Kraj: Vrba na Koroškem (Velden Am Wörthersee) / Bluesiana Rock Cafe / Avstrija
Datum koncerta: 14.02.2014
Število obiskovalcev: 50
Cena karte: 10,00€ (ženske) / 20,00€ (moški)
Duh ameriške pocukranosti, ki se je žal razvejal tudi v Evropo, nas je spodbudil k iskanju preživetja lepega večera izven srčkov, rdeče barve in sploh česarkoli iz skomercializirane branže Valentinovega. Razen ljubezni, seveda. Ni nam bilo treba iskati predolgo, tokrat smo uteho našli v glasbenikih z Balkana. Le da se za to nismo podali jug, krenili smo proti severu, ponovno seveda v omiljeni klub Bluesiana v avstrijski Velden.
Že pred prestopom meje skozi ponovno izmenično zaprt karavanški predor (za potencialne obiskovalce Bluesiane opozorilo – predor bo izmenično zaprt do sredine aprila) nas je pozdravila snežna odeja, ki se je do Veldna le še stopnjevala. No, vsaj snežilo ni. Očarani nad zimsko idilo smo se parkirali pred klubom. To, da se po deveti zvečer še najde parkirno mesto pred klubom, je ponavadi slabo znamenje – pomeni skromen obisk. A ob vstopu v klub se s tem ne obremenjuješ več. Prijeten klepet z lastnico kluba Gudrun Kofler ob gorečen kaminu te navda z mirnostjo in domačnostjo, slike nastopjajočih zvezdnikov, ki so se že zvrstili v Bluesiani in vate zrejo iz vseh zidov, pa ti še povečajo koncertne apetite. A tokrat smo prišli na koncert skupine Sex Tension z Alenom Brentinijem na čelu.
Alen Brentini – kitarski virtuoz iz Reke na Hrvaškem. Sestavine jadranskega podnebja, hardockovskega srca in mehkejše blues-funky duše so naredile mešanico glasbenega talenta svetovnega kova. Seveda če in ko bi se poklopile še vse ostale okoliščine, ki jih kroji glasbena industrija in na katere glasbenik sam lahko le malo vpliva. Tako glasbenim samorastnikom Brentinijevega kova namesto igranja v velikih dvoranah preostane bolj itnimna klubska scena z manj gledalci, a s toliko bolj dragocenimi pristnimi stiki z občinstvom. Ja, včasih je manj lahko več – vsaj za poslušalce.
Alen se je s kitaro srečal že kot otrok, kot najstnik pa je že igral v prvih glasbenih skupinah. V svoji karieri je izdal tri solo albume, zadnjega Soul’d Out prav letos januarja. Njegov glasbeni talent je pustil pečat tudi širše po svetu, saj je Alen sodeloval z mnogimi velikimi glasbeniki, med drugim tudi z Richie Kotzenom, Kee Marchellom, Michael T. Rossom in še bi lahko naštevali. K sodelovanju ga je povabil tudi pevec skupine Parni Valjak, Aki Rahimovski, pri svojem solo projektu, prav tako je sodeloval tudi s hrvaško skupino Ayra. Tokrat pa se je v Bluesiani predstavil s svojo svežo skupino Sex Tension, ki je luč sveta ugledala v začetku lanskega poletja, poleg Alena na kitari in vokalu pa jo sestavljata še Arsen Uran na basu ter Dejan Turk na bobnih.
Koncert se je začel točno bo pol desetih. Skromna množica je toplo pozdravila trojico na odru, ki je takoj zavzela svoje položaje in otvorila dogajanje s hitro priredbo Skid Row – Slave to the Grind. Sex Tension v veliki večini svojega repertoarja preigravajo priredbe iz 80-ih let prejšnjega stoletja, sežejo pa tudi nazaj v 70-ta. S spretnim izborom bolj ali manj znanih skladb glasbenih velikanov preteklosti je skupina omamljala v večini sedeče občistvo pod seboj. Alenov talent ne obsega le perfektne kitarske improvizacije, ampak tudi odličen vokal mestoma s pridihom soula in bluesa, spet drugje pa z raskavo hard’n’heavy noto. Spretna odrska igra vključuje tudi elemente vživljanja v glasbene zvezdnike, katerih pesmi trojica preigrava, tudi preko gibanja, ne le doživetja, a vseeno ostajajo Sex Tension avtentični. Vsaki priredbi dodajo nekaj svojega, naj bodo to odmiki v ritmu ali dodatki imrpovizacije med igranjem do zadnjega tona naštudiranih solaž. Dejan in Arsen sta svojemu vodji sicer lepo in usklajeno sledila, a vse oči občinstva so bile vendarle uprte v Alena, ki je s svojimi dolgimi prsti spretno obiral strune in izvabljal zvoke umirjene melodičnosti in hkrati živahna valovanja tonov, ki so se z basom in bobni zlili v perfekcijo pri vsaki kitarski solaži. Čeprav skupina nima dolge zgodovine, deluje načrtovano in usklajeno popolno tudi med vsemi improvizirajočimi vložki, kar je prišlo do izraza predvsem pri Kotzenovi Go Faster, ki so jo spretno zlili z Long Train Running (The Doobie Brothers) in se nato z vložki skupine Kiss spet vrnili nazaj na Go Faster. Karizmatičen Alenov vokal je vse skupaj samo še zaokrožil v zvočno perfekcijo za poslušalčeva ušesa in lahko si se samo še prepustil popolnosti melodije, ki je zazvenela iz odra. Pravi balzam za vse zaljubljene duše, ki so tokrat prevladovale med obiskovalci Bluesiane.
Skupina je poleg sprehoda skozi priredbe Whitesnake, Europe, Kotzena, Testament, Steel Dragon,… zaigrala tudi nekaj Alenovih avtorskih skladb. Slišali smo skladbo Trust, instrumentano Transexpress in 2 pesmi iz novega albuma – Losing You ter Someone’s Love. Takoj je postalo jasno, da Alen ni samo izreden instrumentalist in vokalist, ampak tudi avtor in aranžer. Alen je tudi s skupino Sex Tension že posnel tudi avtorske komade (slišati jih je možno tudi na Youtube), a žal se skupina tokrat ni odločila zaigrati tudi teh.
Koncert se je zaključil po slabih dveh urah. Skupina se je za bis odločila ponoviti Skid Rowovo Slave to the Grind, čeprav je bilo ob škiljenju na setlisto jasno, da niso zaigrali vsega, kar so načrtovali. A kar so nam dali, je bilo več kot zadovoljujoče, dovolj pa tako ali tako ne more nihče dati nikoli. Je pa po koncertu zabolel pogled na pripravljeno bonus setlisto – vsebovala je namreč priredbe Hendrixa, Claptona, Gary Moora,… Žal se Alen ni odločil, da bi zaigrali tudi bolj bluesovsko obarvane skladbe, lahko pa to dojamemo kot spodbudo, da bo Alena in Sex Tension gotovo potrebno še kdaj videti v živo, da slišimo še bonus.
Valentinovo brez pocukranosti in skomercializiranih elementov. Razen ljubezni, seveda. Le-te Alen Brentini premore veliko. Predvsem pristne ljubezni do glasbe, do igranja in nastopanja v živo. Valentinovo, ki ga je vsekakor potrebo podoživeti večkrat v letu.
Setlista
1. Slave to the Grind (Skid Row)
2. Symphony of Destruction (Megadeth)
3. Electric Crown (Testament)
4. Fool for your Loving (Whitesnake)
5. Oh my God (Richie Kotzen)
6. Anarcy in the UK (Sex Pistols)
7. Fire (Jimi Hendrix)
8. Superstitious (Europe)
9. Give me all your Love (Whitesnake)
10. On the Loose (Europe)
11. Trust (Alen Brentini)
12. Transexpress (Alen Brentini)
13. Losing You (Alen Brentini)
14. Someone’s Love (Alen Brentini)
15. Shot in the Dark (Ozzy Osbourne)
16. Go Faster (Richie Kotzen)
17. You Give Love a Bad Name (Bon Jovi)
18. Wicked Game (Chris Isaak)
19. We all Die Young (Steel Dragon)
20. The Deeper the Love (Whitesnake)
—dodatek—
21. Slave to the Grind (Skid Row)
Galerija slik
