Pilgrimage – Sigil of the Pilgrim Sun

0 82

Ko pomisliš na Malto, pomisliš na sonce, vročino, morsko hrano in vse prej drugega kot na temačnost in melanholijo death/doom metala. Pa vendar ima ta sredozemski biser relativno majhno, a močno metal sceno (in v tem oziru spominja na slovensko), celo tako, da se je na otok pred nekaj leti preselil celo Therion mastermind Christofer Johnsson. Kar pa je zanimivo je to, da če bi morda pričakovali, da bi na malteški sceni (glede na morsko lokacijo) prevladovali abotni power/folk metal bendi a la Alestorm, Gloryhammer ipd., je resnica povsem drugačna, saj prevladujejo ekstremnejše zvrsti, nenazadnje pa se na Malti odvija tudi eden bolj znanih, za doom specializiranih festivalov, Malta Doom Metal Festival (kjer so pred leti igrale tudi naše Mist). Velik košček pestremu mozaiku malteškega metala pa s svojim prvencem Sigil of the Pilgrim Sun dodajajo death/doomerji Pilgrimage.

Malteško-nizozemska naveza je z delovanjem pričela pred slabimi štirimi leti, ko so se v trenutni postavi združili Eric Hazebroek (ex-Stream of Passion, Vetrar Draugurinn), Sean Pollaco (ex-Weeping SIlence) in Dino Mifsud Lepre (Victims of Creation), postavo pa na plošči zaključuje vokalist Dario Pace Taliana (Weeping Silence). Sigil of the Pilgrim Sun je izšel v zadnjih izdihljajih preteklega leta in je vsekakor ena zanimivejših izdaj žanra leta 2021. Pilgrimage so na prvenec leta 2019 prvič zdražili s singlom Voyage to the End of Time, ki je hkrati reprezentativen za ploščo kot celoto in hkrati ni razkril preveč.

Že na začetku je potrebno reči, da je Sigil of the Pilgrim Sun za poslušanje precej zahteven. V dobrih petdesetih minutah se namreč zvrsti sedem komadov povprečne dolžine sedmih minut in bo za »casual« poslušalca vsekakor zajeten zalogaj. A prav to je največja vrlina in odlika plošče, saj kljub monolitni in zgoščeni podobi nagradi vztrajnost in šele po nekaj več poslušanjih razkaže vso svojo mračno lepoto. Pilgrimage veličastno, na trenutke celo svečano, zvočno podobo gradijo na osnovi več gradnikov. Enkrat tako prevladujejo težki, monolitni in monotoni, skoraj funeral doom trenutki, ki poslušalca v kupček mesa in kosti zmeljejo kot kakšno Lovecraftovsko starodavno božanstvo (»Rise from you slumber/And tear the world asunder pravijo Pilgrimage v She Who Wakes From Slumber«, kar nehote spomni na osrednje Lovecraftovo božanstvo, kakopak Cthulhuja), spet drugič pa uho kot kakšni tentakli preplavijo nalezljive in učinkovite melodije. Hazebroekovo kitarsko delo je naravnost osupljivo, saj zna ponuditi tako rušilne rife, kot čudovite melodije in daljše inštrumentalne pasaže. V njih mu družbo dela trdna in zanesljiva ritem naveza Pollaco/Lepre, ki skrbi za počasno plazeče in kotaleče se osnovo.

Celoti piko na i doda odlična Dariova vokalna predstava, ki večinoma zveni trepeče, zverinsko in brutalno, za raznolikost pa na več mestih poskrbi z recitiranimi verzi (predvsem v Dream Rivers Lachrymose) in govorjenimi deli (s katerimi doda malenkost gothic pridiha), medtem ko z odločnim in prepričljivim growlom spomni na mladega Nicka Holmesa (Paradise Lost) ali Paula Kuhra (Novembers Doom). Zaradi jasnega in razumljivega glasu na plano tako brez težave pridejo tudi poetična, lirična besedila za katera je jasno, da je vanje šlo veliko delo, saj so premišljena in nikakor ne na prvo žogo.

Sigil of the Pilgrim Sun je dober, še več, zelo dober death/doom metal albuma, ki bo prepričal tako fene starih klasik My Dying Bride in Paradise Lost, brutalnejših in težjih trenutkov Novembers Doom, veličastnih in vznesenih While Heaven Wept, kot tudi novejših predstavnikov žanra kot so Ahab in Hooded Menace. Lepo je slišati tudi, da mu ne zmanjka »momenta« in se njegova druga polovica izkaže celo za močnejšo od prve, kar mu uspe predvsem z nekoliko hitrejšim pritiskom na plin proti koncu Through the Well of Starlight, melodičnimi pasažami Silent Descent Into Solitude in absolutnim vrhuncem z epskim zaključnim Nothing But Death. Prvenec Pilgrimage odlikuje nekaj, kar dejansko uspe redkim albumom; z vsakim poslušanjem se v ušesa zareže globlje in globlje, saj je večplasten in svojo veličino odkriva počasi in nevsiljivo. Stopite zato po tej malteški-nizozemski death/doom romarski poti.

4/5

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki