Kraj: Simonov zaliv, Izola, Noči na plaži
Datum koncerta: 01.08.2008
Število obiskovalcev: 1500
Cena karte: 10 €
Van Halen so leta 1984 posneli legendarni Jump, bivša Jugoslavija pa je prav v tistem času sproducirala vsaj dve pesmi, ki sta na podoben način povzeli optimistično občutje tega obdobja in neobremenjen ter pozitiven pristop k glasbi, ki ga je bilo v osemdesetih mogoče zaznati tako na Balkanu kot tudi drugod po svetu. Prva je bila Padaju zvijezde, ki jo je Bregovič spisal za svoje Bijelo dugme, druga pa Ne zovi mama doktora z albuma Zlatne godine, ki so ga Prljavci izdali leta 1985.
Omenjeno himno so Hrvatje odigrali seveda proti koncu nastopa, ko so bili večinoma mladoletni obiskovalci že precej okajeni. Teh se je v Simonovem zalivu nakapljalo približno tisoč, tisoč petsto, kar je za naše razmere več kot solidna številka, še posebej zato, ker bi za promocijo zabav z imenom Noči na plaži predvsem onkraj primorskih meja verjetno lahko storili več. A v primerjavi s skromnim obiskom Avditorija, ki je to poletje ob številnih priložnostih sameval, je bila prireditev ta večer popoln uspeh.
Pred odrom v slikovitem zalivu v Izoli se je že zgodaj zvečer zbralo precej mladostnikov in Prljavo kazalište, ki so nanj stopili malo pred enajsto, so na najboljši možen način začinili že tako živahno in zaradi poletnih počitnic prešerno vzdušje. Začeli so z manj znanimi skladbami in balado Ma kog me boga za tebe pitaju, nadaljevali pa s Herojem ulice, ki ga je odpel kitarist Jasenko Houra ter se medtem na odru zavrtel z eno od oboževalk. Sledila je obvezna in nekoliko patetična Mojoj majci (Ružo hrvatska), po zanimivem dramatičnem premoru, med katerim so Prljavci v temi in tišini kakšno minuto občinstvu kazali hrbte, pa še omenjena Ne zovi mama doktora. Dokaj nenavadno, a nadvse učinkovito.
Tudi kultni hit Mi plešemo je imel posebno uverturo. Kitarist in idejni vodja Houra je po krajšem nagovoru in dokaj uspeli interakciji z občinstvom, pozval moški del publike, da sleče majice, kar ni seveda nič nenavadnega, bolj pa je presenetilo to, da so jih slekli tudi člani skupine. To je bil bržkone edini kiks sicer odličnega koncerta. Po skromnem mnenju spodaj podpisanega se namreč starejši gospodje z zvrhano mero adipoznega tkiva v ledvenem in trebušnem predelu ter prsmi, ki že dolgo niso več junaška, ampak bi bolj potrebovala modrce, na odru ne bi smeli slačiti. Seveda pa razgrete mladine to ni niti najmanj motilo in Prljavo kazalište so se zmagoslavno poslovili z verzi “Bože spasi me, a ja ne mogu bez nje”, kakor se konča melanholična Marina.
Veterani so svoje delo torej opravili z odliko in dokazali da je rock iz osemdesetih s primesjo jugo nostalgije še vedno najboljši recept za dobro zabavo. Nehvaležno nalogo nastopa za hrvaškimi legendami so imeli Big foot mama, ki pa so žur uspešno nadaljevali, ter s klasikami kot so Črni tulipan, Oklep, Mala nimfomanka in priredbo Videosexa, Moja mama, okoli dveh zjutraj rutinirano sklenili rajanje.
Izolska prireditev je vsekakor dobrodošla popestritev domačega zabavnega in festivalskega dogajanja, ki se v zadnjih letih na obali spet počasi prebuja. Pohvala gre torej organizatorjem, ki so primerno poskrbeli tako za glasbo, jedačo in pijačo, kot tudi za varnost, ki je, kot nas je pred dobrim desetletjem izučila neprijetna izkušnja portoroških noči, pri tovrstnih množičnih zborovanjih še kako pomembna.
Besedilo: Tomo Jurca
Fotografije: Tomo Jurca, Ana Porok
Galerija slik
