Pretty Maids in Bonfire zavzeli Bavarsko prestolnico! (2013)

0 8

Lokacija: München / Backstage (Halle) / Nemčija
Datum: 07.10.2013


Danski Pretty Maids so eni redkih »preživelih« predstavnikov trdozvočne melodične hard rock finomehanike, ki s svojim glasbenim opusom trdovratno vztrajajo na sceni, vse od začetka ranih osemdesetih let dalje. Zlasti zadnja dva albuma, in sicer »Pandemonium« (2010) in v letošnjem letu izdani »Motherland« (2013), dokazujeta, da Pretty Mais tudi po več kot tridesetih letih vztrajnosti ostajajo v svojem poslu še vedno ena najimenitnejših glasbenih hard rock inštitucij, ki redno dostavlja odlično glasbeno veroizpoved najžlahntnejše melodične hard rock branže. Navdih ne popušča. Skupina vseskozi zori in njena glavna akterja pevec Ronnie Atkins ter kitarist Ken Hammer danes veljata za prava rock guruja svojih glasbenih veščin in vrlin.

V prvem delu nove Motherland turneje so Pretty Maids spremljali imenitni nemški hard rockerji Pink Cream 69 iz nemškega mesta Karlsruhe. No, v začetku oktobra pa se je na drugem delu taiste turneje pojavilo v vlogi ogrevalne skupine drugo ime. In to ime ne zveni nič manj privlačno. Nemški hard rockerji iz mesta Ingolstadt Bonfire, ki imajo izmed naštetih skupin daleč najdaljšo kilometrino. Tako nam hudič ni dal miru in po obisku koncerta Pretty Maids in Pink Cream 69 v Salzburgu, dne 26.09.2013 (RockLine reportaža TUKAJ), je bilo potrebno potešiti nemirno radovednost duha tudi v nemškem Münchenu, kjer so natanko ob osmi uri stopili na oder veterani nemškega ali recimo kar evropskega hard rocka Bonfire.

Bonfire brez pevca Klausa Lessmanna in kitarista Hansa Zillerja tako rekoč ni. Ta kreativno kljubovalna naveza dveh nosilnih figur akterstva zgodbe o Bonfire deluje neskrhano dalje v novi dobi, pa čeprav se Bonfire nikakor ne morejo pohvaliti z redno ali recimo raje konsistentno izdajo novih studijskih izdelkov, ki kakovostno ne bi nihali. Zadnji album z naslovom »Branded« iz leta 2011 je k sreči zelo soliden dosežek, vendar pa takšnih v novi dobi skupini krvavo primanjkuje. Prejšnji »Double X« je namreč izšel davnega 2007.

Kakorkoli. Zasedba v postavi Lessmann (vokal), Ziller (kitara), Chris »Yps« Limburg (kitara), Uwe Kohler (bas kitara) in rosno mladi bobnar Harry Reischmann, ki je v lanskem letu zamenjal predhodnika Dominika Hülhorsta, je odprla svojo predstavo z enim boljših trenutkov neposrečenega albuma iz leta 2009 »The Räuber«. To je bila skladba Bells Of Freedom. Publika je strnila vrste in stisnila pesti v zrak za »domače«. Prvo vprašanje, ki se je porodilo, je bilo vprašanje o vokalni formi Lessmanna. Leta 2007 je namreč v Trevisu zapustil bolj klavrn vtis. Hipoma me je demantiral. Treviso je bil očitno le slab dan za pevca. Že uvodoma je njegov vokal odlično razvijal moč v vseh sekvencah kovanja vodilnih napevov.

Preostanek koncerta pa se je skoraj docela razvijal v klasičnem Bonfire slogu. Prva izmed klasik je odjeknila Tony’s Roulette iz albuma »Point Blank« (1989). Razvoj dogodkov v nadaljevanju, kakršnega si pravi ljubitelj skupine lahko le želi. Bonfire so potrdili, da jim je pojem vokalnih harmonij nadvse jasen tudi v postavi, ki deluje v novih časih. Harmonije delajo vsi z izjemno bobnarja Harryja. In to je ena tistih izpiljenih vrlin, ki daje tej skupini pravo »dušo« tudi na odru. Tudi v nadaljevanju to potrdi skladba z enim najmočnejših riffov »Fireworks« albuma, in sicer klasika Never Mind z novim grabežljivim refrenom, ki je držal publiko visoko na krilih. Bonfire so vzdrževali koncertno vzdušje na izjemnem nivoju tudi v nadaljevanju, ko so preko Hot To Rock in Don’t Touch The Light umirili razbeljeno prizorišče z baladno Fantasy, eno najznamenitejših balad skupine zlate dobe osemdesetih. Izjemno sodelovanje nabito polnega kluba Backstage z dobrimi 400 glavami je podžigal živahni Klaus Lessmann, ki je premeteno izkoriščal nekoliko podaljšane točke sprostitve med skladbami tako, da je trosil med ljudi raznobarvne humoreske. Porogljivo si je privoščil primerjavo povratnih reakcij publike na prizoriščih Bonfire koncertov različnih nemških mest, nadalje je razložil, da so mu črno brisačo nalašč nastavili zato, da ko se z njo briše med koncertom, ne more nihče dejansko opaziti koliko umazanije je na njem in podobno. Publiko je nekajkrat dobesedno spravil v obči krohot. Na vsak njegov »Danke schön«, je publika gromovito v en glas zavpila: »Bitte schön!« Sledijo variacije Klausa z zahvalami v angleškem, italijanskem jeziku, da bi nemara uslišal koliko je tujih fanov v prostoru, pa je vselej prejel le povratni »Bitteschön.« In ko je na koncu znova izrekel »Danekschön«, ga je publika »uničila« z gromovitim angleškim »Thank You!«. Očitno že preverjeni ritual Bonfire koncertov v Nemčiji, ki pa ga skupna vzgaja le na domačih odrih in nikjer drugje. Čutil se je tisti enoviti duh. Tista izredna vez pripadnosti nemške publike z Bonfire in glasbo skupine. Je pa res, da je Lessmann izreden frontman, ki hipoma spravi publiko do tega, da mu je iz roke. S peresno lahkoto. Mož izjemne karizme.

Starosta Ziller in njegov mlajši pajdaš na kitari »Yps« sta znova izkazala izjemno skladnost v polaganju kitarskih fraz in superiorni zabeli solističnih akrobacij. Med novejšimi skladbami je bila zastopana tudi Just Follow the Rainbow iz albuma »Branded« (2011), ki se je odlično vklopila v klasični material skupine in kot kompozicija potrdila, da se lahko v set listah enakovredno kosa z njim. Zasedba je primanjkljaj s studijskega prvenca »Don’t Touch The Light« izničila v zaključnem delu koncerta, ko se je lotila balade You Make Me Feel, kjer je publika znova gorečno spremljala verze skladbe. Sledi »navijaška« in hipoma pogrešljiva Proud Of My Country, za katero je Lessmann uvodoma dejal, da je to skladba, ki je namenjena vsakemu Zemljanu. Sledi teatralno bombastični zaključek z potihoma pričakovano Sweet Obsession. Ta odlična »Fireworks« klasika je naznanila zaključek. Bonfire so odklestili z njo vred izreden nastop ter dokazali, da so tudi v novi dobi vsega ogleda vredna izkušnja. Za slovenske fane je problem le ta, da ne koncertirajo ravno pogosto, pa tudi nikoli v bližini Slovenije. Ta priložnost v Münchnu se nam torej ni smela izmuzniti! In k sreči se tudi ni. Je pa zanimivo, da so Bonfire bolj kot ne sami sebi roadie-ji. Sicer imajo tehnika, ki opravi glavnino dela kar sam, najosnovnejše stvari pa pred koncertom pripravijo in po koncu pospravijo kar člani skupine sami.

Pretty Maids so potrebovali debele tri četrt ure, da so nasledili oder. Ta pavza je (negativno) presenečala že v avstrijskem Salzburgu in ni povsem logično razložljiva. Navadno je časovne »luknje«, v kateri »preoblečejo« oder za nastop naslednje skupine, vsega 15, največ 20 minut. No, Pretty Maids pa se očitno nikamor ne mudi. Prizorišče se je nabilo pravzaprav do zadnjega kotička, nemška publika, ki je navajena na red, pa je pričela ob nelagodnem čakanju celo žvižgati. Presenečalo je dejstvo konkretnega števila obiskovalcev starih okrog 30 let (kako leto manj ali več), ni bilo pa malo niti majših ljubiteljev hard rocka, takšnih ki so komaj prešli 20. leto… Seveda pa so jedro publike gradili zreli rockerji in (neobhodno) zrele rockerice, ki so se že med koncertom Bonfire slinile v prvih vrstah.

Za Pretty Maids je oder dodatno zrasel »v globino« in »širino«, kvintet pa se je dobesedno razletel na vse strani, ko ga je petnajst minut do desete zvečer naposled tudi zavzel! Ker je bilo že na ogledu koncerta v Salzburgu jasno, da vokal Ronniea Aktinsa ni več tako svež kot nekoč, so Pretty Maids za drugi del vrgli ven iz set liste vokalno zahtevnejšo Why So Serious, ki jo je od skladb albuma Motherland tako nasledila prav naslovna skladba albuma, v sredino set liste pa so vtaknili vokalno lažjo in obče priljubljeno klasično balado Savage Heart, kjer se je nemški publiki v glavah korenito zabliskalo. Pričakovani vrhunec je bila tudi izvedba Sykes/Lynottove Please Don’t Leave Me This Way, ki jo je Ronnie prav tako izkoristil, da ohladi razbeljene glasilke in je refrene publika znova odpela kar sama. Pri Pretty Maids pa godi izjemna energičnost skupine. Ob tem jim težko pride kdo ob bok. In to je bila tudi osnovna karakteristika, s katero so zasenčili nastop Bonfire pred njimi. Atkins kot frontmanpoleg velikanske karizme poseduje tudi tisti izjemen dar in element polne predanosti. Ko je na odru, daje vse od sebe. In to ni težko začutiti. To je tisto, kar vse odtehta. Vsa pričakovanja, vse tihe želje vselej, ko prispeš na koncert svoje priljubljene skupine. To »kinetiko« skupine nadgrajuje tudi podivjani basist Rene Shades, ki med koncertom vseskozi opravlja sprehode do Kena Hammerja na desni in Atkinsa na sredini. Shades se je, kot zadnji stalno priključeni član, odlično vpel v bend! Svoje prispeva tudi bestialni bobnar Allan Tschicaja. Skratka! Ogenj z vseh položajev. Tako je Atkins znova precedil hektolitre znoja in od njegove obleke ter las je ob zaključku regularnega dela nastopa skupine pot dobesedno curljal.

Bend je znova podredil repertoar prvima in zadnjima dvema studijskima albumoma. In to je zadoščalo. Publika je bila potešena, nastop pa so Pretty Maids z razvojem dogodkov »atmosferično« vseskozi stopnjevali. Odlična Little Drops Of Heavben z albuma »Pandemonium« je v treh letih od omenjene studijske izdaje, postala že prava klasika in stalnica repertoarja. Neverjetno je namreč doživeti izredno burno povratno reakcijo navdušenja publike, ko je njeno izvedbo napovedal Ronnie. Zato Pretty Maids izvedbo te skladbe modro hranijo v obveznem dodatku in na tak način spravijo publiko pred zaključnim krošejem, ki ga dostavi pričakovana Future World, do soočenja z ekstazo.

Nov izreden šov izkušenih danskih hard rock odličnjakov torej, ki so znova dokazali, da doživljajo pravi zrelostni razcvet! Svoje je prispevala fanatična publika. Nemška publika je pregovorno navadno nekoliko zadržana. Sicer predana, a ne izgublja prisebnosti in glave, tako kot veleva recimo temperament mediteranskih držav. Še zdaleč ni »zategnjena«, kar velja za avstrijsko, a glede na to, da je koncertno zelo »razvajena«, katarze med koncerti ravno ne doživlja. Koncert Pretty Maids pa me je ravno v tej točki povsem demantiral. Publika je bila to pot izjemen zaveznik! Bučna, predana, fanatična. Celo podivjana! Karakteristike torej, ki jih pri nemški publiki ne doživljaš kot nekaj običajnega. In nov vrtiljak s Pretty Maids je tako prinesel zaključno ekspresijo izjemnega koncertnega uroka, ki ga dostavijo le najboljši koncerti.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

BONFIRE:
1. Intro
2. Bells Of Freedom
3. Tony’s Roulette
4. Never Mind
5. Hot To Rock / Don’t Touch the Light
6. Fantasy
7. Just Follow The Rainbow
8. You Make Me Feel
9. Proud Of My Country
10. Sweet Obsession

PRETTY MAIDS:
1. Mother of All Lies 
2. I See Ghosts
3. Love Games
4. Motherland 
5. Sad to See You Suffer 
6. Yellow Rain 
7. Drum solo
8. It Comes at Night
9. Savage Heart 
10. Rodeo 
11. Please Don’t Leave Me (priredba) 
12. I.N.V.U. 
13. Red, Hot and Heavy 
—dodatek— 
14. Fortuna Imperatrix Mundi (Carmina Burana) 
15. Back to Back 
16. Little Drops of Heaven 
17. Future World


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X