo skladbe, katero je leta 1966 napisal Jimmy Webb, medtem ko je iz nje naredil hit single legendarni irski igralec in pevec Richard Harris. Znana je tudi verzija »MacArthur Park«, katero je leta 1978 odpela disko diva Donna Summer. Griffithsov vokal kar kipi od silnih čustev, medtem ko poje besedilu o (navidezno) idealnem začetku in tragičnem razpadu ljubezenske zveze, ki se je začela v MacArthur parku. Škoda, da nobeno drugo delo na »Pathfinder« ne dosežee tolikšne ambientalne globine, čeprav na albumu ni nobene slabe skladbe.
»The Witch«, jedka kritika srednjeveškega lova na čarovnice, je precej mračna stvaritev z masivnimi plastmi Hammond orgel, surovimi kitarskimi pasažami in brezkompromisnimi bobnarskimi prehodi. Dramatično vzdušje, ob številnih zanimivih ritmičnih meandrih, narašča iz sekunde v sekunde. Edina pomanjkljivost te razmeroma udarne skladbe je morda njen nekoliko repetativnen refren, ki nastopi šele v zaključnem delu, vendar se ‘vleče’ vse do konca. Od vseh del na albumu ravno naslovna skladba najbolj spominja na zgodnje Uriah Heep, saj tu med Parkovimi orglarskimi mojstrovinami zavladajo mogočne vokalne harmonije in krepke kitarske pasaže z redno rabo vah-vah efekta.
»From Shark To Haggis« je skladba številnih raznovrstnih vzdušij. Odpre se s počasnim tempom in mračnim vzdušjem, nakar v nadaljevanju preide v razposajeno atmosfero, kar sovpada z besedilom o proslulem, egoističnem kravatarju in špekulantu (metafora ‘morski pes’), ki spet odkrije ‘otroka v sebi’ in doživi osebno spremembo, potem ko se po dolgih letih vrne na škotsko podeželje (haggis je škotska narodna jed). Beggars Opera, kot pristni Škoti, v drugi polovici te skladbe uporabijo tudi dude, kar še popestri njen zaključni, folklorni utrip.
Zelo dobri inštrumental »Stretcher« vsebuje dramatične klavirske aranžmaje in epsko-presunljive pasaže na slide kitari, kar občasno celo rahlo spominja na ‘primitivno’ verzijo legendarnih Queen. »Madame Doubtfire« je še ena skladba o čarovnicah z epskimi aranžmaji in dramatičnimi vokalnimi harmonijami, kjer se še posebno izkaže vselej teatralni in karizmatični pevec Griffiths. Edino predolgi, burleskno začinjeni zaključek zveni nekoliko ceneno in razvlečeno, saj vsebuje zblaznel smeh in kakofonične zvoke; vse skupaj zveni kot da bi bilo preneseno iz kake grozljivke z Vincentom Priceom v glavni vlogi.
»Pathfinder« je bil poslednji klasični album v režiji kultnih škotskih simfoprog praporščakov, ki se postali ena izmed tistih nesrečnih skupin z izjemnim talentom in velikim artističnim žarom, katerim enostavno ni bilo dano, da bi prodrle na širšo sceno. »Pathfinder« sicer ni bil tako ambiciozen album kot odlični predhodnik »Waters Of Change«, toda na njem je bilo še vedno nekaj briljantih stvaritev na čelu z nepozabnim zimzelenom »MacArthur Park«, ki je zagotovo ena najboljših priredb v režiji kakšnega progrockovskega banda. Toda na žalost je šlo po Griffithsovem nenadejanem odhodu vse samo še navzdol in čeprav so do konca sedemdesetih izdali še nekaj plošč si nikoli niso več opomogli.
Zasedba
Martin Griffiths – vokal
Alan Park – klaviature
Ricky Gardiner – kitara in soremljevalni vokal
Gordon Sellar – bas kitara, akustična kitara in spremljevalni vokal
Raymond Wilson – bobni
Produkcija
Beggars Opera
Seznam skladb
1. Hobo (4:40)
2. MacArthur Park (8:20)
3. The Witch (5:26)
4. Pathfinder (3:44)
5. From Shark to Haggis (6:38)
6. Stretcher (4:50)
7. Madame Doubtfire (4:15)
