Smokin’ Joe razprodal Zagreb (2013)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2013
0 12

“Joe Bonamassa dostavi najboljše, vendar pa za to računa malo več kot ostali. Tako to gre. On si to lahko privošči. Ker ima pravi mojo, ki vžiga na maso. “

Lokacija: Zagreb / Dom sportova (mala dvorana) / Hrvaška
Datum: sreda, 02.10.2013


Joe Bonamassa, vroči blues rocker nove generacije. Pred petnajstimi leti je izdal prvi studijski album, v žepu pa jih ima do tega dne enajst. Če je res, da je poba igral noto za noto pravilno glasbena dela Stevie Ray Vaughana in Jimija Hendrixa pri svojih sedmih letih in napredoval tako hitro, da je lahko pri dvanajstih letih že odprl koncert pred ultimativnim blues velikanom B.B. Kingom, potem ne čudi njegov skokovit vzpon.

A tu ni le izjemen talent. Joe Bonamassa je namreč velik garač. Prislužen kruh mora biti pošteno prigaran, sicer zanj nikakor ni užiten! »Driving Towards The Dalyight« je Bonamassin novi studijski album, ki ga je po treh letih od prvega nastopa v Zagrebu znova pripeljal v hrvaško prestolnico. Takrat je Bonamassa razprodal klub Boogaloo, tokrat pa je razprodal malo dvorano Doma Sportova. To pomeni, da je postal ob preteku zadnjih treh let še bolj popularen, kot je bil.

Kot vedno, ostaja Joe še naprej pedanten. Skrbi za čut prefinjene estetike. Tako glede dnevnega spoštovanja delavnega urnika, kot tudi dejstva, da možakar redno odene nase tesen smoking in zloščene čeveljce. Tudi pričeska mora biti poglajena kot se šika. Naželirana in zalizana nazaj v blago prečo na levo stran. Šarm Valentino zapeljivosti. Temna očala. Obvezno na nosu. Pogled izpod čela. Če si blueser, ni dobro da se pretirano smeješ. Blues je srčna bolečina in takšna mora ostati. In Joe to ve.

Joe Bonamassa ni nikdar slovel kot posebno pronicljiv songwriter. Navadno je pri avtorskih delih vedno čutiti vplive drugih izvajalcev. Je pa po drugi plati vrhunski izvajalec. Tu mu v rangu njegovega letnika rojstva težko kdo parira med njegovimi sodobniki, ki preigravajo danes, tako kot Joe, blues. Oziroma si z njim služijo kruh. Tako je tudi na novem albumu kopica priredb. Novem albumu? Komaj jim namreč sledimo. Če še kanček osvežimo zadnje aktivnosti Joea Bonamasse, je izšla v lanskem letu tudi kompilacija »No Hits, No Hype, Just Best«, v letošnjem letu pa dvojni koncertni dokument, imenovan »An Acoustic Evening at The Vienna Opera House«. Kot je razvidno iz naslova, se je možakar nedavno tega navdušil nad akustiko. In to ni vse, konec oktobra letos izide uradni povzetek štirih koncertnih večerov  v Londonu. Izvedenih na različnih lokacijah, s popolnoma različnimi set listami, imenovan »Tour De Force – Live In London (J&R Adventures)«.

Natanko ob osmi uri zvečer je torej Joe Bonamassa stopil na pročelje odra. V akustični režiji. V vlogi predskupine, samemu sebi. V uvodu je povzel del set liste zgoraj citiranega, sveže izdanega koncertnega dokumenta in tako poskrbel za njegovo delno promocijo. Zabavno ogrevanje od uvodne Palm Trees Helicopters And Gasoline, Seagull (priredba Bad Company izvirnika), Jelly Roll, preko Athens To Athens, ki ga je sklenila izvedba Woke Up Dreaming. Potem pa preklop na elektriko. Na oder pridejo še Derek Sherinian (klaviature), Carmine Rojas (bas kitara) in Tal Bergman (bobni). Udarna Dust Bowl je preusmerila delovanje spominskih celic na predhodni studijski album, po njegovi izvedbi pa je v spominu ostal predvsem nečisto udarjen ton ob zaključku prvega solističnega okraska, kar je pomenilo, da si Joe še ni dodobra ogrel prstov. Naelektreno vzdušje za hip sprosti tradicionalna Howlin Wolfova Who’s Been Talking, ki je našla v Bonamassini verziji prostor tudi na novem studijskem albumu. Seveda mnogo bolj nasršeno aranžirana in zvoku hard rocka precej zbližana. Preskok na novi album z Dislocated Boy, kjer znova naraste čokata riffovska našopirjenost, za katero je Joe oprtal nase Gibson kitaro z dvojnim vratom. Oba po šest strun. Šlo je le za različni uglasitvi obeh kitarskih vratov. In potem naslovna skladba novega albuma. Temelječa na vsega štirih akordih. Zaporedno nanizanih skozi kitico, skozi refren. Popolna plovba v melodične vode. Znova drugo razpoloženje. Krhko in polno mehkobe, sofisticiranosti.

Bonamassa je s svojo veščino prevzel v Gary Mooreovi Midnight Blues. Razpotegnjena različica. V njej je razkazal ves svoj arzenal obvladovanja šest strunske teorije, kot ga zahtevajo dognanja sodobnega bluesa. Kolikor lahko sploh o tem razglabljamo, glede na to, da je to žanr, ki se načeloma ne razvija več. A kot nas je pred 14 dnevi globoko v tem oziru s svojim izjemnim šovom demantiral Greg Koch pred vsega 30 ljudmi v klubu Bluesiana, velja podobno za Joa Bonamasso. Le da goji Boanmassa povsem drugačno glasbeno zgodbo. Precej bolj dostopno množicam. Je navit, zna vrinjati melodične linije in pasaže, ki ob vsej navitosti in čokatosti njegovega Gibsonsovskega zvoka zbližuje izvajalca s prvinami skupin Free, Led Zeppelin in podobnih. Mnogo bliže kot karkoli povezanega z delta bluesom, ali valom belega bluesa na čelu s Cream ali Ten Years After. Zato je zelo verjetno Bonamassa množicam tako obče dostopen. Blizu je prav vsem generacijam poslušalcev. Verjamem pa, da ga morajo bluesovski zakrknjenci do neke mere sovražiti, saj v njihovih očeh s preigravanjem številnih priredb »masakrira« unikatne prvine strasti in emocije delte Mississippija…

Dve uri, ki ti ne pustita dihati. Bodisi prevzema Joe z vokalom, ki zna zlesti pod kožo in razume pojem doziranja verzov z večjo ali manjšo grlenostjo, glede na čustveno stanje. Vrhunec regularnega dela koncerta je sledil v zaključku, ko se je kvartet lotil priredbe izvirnika Black Country Communion Song of Yesterday. Lahko rečemo, da se jo je lotila polovica zasedbe Black Country Communion. Ne smemo pozabiti, da je imel Bonamassa ob sebi v postavi Sheriniana. Gre za izjemen ep, kjer se prvina bluesa perfektno križa z elementi neoklasicističnega pristopa, skladba pa lahko vleče na podobne epe kultnih dni ere rocka, kot je na primer Stairway to Heaven. Zasedba je regularni del koncerta teatralno nadgradila tako, da je uvodni del The Who klasike Won’t Get Fooled Again izkoristila za izhodni podaljšek skladbe Song For Yesterday. Bombastika v izhodu! Preverjeno vžiga!

Joe je z ekipo pustil v zraku emotivno vzdraženo in od vzhičenja dodobra uparjeno, nabito polno malo dvorano Doma sportova, po uri in 45 minut regularnega dela koncerta. Na dodatek smo čakali vsega minuto. Ta je vključeval dva pričakovana standarda. Prva je bila Sloe Gin. Predelava Tima Curryja, v kateri Joe izjemno uživa vsakokrat, ko jo izvaja na odru. Vrhunec večera pa je po pričakovanju vseeno znova odnesla znamenita The Ballad Of John Henry, kjer se je narodu do konca utrgalo! To je pravzaprav skladba, ki v malem optimalno predstavi vse kar stoji za imenom Joe Bonamassa. Možakar pa seveda v njej ni pozabil niti na vložek na teraminu!

Joe zna biti v svojih gibih tako grobijan, kot tudi izdatno pretanjen in senzibilen. Natanko zna vtakniti tudi mehke tone s fingerpickingom. Skupina je seveda ubijala z izjemnimi jam akrobacijami in ob takšni intenzivnosti razvoja dogodkov niti za hip nisi mogel zajeti sape. Carmine Rojas za predsednika. Vrhunski basist. Zanj ni mogoče najti pravega superlativa. Je pa takole. Joe Bonamassa je delodajalec in on postavlja pogoje. Tako je bil oder, kdo? Joe Bonamassa in pika. Rojas je imel dva kvadratna metra prostora, po katerih se je lahko premikal le naprej in nazaj in še to tako, da ni slučajno prestopil vzporedne linije z vidnim poljem Joea Bonamasse. Torej bog ne daj, da bi prišel slučajno v sprednjo linijo pred Bonamasso. Sherinian in Bergman pa sta itrak posajena na svojih stolih in se med koncertom ne moreta nikamor premakniti. Na trenutke je oder deloval odločno preveč prostrano. Zvok pa med koncertom zelo lep. Brez prdca.

Joe Bonamassa je »ubil.« Mojster je mojster. Če iščemo dlako v jajcu, bi jo lahko našli le v »sindromu prevelike tehnične izpiljenosti«, katera lahko prevzame primat gradnji vzdušij, ki so odraz čustvenega stanja glasbenika. In ta napiflanost je občasno zmotila, čeprav Joe povsem razume, kaj pomeni poanta pravilnega razmeščanja tonov. Prav tako bi lahko Joe spregovoril besedo ali dve med koncertom in tako malo bolj ogrel publiko. Med koncertom je do publike zelo hladen, ko je zatopljen v svoje delo. Temu bi se lahko reklo, da je rutina bolj kot ne pri njem kanček slabše zamaskirana. Kakorkoli. Po koncertu ga ni bilo obiskovalca, ki se ne bi medil od uživanja v izjemni izvedbi Joea Bonamasse in njegove vrhunske spremljevalne ekipe. Veliko število pripadnic ženskega spola pa je le dokaz, da gre Bonamassi že lep čas v komercialnem smislu zelo, zelo dobro. Briljanten zvok in izvedba tudi jasno odgovorita, zakaj so bile cene vstopnic nekoliko višje, kot smo navajeni. Joe Bonamassa dostavi najboljše, vendar pa za to računa malo več kot ostali. Tako to gre. On si to lahko privošči. Ker ima pravi mojo, ki vžiga na maso. Greg Koch, sicer skvašen iz drugega testa, briljanten glasbeni genij, pa je kitarist, ki pa se mora znojiti v luknjah s po 30 ljudmi. In to za neprimerno nižjo ceno. Verjetno komaj ostane za štruco kruha. In hecno je, da je na njegovi zadnji studijski plošči gostoval prav Joe Bonamassa.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. Palm Trees Helicopters and Gasoline 
2. Seagull 
3. Jelly Roll 
4. Athens To Athens 
5. Woke Up Dreaming 
—električni set—
6. Dust Bowl 
7. Who’s Been Talking? 
8. Story of a Quarryman 
9. Dislocated Boy 
10. Driving Towards The Daylight 
11. Slow Train 
12. Midnight Blues 
13. Look Over Yonders Wall 
14. Song of Yesterday / Won’t Get Fooled Again (outro) 
—dodatek—
15. Sloe Gin 
16. The Ballad of John Henry


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X