Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Heaven And Earth
Založba: Quarto Valley Records
Izid: year
Trajanje: 46:48
Ocena: 5/5
Medtem, ko fantomski črni mož igranja rock’n’roll kitare Richie Blackmore že davno tega več ne ustvarja avtorske glasbe za Rainbow in so Deep Purple po njegovem odhodu doživeli takšne vrste slogovno transformacijo, da ne rekreirajo več tistih zlatih časov sedemdesetih (Steve Morse pač ni Richie Blackmore) in je pretekel pravi ocean morja odkar je Malmsteen pokazal najhitrejšo verzijo preigravanja Blackmorjeve kitarske zapuščine križane z baročnimi in neo-klasičnimi elementi, je ugasnilo upanje, da se ta vibracija, ki je sicer zanetila pravo revolucijo v evoluciji rocka, še kdaj, kje na planetu tako korektno ponovi. Oziroma, da to vibracijo kateri od prihodnjih izvajalcev kar se da avtentično posvoji in v svojih delih kar se da spretno zapakira ter tako ponudi konzumentom, novo svežo in vznemirljivo glasbeno avanturo.
Pa vseeno. Nekje tiho v podtalju so nastajali zametki skupine Heaven And Earth, ki jo je ustanovil Britanski kitarski matador Stuart Smith. Mož je leta 1998 in 2001 izdal dva samostojna studijska albuma, ki ju je naznanil kot Stuart Smith’s Heaven And Earth, potem pa je preteklo debelih 12 let, da se je mož odločil iz samostojnega projekta formatirati pravo skupino pod nazivom Heaven And Earth. Ključno in usodno je bilo srečanje s hudičevo dobrim pevcem Joeom Retto, s katerim sta družno skočila na pomoč legendarnim Sweet, se pravi ameriški verziji Sweet, to je tisti , ki jo vodi Steve Priest.
Tako sta Smith in Retta izdala leta 2013 povratniški Heaven And Earth album »Dig«, ki je požel velike hvalospeve, kot eden najboljših hard rock albumov klasične branže, izdanih v tem letu. Poleg Rette in Smitha so na njem sodelovali še klaviaturist Arian Schierbaum, bobnar Richie Onori (ta je stari kamerad Stuarta še iz časov sodelovanja s Keithom Emersonom), pa basist Chuck Wright, medtem ko so svoje usluge ponudili, kot posebni gostje na tem albumu še: David Paich (Toto), kitarist Howard Leese in Richie Sambora (bon Jovi), ki je pomagal Stuartu na studijskem prvencu iz leta 1998.
Po tem izčrpnem uvodu je jasno, da s Stuartom Smithom in Joeom Retto ni zdravo češenj zobati. V rock’n’rollu sta videla vse, preizkusila vse, z njima pa je sodelovala cela galerija najbolj prominentnih glasbenikov, ki so tako ali drugače pustili neizbrisen pečat v rock’n’rollu. Mimogrede, zakaj so Heaven And Earth tako podobni klasičnim Deep Purple, Rainbow ter tudi Whitesnake (v eri osemdesetih)? Mladega Stuarta Smitha je pod svoje mentorstvo namreč vzel samo presvetli Richie Blackmore. Slog Stuartovega igranja je tako, kar se da, pristni odtis kitarske esence enega najpomembnejših kitaristov, ki so lazili (in še lazijo) po tem planetu.
Če je bil »Dig« zares več kot imeniten album vrnitve, se po štirih letih Heaven And Earth vpisujejo z »Hard to Kill« nekoliko trše, skladbe posedujejo nekoliko manj pompa in svečanosti in prehajajo znatno prej, če ne kar takoj, k bistvu svoje sporočilnosti. Tako deluje “Hard to Kill” v celokupnem seštevku še bolj rockovsko zagrizeno in osredotočeno. Zvoči še bolj golo in slečeno ter nenazadnje, celo bolj organsko in živo od predhodnika. Smithove kitare sprožajo še več tistega mastno hrustljavega zvočnega šopirjenja. Produkcija je torej izjemna! Posnet je bil seveda in skoraj že po pravilu, v prvem poizkus (»in one take«) in tovarišija sodelujočih je znova izjemna. OB kemični navezi Retta – Smith, ki je očitno nerazdružljiva, so na novem albumu poprijeli vsak za svoj instrument še: izjemni bobnar Kenny Aronoff, klaviaturist Ty Bailie in basist Lynn Sorensen.
Bend je dostavil niz enajstih skladb, ki so dovršene maksimalno. Od glave do pete so optimizirane v komponistično aranžerskem smislu! Uvodni katalizator, to je naslovna skladba albuma ponuja mimobežno podobnost Deep Purple riffu v skladbi Burn. Na poziciji št. 4 je izjemna Bleed Me Dry, ki poseduje spevni in muzikalično nalezljivi refren, ki bi mu zavidal marsikakšen bend zapisan AOR glasbi. Na albumu je kup funky groove koketnosti, kot je to zaznati v The Game Has Changed, ki se odpira sicer »nekoliko lažnjivo«, po vzoru DP riffa Black Night, kar potrdi ponovitev riffa v refrenu. Till It’s Over je prvovrstni izlet v vode boogie rocka! Skladba LA Blues je, kot namiguje ime, popolno spogledovanje z bluesovsko jurizdikcijo. V skladbah Walk Away in Monster je moč zaznati navdihovanje nad deli osemdesetih zasedb Whitesnake in celo Van Halen, pozornost pa v skladbi Monster absolutno prevzema rušilno topovski snare boben. Nič manj nesramno ne spomni na Whitesnake skladba Beautiful Monster, ki se navzame v uvodu nekaj »riffologije« skladbe Ready an’ Willing. Helllfire prinaša strupeni bluesovski rock’n’roll swing, kjer drvita kitara in ustna harmonika usodno naproti strastno ognjenemu objemu. Zaključna Bad Man prinaša enega najbolj vznemirljivih trenutkov albuma, znova pa oživlja esenco klasičnih Whitesnake, zlasti zavoljo izjemnega Joea Rette in njegove vokalne predstave. Je skladba prežeta s prijemom pogube in okulta. Drama za veliki finale albuma!
Retta je izjemen vokalist. Nosi karakter več pevcev ujetih v eno osebo. Od mladega Davida Coverdalea, do Keitha St. Jamesa (Montrose, Burning Rain), Ronnie Romera (Rainbow), Johnny Gioelija (Hardline), brez težav lahko draži »Zeppelinovsko«. Skratka njegov vokalni karakter je brezhiben za slog, ki ga gojijo Heaven And Earth. Aranžmaji so prežeti tudi z rabo ustne harmonike. Smithovi riffi so podloženi s čokatimi linijami Hammond orgel. Srednje instrumentalne pasaže so zgodba v zgodbi zase. Prava mana za glasbene sladokusce, toliko virtuozne veščine je zbrane v njih, obenem pa prav v teh mid eight pasažah posebej osupne velika senzitivnost komponistov, v podani veščini vzdrževanja velike pretočnosti, dinamike in rdeče niti v nenehnem zadrževanju velike kompaktnosti, sicer zahtevno skomponiranih skladb. »Hard to Kill« rockovsko brezhibno ruši od prve do zadnje sekunde. Vzeti ali dodati mu ne moreš nič, ker bi ga samo pokvaril. Je odigran z izjemnim žarom, srčnostjo, strastjo. Kipi od postreljanih čustev. Nosi izdelan sentiment melanholije, mrakobnosti, skratka brezhibni drama teater! Po drugi strani pa nagovarja tudi v grmečem siju svečanosti ter s koprnečim hrepenenjem po toplini, ljubezni in sprejemanju.
V letu 2017 bolj retro-nostalgično od tega kar počnejo Heaven And Earth skorajda ne gre. Ljubitelji starega rocka in rolla, časov velikega pionirstva, ko so pisali rockovski abecedarij legendarni Deep Purple, Rainbow ter ostali njihovi sodobniki. To je album, ki vam bo več kot prekleto pisan na kožo. In ko ga okusite, si boste hipoma omislili tudi album »Dig« ter prva dva Smithova solo albuma! »Hard to Kill« je neskromno zapisano kandidat enega najboljših hard rock albumov, ki so izšli na tržišču v letu 2017!
Heaven And Earth – The Game Has Changed (uradni video):
Zasedba
Joe Retta – vokal
Stuart Smith – kitara
Ty Bailie – klaviature
Lynn Sorensen – bas kitara
Kenny Aronoff – bobni
Produkcija
Dave Jenkins
Seznam skladb
1. Hard To Kill
2. Walk Away
3. Till It’s Over
4. Bleed Me Dry
5. The Game Has Changed
6. Anthem
7. Monster
8. LA Blues
9. Hellfire
10. Beautiful Monsters
11. Bad Man
