Izvajalec: Pips Chips & Video Clips
Založba: Menart Records
Izid: year
Ocena: 3.7/5
Skupina Pipschips&Videoclips je na Hrvaškem že kar nekaj časa precej popularna. Glede na to kako zelo jih forsirajo, bi človek mislil, da gre za fante, ki so močno povezani z najvišjimi možmi v hrvaški glasbeni industriji (kot na primer pri nas Nude), vendar pa da jim manjka tista prava glasbena vsebina. A na srečo temu ni tako. Zasedba ima neko svojo vizijo in pristop, ki jih dvigne iznad povprečja pop klišejev in menim, da si vsekakor zaslužijo vso medijsko pozornost, ki jo imajo.
Pipschips že takoj na prvih komadih pokažejo vse svoje adute – mogočne epske melodije, deli napolnjeni s humorjem, lepe lirične harmonije, bolj divji rock predeli, prisotnost jazzovskih pihal. V glavnem je vse kar želite izvedeti o tej skupini prisotno že na začetku, kasneje se ti recepti le še ponavljajo in album postane vedno bolj dolgočasen.
Vidi se, da fantje obvladajo mnogo glasbenih prvin, vse od melodičnega rocka, avantgarde, do hard rocka. Skupina res zna poskrbeti za marsikatero potegavščino, včasih pa kljub vsemu dobim občutek kot da se nekoliko preveč trudijo biti smešni, podobno kot pri Franku Zappi. Včasih je učinek zelo dober in komičen, včasih pa prisiljen. V glavnem še vedno gre za pop rock, ki pa z raznimi primesmi jazza (pihala), avantgarde, tršega rocka, klasike (na Dolazak Astronauta si sposodijo del “Carmine Burane”) in še česa poskrbijo, da to nikakor ni povprečen in tipičen izdelek.
Na albumu je precej klaviatur, prevladujeta pa predvsem električni in akustični klavir, ki dodata tisto tipično brazčasno toploto. Vokalistova barva mi ni najbolj pri srcu, a pri bolj zafrkantskih delih tako ali tako ni važno kako zveni. Do težav pride med bolj resnimi trenutki, kjer imam venomer občutek, da bi pevec tudi tam raje počel kakšne norčije. Vseskozi se čuti tudi prisotnost kitar, pa naj gre za akustične dele ali bolj hard rockerske. Tudi ritem linija je več kot solidna in tvori res kakovostno ozadje. Zvok skupine je na splošno precej poln, na trenutke skoraj orkestralen, za kar gotovo poskrbi tudi dodatek pihal in raznih efektov na klaviaturah. Nekoliko je moteča tematska obsedenost z vesoljci, ki se pojavljajo v skoraj vsaki pesmi, potem so pa tu še razni meni nerazumljivi karakterji kot so Fafenštajn, Zdenka in drugi. Mogoče bi se mogel bolj pozanimati v mitologijo, ki so jo fantje ustvarili, če bi želel te zadeve bolje razumeti.
Pjesme Za Gladijatore je prav zabaven pop izdelek, ki z raznimi ostalimi primesmi obrne pop šablono na glavo, potem jo pa spet postavi na noge. Pravila, ki veljajo za komercialne zasedbe, so tukaj precej bolj ohlapna, veliko je prostora za hudomušnosti in tudi za eksperimentiranje. Če bi vsi pop albumi bili tako kvalitetni, bi z veseljem prisluhnil tudi takšnim izvajalcem, a verjetno so Pipschips & Videoclips izjema in ne pravilo.
Zasedba
Daddy – vokal, klaviature
Kardinal – kitara, bas, klaviature, programiranje
Floyd – bobni
Droid – klavir, Rhodes električni klavir
Brko – kitara
Šinec – kitara
Lopez – bas
Produkcija
Ivan Božanić, Pavle Miholjević, Jure Ferina
Seznam skladb
1. Dolazak astronauta
2. Gravitacija
3. Teroristi plaču
4. Zdenka i vanzemaljci
5. Sin
6. U Zvijezdama
7. Domači rock
8. Električne kitare pobjeđuju
9. Idealna pop pjesma za astronaute
10. Foxtrot
11. Slan
12. Popravak
