Izvajalec: Electric Venom Agency
Založba: Dallas Records
Izid: year
Trajanje: 47.30
Ocena: 3/5
Nov kvintet, ki je brez sramu ubral taktiko, da se zavihti na vrh slovenske mainstream scene se imenuje Elctric Venom Agency. Skrajšan v E.V.A. predstavlja tržno potezo s katero skuša, ob vsej trivialni glasbeno predvidljivi dostopnosti širšim masam, skupina prodajat stas in glas pevke Eve Moškon.
Za vsemi čičkarijami, ki v zvoku in videzu razmejujejo Elctric Venom Agency od slehernega dovtipa uporništva, se poraja kvaliteten glasbeni material, ki na srečo kljubuje analitičnemu očesu glasbenih kritikov. Čeprav ne gre oporekati visoko poslušljivi in ritmično zapeljivi zasnovi skladb, ki dolgujejo veliko plesnim ritmom stare disko glasbe, v katero se vpletajo elementi funka poznih sedemdesetih in kjer se vokal Eve Moškon več kot suvereno obnaša, ko lovi razgibane vokalne linije, pa se človek sprašuje od kod skupina potrebuje kar dve kitari, saj ostaja prostora za rock glasbo toliko, kot znaša kubatura povprečne prostornine možganov mravlje. To ne pomeni, da kitare niso slišne. A ena je povsem dovolj. Ni vam treba ugibati, da seveda uporabljata kitari pretežno čiste efekte, ko izvabljata naravne zvočne barve, ki nikoli ne prevzemajo pobude na albumu. Rabo kitarske spremljave pa mnogokrat podkrepljujeta z vah-vahanjem kakršnega (znova) zahteva funky usmeritev skupine. Namesto pričakovanega podrejanja rockovskim zvokom (dve kitari), prednjačijo v ozadju zvočne slike (beri: za vokalom Eve) zvoki sintetizatorjev. Nekaj kar je v zgodnjih devetdesetih znova odkril na precej bolj slikovit, prodoren in prepričljiv način bend tipa Jamiroquai. Če pa z nekaj obvezne domišljije k temu pristopu primešaš ščepec elektro protetike kakšnih Britancev Hot Chip, nemara zadiši celo po ustreznem približku.
Torej je skupina ustvarila glasbo, ki nosi močan navdih v tistemu kar so člani skupine poslušali še kot mulci. Nekaj na kar smo danes vsi malo pozabili in nekaj, kar lahko zaradi tega v trenutku preusmeri pozornost nase, saj zveni “sveže” in “drugačno”. To je pametna poteza in lahko rečem že celo desetletje pričakovana poteza, kadar govorimo o debitantskih albumih novih izvajalcev. Seveda pa je skladno s tem znižan nivo doseganja edinstvenosti in prepoznavnosti lastnega avtorskega značaja. To je treba vzeti v zakup. Presenečenja torej ni.
K sreči se Eva ni obrnila k samostojni karieri, kar bi dodatno utrujalo že tako prenatrpan razgled na sterilne glasbene obraze “solizmov” slovenske “mainstream” scene, za katero si nihče ne bo nikoli na glas upal povedati, da je docela dotrajana in obsojena na večnost skrajnega dolgočasja. Tako je pred nami glasba projekta, ki jo lahko na koncertih predstavlja skupina. In ta skupina se lahko, v kolikor namerava ohraniti svojo dejavnost, razvija dalje in ponuja v skladu z razvojem novo glasbeno informacijo. Čudežev ne gre pričakovati.
Kaj je res in kaj ni res, je težko izluščiti iz projekta, ki je podmazan z vsemi mogočimi impregnacijskimi sredstvi in žavbami, da se nepovratno zažre v slovensko mainstream sceno in postane: ljubljen, zaželen, v splošnem sprejet, čaščen in (če je treba tudi) malikovan. Torej za Slovenijo nič novega lahko rečemo. Krogi denarno podprtega konformizma so zaključeni, psi sicer lajajo, karavana pa gre dalje. Prostor za preboj navdahnjenih kreativnih skupin s prepoznavnim zvokom, pa je postal še dodatno skrčen.
K sreči album “Pridi greva…”, poleg preračunane prebojnosti na vrh mainstreama, ne skriva glasbenih kvalitet. V slovenskem prostoru je, ne glede na to, da ta izdaja s prihodom preusmerja pozornost neuke in ugajanju željne konformistične večine ter odžira prostor unikatom, pomembna, saj s svojo kvaliteto brani slovenske glasbene barve suvereno. Ne smemo pozabiti, da je kvalitetni (!!!) slovenski mainstream močno skrčen. Včasih iščeš kvaliteto v komercialno uspešnih izvajalcih v Sloveniji, kot bi iskal iglo v senu. Če razširimo horizont kvalitetnega slovenskega “mainstreama” imamo tu npr. Jadranko Juras, Tinkaro Kovač, drži se tudi stari dobri Janez Bončina Benč, ki je pravkar izdal novi album in nenazadnje, tudi pojav Electric Venom Agency upravičuje s prvencem boj za svojo pozicijo v (kvalitetnem) slovenskem “mainstreamu”. Funkcija medijev je zlorabljena in danes vlada občutek, da Slovenija nima pravega “mainstreama”. Zaradi narobne vloge medijev in nefunkcioniranja glasbenih kritikov. Zato lahko prihod E.V.A. utrdi kvalitetno jedro skupin oziroma izvajalcev, ki “plavajo” na vrhu, da se v srednjem roku, izlušči tudi v tem vrhu dobro od slabega in dobimo v Sloveniji naposled pravi občutek za to kaj je prava “mainstream” glasba.
Zasedba
Eva Moškon – vokal
Luka Vehar – kitara
Andrej Pekarovič – kitara
Mitja Kavčič – klaviature
Piero Malkoč – bas kitara, moog
GOSTUJOČI GLASBENIKI
Gašper Peršl – bobni (skladbe: 1,3,8,9,19,11,13)
Žiga Brlek – bobni (skladbi: 4,12)
Katja Koren – spremljevalni vokal
Bernard Pajk – bas kitara (skladbi: 4,10)
Sašo Vollmaier – klavir, klavinet (skladbe: 1,2,11)
Produkcija
Drago Popovič
Seznam skladb
1. Misel nate
2. Najine 3
3. Se zgodi
4. Pridi greva
5. Choice
6. Slikar
7. Play
8. Babji žur
9. Nov plan
10. Lepo mi je
11. Na glas
12. Utopija
13. Blizu
