Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Glass Hammer
Založba: Arion
Izid: year
Trajanje: 60:36
Ocena: 4.5/5
Ameriški simfonični progresivci Glass Hammer so s »Perilous« ustvarili že svoj trinajsti studijski album, ki je po dolgem času tudi konceptualen, podobno kot sta bila denimo prvenec »Journey of the Dunadan« (1993) in »Chronometree« (2000). Basist Steve Babb in klaviaturist Fred Schendel, poglavarja in ustanovitelja banda, sta tokrat predstavila sila alegoričen koncept, ki seva iz vseh trinajstih, medsebojno povezanih skladb na albumu. Vsak poslušalec si sicer lahko zgodbo razlaga na povsem svojstven način, pa vendar obstaja neka rdeča nit, kar je razvidno tako iz naslova albuma kot tudi naslovnice, ki razkriva neobičajno temačno naravo posameznih del.
V grobem se posamezna besedila nanašajo na tesnobno zgodbo o dvoje otrok, ki se predolgo igrata zdoma in se zvečer izgubita na pokopališču s katerega poskušata najti varno pot domov. Pri tem poskušata zbežati pred raznimi (namišljenimi ali resničnimi) prikaznimi iz grozljivk. Konec njune zgodbe ostaja odprt, saj se ne ve ali so ju pošasti uspele dohiteti ter pohrustati ali pa se jima je nekako posrečilo ucvreti domov ‘pod mamino krilo’. Seveda je tu spet polno skritih prispodob za različne življenjske prepreke, saj je koncept o dveh izgubljenih otroških prijateljih lahko zgolj prispodoba za različne tesnobne preizkušnje v resničnem življenju.
Atmosfera posameznih del na »Perilous« še zdaleč ni tako temačna, kot se morda zdi glede na opisani koncept o pokopališču, saj so Glass Hammer še vedno ‘vesel band’ pod močnim vplivom svojih velikih evropskih vzornikov Yes. Slednje je postalo še bolj očitno, potem ko je Jon Davison, izrezana vokalna kopija Jona Andersona, postal novi Yes pevec, vendar hkrati zadržal svoje članstvo pri Glass Hammer. To je skupini, ki je v Evropi, kljub dobrim dvajsetim letom delovanja, še vedno relativno slabo poznana zagotovo prineslo veliko novih privržencev, saj je Davison, kljub temu da nad njimi visi dolga Andersonova senca, zares imeniten pevec.
Večni pozitivisti torej še vedno prisegajo na razkošne, pogostokrat eterične simfonične aranžmaje v navezi s kompleksnimi kitarskimi pasažami z izobiljem nekonvencionalnih časovnih prehodov. Kitarist Alan Shikoh je tokrat odigral vse kitare (tudi sitar), medtem ko je akustično kitaro na predhodnem dosežku »Cor Cordium« odigral kar pevec Davison. Kljub tehnični dovršenosti in kompleksnim ritmičnim načinom so bili Glass Hammer pri pripovedovanju svojega ‘zelenega jezika’ vselej nalezljivo melodični in tako je tudi na »Perilious«, ki za to skupino resda ne prinaša ničesar posebno novega, vendar bo album vseeno všeč vsem dolgoletnim privržencem. Schendel na vsakem koraku navdušuje s svojimi klaviaturskimi vragolijami, pri čemer mu pri simfoničnih harmonijah delno, kot vselej, pomaga basist Babb. Dodatna Glass Hammer vrlina se vnovič nahaja v spremljevalnih vokalnih linijah obeh šefov banda.
Uvodna skladba »The Sunset Gate«, katera v uvodu vsebuje impresivne godalne aranžmaje v režiji The Adonia String Trio, je ena izmed dveh stvaritev, ki sta daljši od sedmih minut. Izjemno tehnicistično usmerjen uvodni, inštrumentalni del bo očaral vse glasbene gurmane, še zlasti vse ljubitelje klasične Kansas in Gentle Giant zapuščine. Glass Hammer že na začetku albuma demonstrirajo svoj izjemen smisel za grajenje napete drame in z nalaganjem posameznih simfoničnih aranžmajev počasi nadgrajujejo veličastno atmosfero. Na »Beyond They Dwell« se uvodna drama nekoliko poleže in zavlada tipično Glass Hammer veseljaško vzdušje, kjer pobudo prevzame Davisonov vokal, kateri vcepi izdatno dozo ‘Yes injekcije’. No, vseeno je Alan Shikoh precej drugačen kitarist kot Steve Howe, tako kot je denimo Schendel iz povsem drugega testa kot Rick Wakeman, tako da podobnost nikoli ne postane preveč očitna. Marsikomu bo všeč, da imajo besedila več pomenov za razliko od preteklosti, ko so prevladovale fantazijske, filozofske ali religiozne tematike.
Skozi »The Restless Ones«, kjer se prebudijo vampirji, volkodlaki in zombiji, zavlada nekoliko skrivnostna atmosfera. Večdelni simfonični aranžmaji so zopet na imeniten način združeni s prelestnimi vokalnimi harmonijami, kar Glass Hammer zares obvladajo ‘v nulo’, medtem ko bo ‘retro’ zvok klaviatur in sitarja številne poslušalce vrnil nazaj v sedemdeseta. Z melotronom podprta balada »They Cast Their Spell«, kjer z melanholično kitarsko solažo zablesti Shikoh, zveni kot kakšna otroška uspavanka iz nočne more. »We Slept, we Dreamed« se odpre z romantično obarvanim, pastoralnim uvodom, kjer se lahko sliši tudi gostujoča oboa. Ob prvem prehodu zavlada dvigujoča atmosfera pod vokalno taktirko ‘ameriškega Jona Andersona’, medtem ko Shikoh za podlago naplete nekaj veseljaških, a inteligentnih akordov, pri čemer kompleksni simfonični aranžmaji polagoma spodbujajo iz sekunde v sekundo večjo ritmično dinamičnost.
Inštrumental »The Years Were Sped« vsebuje nadvse prijetno interakcijo med akustično kitaro in klavirjem ter bo s svojimi eteričnimi aranžmaji zagotovo všeč vsem ljubiteljem Steva Hacketta in klasičnih Genesis. »Our Foe Revealed« vsebuje imeniten klavirski uvod, ki napove kompleksno in razvejano stvaritev s prebrisanimi časovnimi prehodi, pri čemer člani Glass Hammer na sproščen način ves čas ohranjajo močno melodično komponento. Tu pomembno vlogo odigrajo tudi Babbove rožljajoče bas linije, ki so pod močnim vplivom Chrisa Squirea (Yes), medtem ko melotronska valovanja in vragolije na mini moogu na trenutke spomnijo na zlate čase nekaterih prog legend kot so ELP, Genesis in King Crimson. »Toward Home We Fled« za spremembo vsebuje številne jazzovske ritmične segmente, medtem ko bodo Schendelove klaviaturske improvizacije teknile vsem ljubiteljem klasičnih simfoprogrockovskih klaviaturskih čarodejev. Davison je vnovič v svojem ‘Yes-ovskem’ elementu, pri čemer ima čudovito oporo spremljevalnih vokalnih harmonij, tako da na koncu uspejo napolniti maksimalno dozo eterične atmosfere.
Kratki inštrumental »As The Sun Dipped Down« bo s svojo ambientalno naravo všeč vsem ljubiteljem King Crimson, medtem ko bo »The Wolf Gave Chase«, še en kratki inštrumental s svojo razburkano, a obenem pompozno naravo, kjer kraljujejo raztresene klaviaturske improvizacije, všeč predvsem častilcem ELP in Kansas. »We Fell At Last« je pravzaprav kratka Shikohova solaža na akustični kitari. »In That Lonely Place« predstavlja zanimiv eksperiment, saj to pot glavno vokalno pobudo prevzame gostujoča pevka Amber Fults. Pri posameznih verzih se ji pridruži Davison, ki tokrat za spremembo zajadra v nekoliko nižje lege kot običajno, nakar se zopet prelevi v ‘ameriškega Jona Andersona’, kar je obenem njegova glavna hiba in odlika. Zaključna skladba, »Where Sorrow Died and Came No More«, sodi med najbolj kompleksne dosežke na »Perilous«. Band tokrat navduši predvsem z živobarvnimi in pompoznimi, inštrumentalnimi sekcijami, medtem ko Davisonova pozitivistična vokalna predstava zagotovi končno epsko zmagoslavje, kakršno ne sme manjkati na nobenem poštenem Glass Hammer albumu.
Glass Hammer, večni verniki v zmago ‘dobrega’, so s »Perilous« ustvarili dovolj zanimiv in raznolik izdelek, da jim, kljub temu da albume izdajajo skoraj vsako leto, ni moč očitati generičnosti, obenem pa alegorično-tesnobni koncept posrečeno zaživi skozi posamezne kompozicije. »Perilous« torej ne prinaša ničesar posebno novega. Glass Hammer ostajajo prepoznavni, vendar ne tudi predvidljivi, zato je razveseljivo, da je tokratni dosežek spet precej drugačen od predhodnika. Odkar je Davison njihov glavni pevec jim številni kritiki sicer očitajo, da zvenijo pretirano ‘Yes-ovsko’ in četudi je to deloma res, pa je dandanes le malo sorodnih ameriških prog revitalistov, ki bi pri predstavljanju svoje glasbe zveneli tako srčno. Od vseh primerljivih sodobnih ameriških simfoprogresivcev pa brez dvoma zvenijo najbolj evropsko.
Zasedba
Fred Schendel – klaviature, steel kitara, spremljevalni vokal
Steve Babb – bas kitara, klaviature, spremljevalni vokal
Kamran Alan Shikoh – električna, klasična in akustična kitara
Jon Davison (Yes) – vokal
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
The Adonia String Trio:
Rebecca James – violina
Susan Hawkins-Whitacre – viola
Rachel Breckman – čelo
Randall Williams – bobni
Amber Fults – vokal (In That Lonely Place)
The McCallie School Guitar Choir – kitare
The Chattanooga Girls Choir – vokali
Latin Choir – vokali
Carey Shinbaum – oboa
Tim Wardle – dodatni spremljevalni vokal
Produkcija
Steve Babb
Seznam skladb
1. The Sunset Gate (7:37)
2. Beyond They Dwell (4:00)
3. The Restless Ones (3:36)
4. They Cast Their Spell (3:21)
5. We Slept, We Dreamed (7:41)
6. The Years Were Sped (2:57)
7. Our Foe Revealed (6:27)
8. Toward Home We Fled (6:47)
9. As the Sun Dipped Low (1:32)
10. The Wolf Gave Chase (1:59)
11. We Fell At Last (1:56)
12. In That Lonely Place (6:10)
13. Where Sorrows Died and Came No More (6:34)
