Kraj: Bluesiana / Vrba (Velden) / Avstrija
Število obiskovalcev: 60
Cena karte: 25 €
Misel, da jo bomo ljubitelji brezkompromisnih godbenih aktivnosti oktobra le stežka odnesli brez obiska Vrbe, se je ponovno izkazala za pravilno. Nazanje prav minuli ponedeljek, ko se RockLine ekspedicija ponovno ni mogla odreči domačnosti ambienta Bluesiane, za še slastnejši ugriz v “vabo” skakljanja čez Ljubelj pa je priskrbela najava nastopa Philipa Sayceja, odličnega kitarista, ki je nazadnje prepričal s slogovno barvitostjo albuma Peace Machine.
Philip Sayce je predstavnik nove generacije kitaristov, neustrašnih bojevnikov, ki z vpijanjem različnih glasbenih vplivov ter domiselnim rokovanjem z njimi vztrajno širijo meje mogočega v rock glasbi. Ameriškega glasbenika, sicer rojenega v Walesu, se boste najverjetneje spomnili v vlogi spremljevalnega kitarista Melisse Etheridge, vsekakor pa je tule na mestu opozorilo kako malo je bilo povedanega o ostalih sicer medijsko brez dvoma manj odmevnih podvigih tega odličnega kitarista. Sayce je vsej mladosti navkljub že dodobra prekaljen trubadur rock & rolla (na širokem seznamu mladeničevih mentorjev se recimo bohotijo imena kot Stevie Ray Vaughan in Jeff Healey). Philip se zadnje čase v iskanju lastne izrazne note upravičeno osredotoča predvsem na pogumno tlakovanje solistične glasbene poti, ki ga je naposled pripeljala tudi v objem Koroške Vrbe.
Philip Sayce je predstavil vznemirljiv set funk rokerskih koračnic, razumljivo kreiran po meri promocije albuma Peace Machine. Za eksekucijo potencialnih vrhuncev albuma si je Philip omislil enostavno “power trio” formacijo, v kateri mu družbo delata basist Joel Gottschalk in bobnar Ryan MacMillan. Oznaka “power trio” pa je tule verjetno kar malce preostra, seveda upoštevaje nepisano pravilo, ki v najbolj osnovni formi poleg kitarske virtuoznosti zaposluje tudi nič manj impresivno vrtenje ritmičnega kolesja basa in bobnov. V primeru tria Philipa Sayceja je situacija kanček drugačna. Vse niti odrskega dogajanja razumljivo ostajajo trdno v rokah “varovanca” Melisse Etheridge, spremljevalni dvojec pa se v pridnem izogibanju dodatnega netenja odrskih strasti drži previdnega kukanja iz ozadja, ki večinoma mineva v budnem spremljanju diktata “ljubljenega vodje”. Glavnina žmohta, energije in čustvenega plimovanja tria Philipa Sayceja se torej cedi iz strahovite odrske predstave kitarista, ki z zvrhano mero uspeha črpa iz izjemne organskosti avtorskega materiala.
Ko smo že pri moči in impozantnosti Saycejevih avtorskih zamisli ne moremo mimo očitne fascinacije z likom in delom Jimija Hendrixa, ki naj je po Bluesiani preganjal praktično na vsaki točki večera. Philip je z veščim reguliranjem “vah-vah” pedalke rade volje spomnil na zapuščino velikega kitarista, na srečo pa z obujanjem oguljenih fraz le ni pretiraval. Ravno nasprotno. Stric je vse “podedovane” elemente vselej uspel smelo vplesti v barvito zvočno kuliso, katere organskost je zagotavljalo navdahnjeno reguliranje mešanice različnih glasbenih vplivov, najbolj očitno prav močnih arom funka in trdega rocka. Hendrix pa še zdaleč ni edini popotnik po skrivnostnih prostranstvih Saycejevih mokrih sanj. Drugi akter omenjenega početja je Stevie Wonder, katerega prepoznavno striktno funkovsko orientirano iskrenje je naravne barve do potankosti razvilo v skladbi Powerful Thing! Philip je dodatno bero živosti nastopu pogumno vdihnil z odlično balado Dream Away, ki je nazorno poudarila vsebinsko razkošje gospodičevega vokala, ki brez sramu jemlje iz arzenala povsem naravne, čustvene in neprisiljene glasovne govorice.
Philip Sayce je celoten repertoar predstavil brez vmesnih, za Bluesiano običajnih premorov. Dober ducat debel set skladb je serviral skrajno disciplinirano, kadar pa se mu je zdelo potrebno je posamezne motive tudi pošteno raztegnil, recimo temu vsebinsko obogatil z daljšimi improviziranimi vložki, ki so ponedeljkovo večerno druženje v Bluesiani počasi raztegnili do slabih dveh ur intenzivnega odrskega znojenja. Če kaj, potem Philipu kronično primanjkuje le avtorskega materiala, s katerim bi lahko zapolnil kvoto “predpisanega” dvournega odrskega vrveža. Izposojo Youngove Cinnamon Girl in njeno nerazumljivo iztekanje v javno masakriranje The Beatles cvetke I Wan’t You (She’s So Heavy) lahko tako pripišemo prav prisilnemu polnjenju lukenj v repertoarju. Kakorkoli že, Philip Sayce ima sladke skrbi, saj stric že pripravlja nov album, ki bo hipoma odpravil tudi te neprijetnosti!
Fotografije: Mojca Perdih
Galerija slik
