Avtor: Rok Klemše
Izvajalec: Year of the Goat
Založba: Van Records
Izid: year
Trajanje: 21:40
Ocena: 5/5
Ko sem v roke prejel tale EP oziroma mini CD švedske zasedbe Year of the Goat sem najprej želel izbrskati kakšno informacijo o njih več, a iskal sem zaman. Bend je zavit v debelo auro skrivnostne temačnosti in okultnega, sporočilno zavitega v mračne demonske in satanistične sile (ki so jih sicer pravkar nekoliko razsvetlili z uradno Facebook stranjo). A brez skrbi tale bend je daleč od klišejskega in generičnega “satan worshiping” black metala, največjo inspiracijo Year of the Goat iščejo v psihedeličnih/okultnih rock bendih sedemdesetih s Coven, Black Widow ter celo Led Zeppelin in Blue Ӧyster Cult na čelu, ter klasičnih doom metal bendih kot so zgodnji Black Sabbath, Witchfinder General in Pentagram.
Na okultno naravo zasedbe opozarja že latinski naslov njihovega prvega izdelka, Lucem Ferre, ki v prevodu pomeni prinašalec luči, sin puščavskega ognja ali preprosto – Lucifer. Dobrih dvajset minut dolg album prinaša štiri komade z mogočnimi “sing-along” refreni, ki pa opevajo najbolj srhljive teme, ki jih lahko ponudi rock in metal – temo in Satana. In čeprav Year of the Goat opevajo teme, ki so v rocku in metalu vse prej kot neklišejske, Švedom uspe vse skupaj zaviti v bogato teksturo neskončne žalosti, temačne melanholije in zlovešče mračnosti. Year of the Goat uspe že premlete okultne teme narediti sveže in privlačne tako zelo, da se jih ne bi branil sam Princ teme! Že z uvodnim komadom, Of Darkness Year of the Goat vzpostavijo srhljivo atmosfero arhetipske groze – shod zlobnih entitet, ki na nekem odročnem, starodavnem in skrivnostnem kraju izvajajo obred s katerim bo svoje mesto na Zemlji zopet zavzel Kralj pekla. Tranzičen Erikssonov vokal je topel in vabljiv, a obenem diaboličen in prežet s strastjo in eleganco. Izredno čustvena predstava naravnost odlično ujame bistvo obupa in neskončne predanosti obenem, s katero podaniki častijo svojega gospodarja s temnimi rituali, polnimi magije in intrige. Točno takšno vlogo prevzemajo tudi odlični kitarski deli polni harmonij, melodičnih “leadov”, sploh kitarski spopad v uvodnem komadu pa se sliši kot nekaj, kar je priletelo naravnost iz sedemdesetih in ima skoraj baročen “Don’t Fear the Reaper” občutek. Retro brilijanca, a odigrana na svež, izviren in rahlo modernejši način! Epska kompozicija Vermillion Clouds je za razliko od predhodnice počasnejša, a s priokusom doom metala še bolj zlovešča. Uvodni harmonizirani kitarski deli fantastično zgradijo občutek čustvenega zloma ter žalosti in obupa, ki te preplavi kot ocean. Napetost skladbe izjemno premišljeno narašča, s stopnjevanjem kitarske intenzitete in prelepe vokalne predstave, ki odlično gradi naraščajoč tempo glasbe in besedila, pa te kaj hitro prime, da bi svojo dušo prodal prvemu mimoidočemu demonu. Z Dark Lord se Year of the Goat spomnijo obskurne britanske psihedelične rock zasedbe iz sedemdesetih Sam Gopal, pri kateri je svojo pot začel tudi sam železni kancel Lemmy Kilmister, ki je tudi odpel komad v originalu. Švedi skladbo izjemno dobro prilagodijo svojemu slogu in temu poklonu Temnemu princu dodajo modernejši prizvok, adrenalinsko injekcijo in s čustvi nabito vokalno predstavo. Hkrati pa s “fuzzy” efektiranimi kitarami in nekoliko bolj umazano in surovo produkcijo ostajajo v vodah prog rock sedemdesetih ter s tem ohranjajo čar glasbe, ki bi s spolirano produkcijo le-tega povsem izgubila. Za zaključek nas Year of the Goat prijazno pospremijo skozi vrata z dvominutnim inštrumentalom, s katerim se konča naš kratek obisku pri Luciferju. A kakšen zaključek je to! Lucem Ferre z rahlo orientalskim prizvokom zgradi mogočno atmosfero, ki se ti usede na dušo kot desettonsko kladivo. Ambient, ki ga ustvarijo le preproste, a sila močne kitarske linije je neopisljiv in ga je preprosto treba slišati.
Lucem Ferre je kot solza čist izdelek, s katerim nas Year of the Goat popeljejo skozi v temo zavit tunel skozi katerega pa vseeno vsake toliko posveti sonce, žarek upanja. Predvsem kitarsko delo je na mali plošči opravljeno fantastično, tako mogočne, s čustvi prežete vokalne predstave pa ne pomnim. To je glasba, ki bi jo ob svojih ritualnih zlahka vrtela tudi Crowley in LaVey. Edina kritika, ki jo lahko pripnem temu izdelku je to, da je s svojimi 21 minutami mnogo prekratek, a k sreči Švedi ne počivajo in polno studijsko ploščo obljubljajo morda že za konec letošnjega leta. Pozabite na to kar pravijo Kitajci. Leto 2011 je leto kozla!
https://www.youtube.com/watch?v=gSIoe6L_IDo
Zasedba
Thomas Eriksson – vokal, kitara
Fredrik Hellerstrom – bobni
Per Brodesson – kitara
Tobias Resch – bas
Jonas Mattson – kitara
Produkcija
Kristian Karlsson
Seznam skladb
1. Of Darkness
2. Vermillion Clouds
3. Dark Lord
4. Lucem Ferre
