Pearl Jam: Gigaton

0 150

“Sodelovanje z Joshem Evansom v iskanju novih artističnih izzivov se je za Pearl Jam obrestovalo. Bend je ob osveženi zvočni podobi preizkusil kup novih idej, zlasti inkorporiral nekatere zvočne strukture, ki jih pred tem še ni in “odrasel”.”

Založba: Monkeywrench / Republic Records
Datum izida: 27.03.2020
Produkcija: Josh Evans & Pearl Jam
Dolžina albuma: 57.05 min
Zvrst: Alternative Rock
Ocena: 9.0 / 10


Pearl Jam! Mega rock zasedba, ki praznuje letos 30. let delovanja. Z blizu 90 milijonov prodanih albumov po celem svetu se torej vrača po sedmih letih s svojim novim in skupno 11. studijskim albumom »Gigaton«! Postmilenijske studijske aktivnosti so se skozi čas umirile in na nove studijske dosežke skupine je treba kar krepostno čakati, so pa Pearl Jam prerasli v zasedbo, ki je v prvi vrsti najprej velika koncertna atrakcija, in ki gradi svoj kult predvsem na izjemnih koncertnih predstavah. Nemara je prav to vzrok, da prodaja njihovih albumov še kar raste. Ne glede na to, da zadržuje skupina večno mladostniški značaj in zalet, pa je »Gigaton« album zaznavnega zorenja “gigantske” skupine, ki je v svojih letih »otroštva« utemeljila grunge, danes pa stoji njena izpovedna pridiga na nič manj samonikli glasbeni izkaznici (alter/art) rock’n’rolla.

Zasedba je za novi album sprejela presenetljivo odločitev, da po desetih albumih, ki jih je produciral za Pearl Jam Brendan O’Brien, le-tega zamenja z novim (ko-)producentom. To je Josh Evans, ki je od leta 2008 kitarski in klaviaturski tehnik skupine, prav tako pa je med letoma 2010 in 2017 opravljal funkcijo kitarskega tehnika pri Soundgarden. In več. Produciral je Soundgarden album »King Animal« (2012), pa tudi solo album Pearl Jam basista Jeffa Amenta »Heaven/Hell«. Neposredno povezavo Evansa s Pearl Jam v studiu, pa je možno prvič najti v letu 2018, ko se je Evans ubadal z inženirstvom zvoka na Pearl Jam priredbi Again Today, ki pripada v izvirniku Brandi Carlile in je izšla na kompilaciji različnih izvajalcev »Cover Stories« (2017). Kasneje je Evans inženiral (ne produciral) tudi zvok avtorskemu singlu skupine izdanem leta 2018 za skladbo Can’t Deny Me, ki je izšel v digitalni obliki.

Torej, bend je začutil, da odpira sodelovanje z Evansom, nove razvojne možnosti v smislu zvočne in slogovne nadgradnje sicer prepoznavne in že utemeljene avre artizma skupine. In »Gigaton« je nekoliko drugačen album, celo bolj drugačen, kot si je kdo upal pričakovati. Pearl Jam so v Evansu našli potencial, da jih popelje novim artističnim avanturam naproti in jih nekoliko odmakne od predvidljivih rešitev preteklih studijskih dejanj.

Lirično je »Gigaton« znova izjemno močan album. Zlasti v skladbah, kot je Seven O’ Clock, poudarja poezija Vedderja izjemno močan kantavtorski pečat. Bend je na albumu družbeno kritično angažiran in izkaže odkrito svoje nezadovoljstvo nad likom in delom gospoda Trumpa, obenem pa je ozaveščeno ožigosan z »zelenim jezikom«, ki kriči po tem, da drvimo uničenju planeta naproti (Quick Escape). Vedder je izredno pretkano znova podložil svoje verze s pričesko črnega humorja, ki pa nagovarja iz drugega plana. A je prisoten in vseskozi zaznaven.

Album se odpira udarno. Dve rockerski zaušnici podeli uvodoma, ko vzame veter v jadra skozi potentni Who Ever Said in takoj za njo Superblood Wolfmoon. Zmes zgraražirano divjaškega rock’n’rolla z navdihom teatralne razvratnosti legendarnih skupin sedemdesetih tipa The Who ali/in Cheap Trick, a z zadržanim in kontroliranim zvokom kitar, ki v “nažiganju” ne pretirava. Bobni nosijo bolj »kovinski« odzven glede na »Ligthning Bolt«, kar daje albumu nekoliko drugačno ritmično gravuro in tako hvaležno razširja spektralnost zvočne slike, ki jo poljubno zasedajo gradniki zvoka. Zvočna zgoščina je izredno dobro implementirana, pri čemer je »nažiganje« fraz podkrepljeno z organskim zvokom klaviatur. Tovrstni zgaražirani rock’n’roll retoriki se pridružuje v nadaljevanju Never Destination. Bend ohranja tudi v skladbah, kjer sprošča več testosterona in adrenalinske naglice, izredno pedantnost in detajlira pasaže, izhodne in vhodne dela z veliko aranžersko pretanjenostjo ter zrelostno imenitnostjo. Čuti se, da so komadi ustvarjeni iz jamov, a vzdržujejo izredno pretočnost in visoko vibrantno dinamiko, izplena koncertne ter organske živosti, kot nad vsem tudi kipečih strasti in emocij. V Take the Long Way, ki vzdržuje energetske silnice še vedno v značaju pravoverne rockerske gorčine, se pa prikrade nekaj mimobežnih simpatij z rojaki Sondgarden.  Quick Escape je najtrša skladba plošče (v produkcijskem oziru). Tu preseneti posebno poudarjen »trušč« bobnov, ki v trdoti odstopa na albumu. Izhod te skladbe pa je podaljšan jam, ki lahko nostalgika odstreli celo na album “Ten” in podobno odpeljan izhod skladbe Alive, zlasti zavoljo rešitev v okraševanju s solažami kitar ter dvigu aktivnosti bobnov, ki ne skoparijo s plejado na moč domiselnega vključevanja improvizacijskih trikov. Izreden finalni atmosferični krešendo in komad izjemnega »groova«!  

V vseh skladbah albuma, to velja tudi za vse togotne in pospešene skladbe, je zadržana oziroma razvita izredna refrenska melodičnost. V tem oziru je zanimiv prehod iz kitice v refren skladbe Take the Long Way. Vzbudi občutek, kot da je skladba zgrajena iz dveh različnih komadov, ki idejno perfektno komunicirata med seboj, kajti v kitici se Pearl Jam niti ne odmaknejo mnogo od predhodne Never Destination, potem pa nenadoma preskočijo v izjemno pečatni in zapomnljivi refren, ki zna postati koncertni favorit občinstva. Dejansko je album v celoti izredno pretkano zapakiran v pregrinjalo muzikalične nalezljivosti in premore obenem tudi zaznavni moment himnične svečanosti, kar bodo feni zagotovo z navdušenjem sprejeli.

Po Take the Long Way se album do zaključka umiri, kar je presenetljiva odločitev, saj to pomeni še štiri skladbe igralnega časa do albumskega zaključka. No, prav skladbi Retrograde in še posebej (akustična) Comes Then Goes ne prinašata posebnih zanimivosti. Sploh slednja bi sodila prej na kak Vedderjev solo izdelek (komad, ki je dejansko odveč na novem albumu in za povrhu še predolg), medtem ko Retrograde potegne kvišku odlična modulacija v izhodnem delu, ki kulminira v posebne vrte atmosferični krešendo finala, ki je okrašen psihadelično.

Ostanejo torej še bombončki. Prvi je definitivno Dance Of Clairvoyants. To je skladba, ki jo išče na albumu zahtevnejši ljubitelj skupine, in ki si želi čim več ugodnih novosti v smislu uspelih eksperimentalnih podvigov s strani skupine. To je mračna skladba, ki jo vodi eterika odebeljene in skorajda »shoegaze« linije podedovane iz ere novovalovstva osemdesetih in ob kateri bi otrpnil tudi Robert Smith (The Cure). Tudi Vedderjev vokalni pristop nagovarja v tej skladbi z odklonom, posebno premeteno so vpete kitare v aranžma. Genialen komad od glave do pete, kjer ne veš, čemu bi dal prednost. Kitici ali refrenu. Zaključna skladba River Cross  je izjemna balada, kjer sije Vedderjeva edinstvena vokalna karizma s posebno mero. Posebno gravuro daje dominantnemu vokalu to pot odzven starinskih orgel na meh ter na nasprotni strani kot »protiutež« krhka interakcija bas linij ter tolkal. Posebnost albuma je tudi Alright. To je točka izjemno pretanjenega aranžiranja v stapljanju krhko in nežno odmerjenih korakov, kjer se lepijo aranžmaji na osnovni vzorec kalimbe in programske zvočne zanke bobnov. Kitare rišejo nežne pastele v zvočni krajini. Nad vsem pa vedno znova prevzema Vedderjeva čutnost in milina. Da so na tem albumu dejansko tokrat zmagovalci intimnejše skladbe potrjuje tudi izvrstna Buckle Up. V to kategorijo se obvezno prišteva še zelo dolga Seven O’Clock, kjer je Vedder v jemanju verzov znotraj kitice ponotranjil nekaj »Springsteenesk«, medtem ko preseneti znova gradacija skladbe, ki dinamično odskoči na nov razpoloženjski nivo v kontrastnem refrenu, v katerega je povsem nepričakovano, a izredno premeteno vpet vpet nostalgičen retrozvočno nagovarjajoč odvzen klaviatur. Seven O’Clock je moč razglasiti za energetski adekvat odlični Sirens s predhodnika »Lightning Bolt«.

»Gigaton« je album, ki ga Pearl Jam niso še posneli v svoji karieri. Sodelovanje z Evansom se je v iskanju novih artističnih izzivov obrestovalo. Bend je ob osveženi zvočni podobi preizkusil kup novih idej, zlasti inkorporiral zvočne strukture, ki jih pred tem ni še nikdar (programsko vzorčenje, implantacija zvočnih zank, mbira (kalimba), poudarek na raznolikosti aranžmajev za klaviature,…) in “odrasel”. Novi album je v tem oziru znatno bolj razgiban kot predhodnik »Lightning Bolt«. Poseduje znatno več drobnjarij in detajlov v gradnji zvoka in aranžmajev, pri čemer se to razgalja šele ob večkratnem poslušanju skladb. To je tudi album, ki nekoliko počasneje zleze v ušesa, čeprav je vsekakor zelo muzikaličen. V artističnem oziru je tudi bolj izzivalen in za uživanje znatno bolj zanimiv. Albuma »Backspacer« (2009) in »Lightning Bolt« sta si v tem oziru artistično bolj sorodna, »Gigaton« pa prinaša izrazitejši izrazni odklon. Dejansko je bend z njim uspel stopiti na nova ustvarjalna tla. Videli bomo kam jih bo artistična drznost in raziskovalni pogum prignala v prihodnosti, saj je temeljenje za to na »Gigaton«, več kot uspešno. Potrjuje zrelost, ki jo dosegajo Pearl Jam v artističnem oziru na svoja polagoma zrela leta delovanja. In kar je bistveno. “Gigaton” zadržuje avro tiste dobro znane skupine, ki je posnela nekoč davno tega tako “Ten”, kot vse preostale albume dalje, vse do »Gigaton«.

avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Who Ever Said (05:10)
2. Superblood Wolfmoon (03:49)
3. Dance of the Clairvoyants (4:25)
4. Quick Escape (04:46)
5. Alright (03:43)
6. Seven O’Clock (06:14)
7. Never Destination (04:18)
8. Take the Long Way (03:41)
9. Buckle Up (03:36)
10. Come Then Goes (06:02)
11. Retrograde (05:22)
12. River Cross (05:52)

Zasedba:
Eddie Vedder – vokal, kitara, klaviature na skladbi št. 6, orgle na skladbi št. 12
Stone Gossard – kitara, bas na skladbi št. 3, tolkala in spremljevalni vokal na skladbi št. 9, klaviature na skladbi št. 11
Mike McCready – kitara, tolkala na skladbi št. 3, klaviature na skladbi št. 11
Jeff Ament – bas kitara, klaviature in kitara na skladbah št. 3 in 4. programske zanke skladbi št. 4, klaviature na skladbah št. 5 in 6, mbira (kalimba) na skladbah št. 6 in 12, programiranje na skladbi št. 6, klavir na skladbi št. 9
Matt Cameron –  bobni, programiranje na skladbi št. 3, kitara na skladbah št. 5 in 8, spremljevalni vokal in programiranje na skladbi št, 8

Sodelujoči glasbeniki:
Josh Evans – klaviature na skladbah št. 2., 7., 9. in 12., programiranje bobnov na skladbi št. 5
Meagan Grandall – spremljevalni vokal na skladbi št. 8


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki